Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za izvajanje dokazov o zakonitosti sklepov skupščine tožene stranke po uradni dolžnosti, saj se njihova zakonitost v postopku ni postavljala pod vprašaj. Dokazi se izvajajo le glede dejstev, ki so sporna. O dejstvih, ki se v postopku ne izkazujejo kot sporna, dokazov ni treba izvajati.

Sklicevanje revizije na tretji odstavek 18. člena ZDR je neutemeljeno. Ta določba se nanaša na primer, ko se pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo (bodočim zakonitim zastopnikom) sklepa, saj tedaj v imenu pravne osebe ne more nastopati zakoniti zastopnik (ker ga še ni). Ko pa pravna oseba ima zakonitega zastopnika, ta nastopa v njenem imenu.

Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka že ob odpovedi navesti, kdaj je izvedela za odpovedni razlog. Tega ji zakon ne nalaga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je obstajal odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) in pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Odpoved je bila podana pravočasno s strani pristojne osebe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vse pritožbene ugovore – glede bistvenih kršitev, uporabe materialnega prava in dejanskega stanja, je zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morala tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi navesti, kdaj je izvedela za odpovedni razlog. Meni, da je nasprotno stališče sodišča druge stopnje zmotno, saj delavec, če ga delodajalec ne seznani, kdaj je izvedel za odpovedni razlog, nima podlage za ugovarjanje pravočasnosti. Nadalje meni, da je zmotno tudi stališče glede organa, ki je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi z nadzornim svetom, ki ga je tudi odpoklical, zato je bil nadzorni svet tisti organ, ki je bil pristojen za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To naj bi izhajalo iz 18. člena ZDR. Glede na pristojnost nadzornega sveta je po mnenju revizije izkazano, da je odpoved podana prepozno, saj se je nadzorni svet z odpovednim razlogom seznanil najkasneje 27. 8. 2009. Odpoved je bila podana 5. 10. 2009. Bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizija očita sodišču druge stopnje glede ocene, kateri priči je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Verjelo je pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, ne pa neodvisni priči B. A. Zakaj je to storilo, sodišče prve stopnje ni navedlo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija očita v zvezi s presojo, da je odpoved pravočasna, pri čemer je sodišče izhajalo iz prepričanja, da je bil za podajo odpovedi pristojen predsednik uprave in ne nadzorni svet. Ista kršitev naj bi bila storjena, ker sodišče ni upoštevalo sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1524/2009, s katero je bilo naloženo toženi stranki plačilo po Pogodbi o prodaji in nakupu delnic in katere pristnost je bila ugotovljena. Nasprotno pa je bilo v delovnem sporu ugotovljeno, da je ta pogodba ponarejena. Ni bila upoštevana tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru I Pg 1320/2009 glede plačila računa št. 002/A-2009, za katerega je bilo ugotovljeno, da je bil izdan na podlagi pogodbe o marketingu. Glede očitane neizvršitve storitev s strani E. pa tožena stranka sploh ni ponudila nobenih dokazov. Kršitev 8. člena ZPP v povezavi s 347. členom ZPP revizija očita sodišču druge stopnje v zvezi z interpretacijo izpovedi priče B. A. Če je bilo v dvomu, kaj je izpovedala priča oziroma kako razumeti njeno izpoved, bi jo moralo zaslišati, ne pa da jo je razlagalo po svoje. S tem je opustilo načelo skrbne in vestne presoje dokazov. Revizija sodiščema očita tudi opustitev preiskovalnega načela, saj nista preverili, kdo je pristojen za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nista preverili tudi zakonitosti skupščinskih sklepov z dne 24. 8. 2009. Na dnevnem redu ni bilo spremembe statuta o zoženju pristojnosti uprave, pač pa samo sprememba, ki se nanaša na število članov nadzornega odbora. Tožnik je šele naknadno pridobil dnevni red seje skupščine. Iz tega izhaja, da sklep o zoženju pristojnosti uprave sploh ni bil zakonito sprejet. Sodišče prve stopnje bi ta dejstva lahko ugotavljalo po uradni dolžnosti. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Glede na vse navedeno tožnik predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

7. Ne drži, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Katere izpovedi prič so skladne in katere nelogične, izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje, ki se je strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, le te ni ponovilo, mu bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati.

8. Tudi bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče druge stopnje ni zagrešilo. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nič od tega se sodišču druge stopnje ne očita, pač pa pod kritiko sodbe sodišča druge stopnje z zatrjevanjem te kršitve revident v resnici uveljavlja ali zmotno uporabo materialnega prava (v zvezi z osebo, ki je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi) ali nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (v zvezi z upoštevanjem in oceno dokazov).

9. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 8. člena ZPP v povezavi s 347. členom ZPP glede interpretacije izpovedi priče B. A. Sodišče druge stopnje je sicer res navedlo, kako bi bilo mogoče razumeti izpoved te priče, vendar pa je niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje pri odločitvi nista uporabili. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ta izpoved nima take teže, da bi bila za odločitev bistvena, saj so bila dejstva, o katerih je (nejasno) izpovedoval, dokazana z drugimi dokazi.

10. Končno je neutemeljen tudi očitek kršitve preiskovalnega načela, vsebovanega v prvem odstavku 34. člena ZDSS-1. Po tej določbi lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izvede dokaze, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za izvajanje dokazov o zakonitosti sklepov skupščine tožene stranke po uradni dolžnosti, saj se njihova zakonitost v postopku ni postavljala pod vprašaj. Dokazi se izvajajo le glede dejstev, ki so sporna. O dejstvih, ki se v postopku ne izkazujejo kot sporna, dokazov ni treba izvajati.

11. Na vse ostale revizijske očitke, ki jih revizija opredeljuje kot bistvene kršitve, v resnici pa pomenijo grajo ugotovljenega dejanskega stanja, revizijsko sodišče ne odgovarja, saj po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

13. Tožena stranka je pravna oseba, zato je v njenem imenu v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopal zakoniti zastopnik. V spornem obdobju je bil zakoniti zastopnik tožene stranke J. B., ki je bil pristojen za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sklicevanje revizije na tretji odstavek 18. člena ZDR je neutemeljeno. Ta določba se nanaša na primer, ko se pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo (bodočim zakonitim zastopnikom) sklepa, saj tedaj v imenu pravne osebe ne more nastopati zakoniti zastopnik (ker ga še ni). Ko pa pravna oseba ima zakonitega zastopnika, ta nastopa v njenem imenu. Zato je sodišče druge stopnje ob dejanski ugotovitvi, da je J. B. za odpovedni razlog izvedel 18. 9. 2009, ko je prejel poročilo S. M., pravilno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 5. 10. 2009, pravočasna.

14. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka že ob odpovedi navesti, kdaj je izvedela za odpovedni razlog. Tega ji zakon ne nalaga. Delodajalec mora po drugem odstavku 110. člena ZDR izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Ko je izredna odpoved podana, se zato domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno (če ima delavec utemeljene pomisleke), mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.