Jedro

Pavšalno zatrjevanih pomanjkljivosti po mnenju sodišča ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi s azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožnik se v tožbi sklicuje na poročila o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem postopku na Hrvaškem. Glede na datume teh poročil je razvidno, da so te informacije obstajale že v času izdaje izpodbijanega akta, tožnik pa ni navedel nobenega opravičenega razloga zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-440/2016/15 (1313-09) z dne 25. 5. 2016 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje. V svoji obrazložitvi navaja, da je ob vložitvi tožnikove prošnje pridobila podatek, da so bili prstni odtisi tožnika dne 9. 1. 2016 že vneseni v centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške kot za tujca, ki so ga pristojni organi prijeli zaradi ilegalnega prehajanja državnih mej, ko je prišel iz tretje države in ga niso poslali nazaj. Po prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Od pristojnega organa Republike Hrvaške je dne 15. 4. 2016 tudi prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s 1. točko 13. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje. Tožena stranka je s tožnikom opravila tudi osebni razgovor. Na osebnem razgovoru je povedal, da je uradni osebi na Hrvaškem rekel, da bi zaprosil za azil, vendar ni imel nobenega razgovora za sprejem prošnje, niti prevajalca za lažjo komunikacijo. V bivalnih centrih ni bilo zdravnika, niti zdravstvene oskrbe. Bival je v sobi s 4 posteljami, ki so bile polomljene in so zato spali na tleh. Tudi hrana je bila slaba. Prav tako so bili vsak dan v centru izgredi oziroma so se med seboj pretepali. Tožena stranka je dne 21. 5. 2015 pridobila opis razmer v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito s strani UNCHR, ki je razmere opisal kot dobre. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V kolikor pa tožnik pristojnim organom Hrvaške ne bo predan v roku, določenem v drugem odstavku 29. člena Dublinske uredbe, pa bo njegovo prošnjo obravnavala Republika Slovenija.

2. Zoper navedeno odločitev tožnik vlaga tožbo. Sklicuje se na drugi in tretji odstavek 3. člena Dublinske uredbe ter s tem v zvezi na stališča v sodbah Vrhovnega sodišča in ESČP. Navaja, da iz zapisnika osebnega razgovora izhaja, da je v Republiki Hrvaški ustno izrazil namen, da bo tam zaprosil za azil, vendar v zvezi s svojo namero ni dobil nobenega odgovora. Ni imel nobenega razgovora, zagotovljen mu ni bil prevajalec. Niso mu bili zagotovljeni ustrezni bivalni pogoji, ni bilo poskrbljeno za osebno higieno, ni bilo poskrbljeno za zdravstveno oskrbo. Bili so pogosti pretepi, zagotovljena ni bila niti ustrezna prehrana. Glede na navedeno je nepravilen zaključek tožene stranke, da so razmere na Hrvaškem dobre. V konkretnem primeru tako niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Hrvaška prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe. Tožnik k tožbi prilaga nekatera javno dostopna (navedena) poročila v zvezi s sistemskimi nepravilnostmi v hrvaškem azilnem sistemu. Navedenih poročil ni mogel priložiti prej, ker mu je omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, kjer mu ni omogočen dostop do interneta. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014, iz katere je razvidno, da je obstoj utemeljene domneve, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni državi. Tožnik pa je na zaslišanju opisal, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Ker se tožena stranka ni opredelila do vseh tožnikovih navedb in ni pridobila javno dostopnih informacij o azilnem sistemu na Hrvaškem, je njena dokazna ocena, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, nepravilna in sprejeta v nasprotju z 8. členom ZUP. Gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podredno razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da v kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški. To bi imelo za tožnika pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Slovenije, bi to pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu le-ta z izročitvijo Republiki Sloveniji prenehal. Zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne pravice, pa bi tožniku nastala nepopravljiva škoda.

4. Tožena stranka v odgovoru prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Na Hrvaškem je bil obravnavan kot tujec v postopku odstranitve iz države in zato nastanjen v objektu, ki ni namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito. Pridobila je podatek, da imajo prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravico do zdravstvene oskrbe in do brezplačne pravne pomoči. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa tožena stranka poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje.

7. Drugi odstavek 3. člena Uredbe (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (v nad. Uredba Dublin III) med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Evropske listine o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

8. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbe 3., 13. in 21. člena Uredbe Dublin III. Prvi odstavek 13. člena uredbe Dublin III določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavane prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način in ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

9. Iz podatkov upravnega spisa med drugim izhaja, da je tožena stranka iz centralne baze Eurodac pridobila podatek, da so bili tožnikovi prstni odtisi vnešeni v centralno bazo Eurodac dne 9.1. 2016 s strani Republike Hrvaške in da je slednja dne 15. 4. 2016 podala odgovor, da je sprejela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III.

10. Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnikova predaja Hrvaški mogoča, glede na to, da tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in da je zato za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

12. Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da na Hrvaškem naj ne ni bil deležen ustreznega obravnavanja, ko je želel zaprositi za mednarodno zaščito, da mu na Hrvaškem niso bili zagotovljeni ustrezni bivalni pogoji, da mu ni bila zagotovljena ustrezna prehrana, da ni bilo poskrbljeno za zdravstveno oskrbo, da ni bilo poskrbljeno za osebno higieno. Za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza. Navedenih pavšalno zatrjevanih pomanjkljivosti po mnenju sodišča ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih.

13. Tožnik se v tožbi sklicuje na (navedena) poročila o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem postopku na Hrvaškem. Glede na datume teh poročil je razvidno, da so te informacije obstajale že v času izdaje izpodbijanega akta, tožnik pa ni navedel nobenega opravičenega razloga zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Navedel je sicer, da informacij ni mogel pridobiti, ker mu je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je imel tožnik v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč, saj je imel v postopku pooblaščenca (s strani PIC). Zato gre za nedopustne tožbene novote, ki jih, v skladu z 52. členom ZUS-1, ni mogoče upoštevati.

14. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru upoštevane in se je tožena stranka do njih tudi obrazloženo opredelila, zaradi česar ni utemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Ker obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III, to je utemeljene domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ni izkazan, dokazna ocena tožene stranke tudi ni v nasprotju z 8. členom ZUP.

15. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

16. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

17. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu navedeno, da tožba na Upravno sodišče ne zadrži izvršitve pravnega akta, zoper katerega je tožba vložena. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred pravnomočnostjo te sodbe, ki pa lahko nastopi šele z izdajo sodne odločbe Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku, bi to pomenilo, da bi bil tožnik lahko izročen Republiki Hrvaški, preden bi o zadevi odločilo Vrhovno sodišče. S tem bi bil tožnik prikrajšan za (učinkovito) sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem, ki pa mu sicer pripada na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZMZ. Z izročitvijo tuji državi tožnik tudi ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo, zato v konkretnem primeru tožnik tudi ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Hrvaški le-ta prenehal. Zato po mnenju sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se tovrstni postopki po Uredbi Dublin III vodijo čim bolj učinkovito, ob upoštevanju procesnih pravic strank.

18. Sodišče je zato iz navedenih razlogov zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega in petega odstavka 32. člena ZUS-1.