Jedro

Sodišče je presodilo, da ni okoliščin in interesov, ki bi utemeljevale nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, ker tožnik ni kršil delovnih in pogodbenih obveznosti, ki naj bi imele znake kaznivega dejanja. To dejstvo pa ni relevantno, saj je ugotovitev, da kršitev ni podana oziroma da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sploh pogoj za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

Pri odločanju o sodni razvezi po drugem odstavku 118. člena ZDR mora sodišče presoditi, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče. Pogodbo o zaposlitvi razveže, če oceni, da je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje glede odločitve o trajanju delovnega razmerja, reintegraciji in reparacijskih zahtevkih ter stroških postopka (2. in 3. točka izreka) razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008 in z njo povezane odločbe tožene stranke z dne 28. 1. 2008 (o prepovedi opravljanja dela). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu od 13. 2. 2008 izplačati vse plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila, od navedenih zneskov odvesti vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Ugotovilo je, da tožnik ni odgovoren za očitano kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker ni bil seznanjen z zahtevami delodajalca o vodenju in zaključevanju blagajne ter polaganju gotovine na banko, ampak je to nalogo opravljal tako, kot delavec pred njim.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je ugovore tožene stranke glede domnevnih procesnih kršitev ter soglašalo z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno presojo sodišča prve stopnje glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi kršitve materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nezakonit. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo vseh plač, ki bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od navedenih zneskov plač naložilo plačilo prispevkov in davkov. S pojmom plača je mišljena bruto plača, od te pa delavcu zakonske zamudne obresti ne pripadajo. Kljub takemu izreku je sodišče druge stopnje protispisno zaključilo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo neto zneskov in zakonskih zamudnih obresti od teh neto zneskov.

Zavrnjen bi moral biti zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi na dan 13. 2. 2008, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo šele s 14. 2. 2008. Revidentka nasprotuje odločitvi v zvezi s stroški postopka, saj tožnik ni zahteval zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka od poteka paricijskega roka, pač pa v roku 8 dni od prejema te sodbe, kar pomeni, da je začetek 8-dnevnega roka tožnik vezal na vročitev prvostopne odločbe, ne pa na pravnomočnost, od katere začne teči paricijski rok. Glede vsebine odločitve revidentka navaja, da vprašanje, ali je imel tožnik ustrezno izobrazbo, kot odločilno izhaja šele iz izpodbijane sodbe, ko sodišče toženi stranki očita, da je tožniku odrejala delo, za katerega ni bil usposobljen. To je za toženo stranko popolno presenečenje, zato z navedbami v zvezi s tem v pritožbenem postopku ni mogla biti prekludirana. Tožnik je sam večkrat poudaril, da je nalogo v zvezi z vodenjem in zaključevanjem blagajne ter polaganjem denarja v nočni trezor po odhodu R. B. štel za svoje delo. Postopek te naloge mu je bil razložen ustno, dana so mu bila tudi pisna navodila, pri čemer obe sodišči zmotno povzemata izjavo priče G. F.. V dokaz, da je tožniku dala jasna pisna in ustna navodila, je tožena stranka predlagala zaslišanje R. B.. Ta dokaz je bil zavrnjen kot nepotreben. S takšnim nezakonitim ravnanjem je bila toženi stranki neupravičeno kršena pravica do obravnavanja. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vsebino navodil, čeprav je tožena stranka poudarjala, da sta obe navodili ravno v delu, kjer je tožnik postopal po svoje, identični. Materialno pravo je po mnenju revizije zmotno uporabljeno v delu, ki se nanaša na ravnanje tožnika, ki naj bi imelo znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz dveh razlogov, in sicer po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče je ugotavljalo le, ali je podan odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, čeprav je tožena stranka zatrjevala, da je tožnik denar, ki bi ga bil sicer moral položiti v nočni trezor, dejansko neupravičeno zadržal zase in da torej v „ropu“ sploh ni bila odtujena vsota, kot jo zatrjuje tožnik. Zato ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja poneverbe po določbi 245. člena KZ RS. Tožena stranka je med postopkom opozarjala na nelogičen in neprepričljiv zagovor tožnika in druge relevantne okoliščine, ki vzbujajo dvom v resničnost njegovih trditev. Nedvomno pa so podane tudi okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišči sta se oprli na tožnikovo izpoved, da sta z direktorjem prijatelja, čeprav je direktor izpovedal nasprotno, namreč da s tožnikom ne more več sodelovati. Niti iz sodbe sodišča druge stopnje, niti iz sodbe sodišča prve stopnje pa ni razvidno, zakaj se direktorju ne verjame. Očitno je, da sodišče pravdnih strank ni obravnavalo enakovredno, torej z upoštevanjem okoliščin in interesov obeh. Če bi se sodišče odločilo za sodno razvezo in tožniku priznalo odškodnino, pa je treba upoštevati tudi to, da bi si moral tožnik prizadevati za novo zaposlitev in škodo čim bolj omiliti. Revizija predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče po 371. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Razlogi, ki jih stranka uveljavlja v reviziji, morajo biti zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva konkretizirani vsaj do te mere, da je iz vsebine revizije mogoče razbrati, katero bistveno kršitev stranka uveljavlja in katero določbo materialnega prava je sodišče uporabilo zmotno oziroma je ni uporabilo, pa bi jo moralo. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče R. B.. Sodišče prve stopnje naj bi z opustitvijo dokaza toženi stranki onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva, sodišče druge stopnje pa je to ravnanje štelo za pravilno. Tožena stranka bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ne relativne ne absolutne) v zvezi s tem v pritožbi ni uveljavljala. Opustitev dokaza z zaslišanjem priče R. B. je povezala le z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in v okviru tega pritožbenega razloga je bil ugovor obravnavan. Zato bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspešno zatrjevati.

