Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti. Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške in s temi povezanimi značilnostmi namestitve, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.

Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah, kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.

Vrhovno sodišče kot obiter dictum pripominja, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera (32. člen ZUS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka s sodbo zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju pritožnik) tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-440/2016/15 (1313-09) z dne 25. 5. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje s sklepom ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, odloži izvršitev sklepa tožene stranke, izpodbijanega v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ker temelji na zakoniti pravni podlagi, to je na določilih Uredbe Dublin III, prav tako pa je bil zakonit tudi postopek pred izdajo izpodbijanega akta. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Hrvaška, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da obstaja utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki bi tako odločitev preprečevale (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Pavšalno zatrjevanih pomanjkljivosti, ki jih je navajal tožnik (da mu na Hrvaškem niso bili zagotovljeni ustrezni bivalni pogoji, ustrezna prehrana ter da ni bilo poskrbljeno za zdravstveno oskrbo in osebno higieno) in za katere tožnik ni predložil nobenega dokaza, sodišče ni štelo za dokazane, hkrati pa jih po stališču sodišča prve stopnje ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v smislu citirane določbe drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Sodišču prve stopnje tudi ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja navedenih sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih.

3. Pritožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, ponavlja svoje tožbene navedbe glede neustreznosti namestitvenih pogojev, ki so mu jih zagotavljali organi Republike Hrvaške v času, ko se je nahajal v Republiki Hrvaški, in pomanjkljivosti tam izvedenih postopkov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka pravilno opredelila do vseh tožbenih navedb, saj je tožena stranka tožnikove navedbe neutemeljeno opredelila kot nerelevantne ali pavšalne in bi jih morala v svojem postopku tudi vsebinsko obravnavati in presojati, kar pa bi moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar pomeni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Poleg tega pritožnik navaja, da je izkazal obstoj utemeljene domneve, da na Hrvaškem obstojijo takšne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ker je ta pravica absolutna pravica, je nepravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da poročil, ki jih je v zvezi z dokazovanjem sistemskih pomanjkljivosti predložil tožnik v tožbi, ni mogoče upoštevati, saj naj bi ta poročila nedvomno dokazovala obstoj utemeljene domneve v zvezi z navedenimi pomanjkljivostmi v Republiki Hrvaški. Poseg v to temeljno človekovo pravico torej ni dopusten zgolj s sklicevanjem na procesno pravilo, da tožnik relevantnih poročil ni predložil pravočasno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Kljub navedbi, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pa pritožnik sodišču prve stopnje očita napačno dejansko presojo in z njo povezane procesne kršitve postopka v upravnem sporu glede obstoja utemeljenega suma o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

7. Prvi odstavek 21. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje, v vsakem primeru pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu drugega odstavka 20. člena te uredbe, od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca. V b. točki prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz 23., 24., 25. in 29. člena te uredbe ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Drugi in tretji pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III pa določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz poglavja III, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

8. Odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, je tožena stranka sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da za Republiko Hrvaško, ki je pristojnost za obravnavo njegove prošnje potrdila, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je navedena odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da navedenih sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti. Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške in s temi povezanimi značilnostmi namestitve, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Ob tem pa je mogoče sodišču prve stopnje pritrditi tudi v tem, da pritožnik svojih navedb ni dokazal niti v zvezi z okoliščinami konkretnega primera in da jih je podajal pavšalno in kontradiktorno, brez predložitve konkretnih dokazov, kar nadaljuje v pritožbenem postopku (npr. najprej, da je na Hrvaškem izrazil namero za vložitev prošnje, potem pa da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, vendar pa mu formalna vložitev prošnje ni bila omogočena).

10. S tega vidika tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ugotovilo dejanskega stanja oziroma da se ni opredelilo do vseh bistvenih tožbenih očitkov oziroma do navedb in dokazov, ki so bistveni za odločitev.

11. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta se v svojem postopku seznanila tudi tudi z opisom razmer v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito s strani UNHCR, ki je opisal razmere kot dobre (poročilo je pridobila tožena stranka dne 21. 5. 2015). Zato jima ni mogoče očitati, da navedenih pravno pomembnih okoliščin iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III sploh ne bi upoštevala. Drugi relevantni dokazi, na podlagi katerih bi lahko sodišče ugotovilo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito (npr. poročila organov EU, ESČP ali pa UNHCR, ki bi obravnavala azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen), pa v postopku niso bili predloženi in tudi Vrhovnemu sodišču niso poznani.

12. V tožbi navedene listinske dokaze pa je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je pritožnik skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, tožnik pa ni navedel opravičljivega razloga, zakaj jih ni predložil že v predhodno izvedenem upravnem postopku. Sodišče prve stopnje tako pravilno pojasni, da je pritožnik sicer navedel, da informacij ni mogel pridobiti, ker mu je bilo gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je imel tožnik v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč, saj je imel v postopku pooblaščenca (PIC), zato navedenega ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za navajanje tožbenih novot v kasnejšem postopku.

13. Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ kot sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu. V upravnem sporu navedeno omejitev vzpostavlja 52. člen ZUS-1, ki določa: „V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.“ V zvezi z očitki pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje spregledati zakonske določbe o prekluziji navajanja novih dejstev in dokazov, da bi s tem zadostili zahtevam 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 18. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Vrhovno sodišče najprej poudarja, da so navedeni očitki ustavnopravno vsebinsko povsem nekonkretizirani, saj pritožnik ne pojasni niti zakaj naj bi navedena zakonska omejitev posegala v navedene človekove pravice niti zakaj naj bi bil tak poseg ustavno nedopusten (15. člen Ustave), temveč le, da naj bi njegova uporaba v konkretnem primeru vodila do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov v procesnem smislu pomeni način izvrševanja pravice iz 22. člena Ustave. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov in sodišč namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez vzpostavitve navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča,(1) s tem pa tudi ne varstvo ustavnih in zakonskih pravic, ki jih je v teh postopkih treba varovati. Navedene določbe 52. člena ZUS-1 pa ni mogoče razlagati tako, kot to predlaga pritožnik, saj bi s tem presegli njene jasne jezikovne omejitve. Vrhovno sodišče pa glede na navedeno tudi ne ugotavlja, da bi bila taka zakonska omejitev ali njena razlaga in uporaba s strani sodišča prve stopnje v neskladju z Ustavo. Sodišče prve stopnje je zato pri svojem odločanju utemeljeno uporabilo 52. člen ZUS-1 in zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je pritožnik predlagal v nasprotju z jasnimi zahtevami navedene zakonske določbe.

14. Na tej podlagi ter glede na vse ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razlogov za uporabo drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, zato je pritožnikovo pritožbo, k er niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, n

a podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Ne glede na to, da predmet pritožbene presoje ni sklep sodišča prve stopnje o izdani začasni odredbi (II. točka izreka sodbe in sklepa), pa zaradi poenotenja sodne prakse Vrhovno sodišče kot obiter dictum pripominja, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera (32. člen ZUS-1).

(1) O tem že v s klep Vrhovnega sodišča RS X Ips 453/2014 z dne 20. 1. 2016.