7. Naslednja bistvena kršitev, ki jo je iz revizije še mogoče razbrati, pa se nanaša na zavrnitev obravnavanja pritožbene novote glede usposobljenosti tožnika za opravljanje dela. Tožena stranka vztraja, da bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati tudi te navedbe, ker se vprašanje usposobljenosti tožnika za delo z blagajno med postopkom ni izpostavljalo, sodišče prve stopnje pa je to štelo za odločilno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni podana. V prvi vrsti tožnikova usposobljenost (končano ima osnovno šolo) v tem sporu ni bila odločilna, kar je sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe posebej poudarilo (prvi odstavek na 6. strani). Odločilnega pomena je bila ugotovitev, da tožnik ni imel navodil v zvezi z vodenjem in zaključevanjem blagajne; to pa je zatrjeval že v tožbi (četrti odstavek II. točke, stran 3). Pritožbena navedba, da se je tožnik v prijavi na prosto delovno mesto „postavljal“ z izkušnjami, zaradi česar je tožena stranka štela, da se spozna na naloge v zvezi z denarnim poslovanjem, so zato pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje upravičeno ni obravnavalo.

8. Kot novoto je sodišče druge stopnje štelo tudi pritožbeno navedbo, da tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo 13. 2. 2008 (od tega datuma je sodišče prve stopnje tožniku priznalo vse pravice), ampak 14. 2. 2008. Ker revizija v zvezi s tem sodišču druge stopnje ne očita bistvene kršitve, ampak z zatrjevanjem, da je bil tožnik do vključno 13. 2. 2008 še prijavljen v zavarovanje, uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega revizijskega ugovora ni bilo mogoče upoštevati.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Zato revizijskih navedb, ki so usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoče upoštevati (ali je tožnik dobil pisna in ustna navodila, o vsebini navodil, ali je bil denar iz blagajne položen na račun, na kakšen način se je polagala gotovina, o poročilih za dan 17. 1. 2008 itd.).

10. Materialno pravo je delno zmotno uporabljeno.

11. Sodišče druge stopnje je pravilno opredelilo bistvo tega spora, in sicer, ali je bil tožnik z navodili za vodenje in zaključevanje blagajne seznanjen, in če je bil, ali je ravnal v skladu z njimi. Očitalo se mu je namreč, da svojih obveznosti v zvezi z vodenjem in zaključevanjem blagajne ter polaganjem gotovine na TRR ni izpolnjeval v skladu z danimi navodili.

12. Revizijsko sodišče je vezano na tri dejanske ugotovitve: da tožnik ustno ni bil seznanjen z načinom vodenja in zaključevanja blagajne, oziroma s tem, kdaj in kako je dolžan polagati gotovino na bančni račun, da iz pisnih navodil z dne 26. 2. 2007 ne izhaja, kako pogosto se polaga gotovina na bančni račun, niti kako se prikazujejo datumi na posameznih poročilih o pologu gotovine (za ta navodila revidentka sama navaja, da vsebinsko v odločilnem delu niso različna od navodil z dne 23. 2. 2007, za katere je sodišče ugotovilo, da jih tožnik ni prejel), da je tožnik s polaganjem gotovine in vodenjem blagajne ravnal enako, kot je to delal delavec tožene stranke pred njim.

Ob navedenih bistvenih ugotovitvah je zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni kršil pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da torej odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, pravilen.

13. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da se sodišču prve stopnje z ravnanjem tožnika in znaki kaznivega dejanja ni bilo treba posebej ukvarjati. Tožena stranka je namreč tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Dejanski stan tega odpovednega razloga je sestavljen iz dveh elementov: kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in obstoja znakov kaznivega dejanja. Ugotavljanje, ali ima delavčevo ravnanje tudi znake kaznivega dejanja, je potrebno le v primeru, če je to ravnanje mogoče opredeliti kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik ni kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je utemeljen tudi zaključek, da razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan.

14. Glede na navedeno je revizija v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neutemeljena.

15. Utemeljeno pa revizija opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z določbo drugega odstavka 118. člena ZDR. Po drugem odstavku 118. člena ZDR (ki se uporabi v primeru predloga delodajalca) sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca. Pri odločanju o sodni razvezi po drugem odstavku 118. člena ZDR mora sodišče presoditi, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče. Pogodbo o zaposlitvi razveže, če oceni, da je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Revizija ima prav, da je pri tej odločitvi treba upoštevati okoliščine na strani obeh strank in interese obeh strank. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je direktor trdil, da z ljudmi, ki imajo tak značaj, kot tožnik, ne more več sodelovati, tožnik pa, da sta z direktorjem prijatelja. Kljub temu je sodišče prve stopnje presodilo, da ni okoliščin in interesov, ki bi utemeljevale nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, ker tožnik ni kršil delovnih in pogodbenih obveznosti, ki naj bi imele znake kaznivega dejanja. To dejstvo pa ni relevantno, saj je ugotovitev, da kršitev ni podana oziroma da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sploh pogoj za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na navedenem izhodišču, je materialno pravno zmotna. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (in posledično v 3. točki izreka – stroški postopka), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pretehtati interese obeh strank in nato odločiti, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Če bo ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, bo moralo odločiti tudi o odškodnini.

16. Čeprav sta izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje razveljavljeni iz zgoraj navedenih razlogov, revizijsko sodišče opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o plačah. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku nezakonito prisodilo izplačilo bruto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče druge stopnje zavrnilo. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo neto zneske, kar pa iz izreka sodbe, četudi je sodišče imelo tak namen, ne izhaja. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo izplačilo „vseh plač“ z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stališče, da se pod pojmom „plača“ razume bruto plača, če ni izrecno določeno drugače, je v sodni praksi (in pravni teoriji) že dolgo časa jasno in trdno. Revizija zato utemeljeno nasprotuje odločitvi, da je tožniku dolžna izplačati vse zapadle (bruto) plače in od mesečnih zneskov še zakonske zamudne obresti. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izrek sodbe pravilno oblikuje, bolj pozorno pa naj bo tudi pri datumih v izogib očitkom, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pritožbi in reviziji.

17. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o stroških (tudi revizijskega) postopka.