Jedro

Tožnik navodil v zvezi z vodenjem in zaključevanjem blagajne v delu, v katerem določajo, kako pogosto je treba polagati gotovino na bančni račun oziroma na kakšen način je treba izpolniti poročilo o pologu, ni prejel. Zaradi tega očitek tožene stranke v izredni odpovedi (da je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca) ni utemeljen. Ker pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja niso bile kršene in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, se podrobneje z ravnanjem tožnika oziroma z znaki kaznivega dejanja ni treba ukvarjati, zlasti ker tožena stranka razen pavšalnega očitka, da je tožnik denar neupravičeno zadržal oziroma da je storil kaznivo dejanje poneverbe, drugih dejstev s tem v zvezi ni navedla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008 in z njo povezana odločba tožene stranke z dne 28. 1. 2008 razveljavita (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008 pogodba o zaposlitvi ni prenehala, tako da delovno razmerje še traja in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu od nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 13. 2. 2008, izplačevati plače, kot bi jih prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače do plačila, od navedenih zneskov plače je dolžna odvesti vse prispevke in davke ter tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico (2. točka izreka). Poleg tega mu je dolžna povrniti stroške postopka v višini 2.029,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je izrek izpodbijane sodbe nezakonit, ker toženi stranki nalaga vpis delovne dobe in izplačilo plače od vključno 13. 2. 2008 dalje. Tega dne je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, učinkovati je začela naslednjega dne, to je 14. 2. 2008. Tudi tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo, tako da je tožniku priznalo pravico do izplačila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače ter da je toženi stranki naložilo odvod davkov in prispevkov, ni pravilen. Davki in prispevki zapadejo v plačilo šele na dan izplačila, kar pomeni, da se tožena stranka ne nahaja v zamudi in da tožniku ne pripadajo zakonske zamudne obresti od bruto plače. Poleg tega je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je naložilo povračilo stroškov postopka v roku osem dni (ne petnajst dni, kot je bilo zahtevano). Odločilo je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka šele od izteka izpolnitvenega roka, ki začne teči s prejemom sodbe sodišča prve stopnje.

V zvezi z vsebinsko nepravilnostjo izpodbijane sodbe je tožena stranka navedla, da tožniku ni očitala, da ni sposoben opravljanja dela. Tudi tožnik ni trdil, da je bilo delo, ki ga je opravljal, prezahtevno ali da ni imel ustrezne izobrazbe. Navedeno kot odločilno izhaja šele iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki očitalo, da je tožniku odredila delo, za katero ni bil ustrezno izobražen, ter da ga ni nadzorovala. Očitki so neutemeljeni. Tožnik je imel sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto fotograf, vendar je bil seznanjen, da mora opravljati druga dela in naloge po navodilu vodje delovne enote oziroma direktorja. Ob prijavi na razpis za prosto delovno mesto se je pohvalil s polletnimi izkušnjami s samostojnim vodenjem fotografskega studia, v katerem je delal tudi kot prodajalec, tako da je tožena stranka utemeljeno menila, da pozna delo v zvezi z denarnim poslovanjem. Vodenje in zaključevanje blagajne je po odhodu delavca R. B. štel za svoje delo, to delo mu je tožena stranka izrecno odredila, ustno mu je razložila postopek poslovanja z gotovino in mu izročila pisna navodila, ki so bila nalepljena na pano neposredno pred njegovo mizo. O prejemu ustnih navodil je izpovedala priča G. F., pri čemer ni bistveno, kdaj je tožnik navodila prejel, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da se niti omenjena priča niti zakoniti zastopnik tožene stranke nista mogla spomniti točnega dne, tudi ne zadostuje za zaključek, da tožena stranka podaje navodil ni dokazala. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik prejel le navodila za zaključevanje blagajne z dne 26. 2. 2007, ne pa navodil za vodenje blagajne z dne 23. 2. 2007. Pri odločanju ne bi smelo upoštevati le naslova navodil, ampak bi moralo upoštevati, da so navodila jasna in da določajo, da se gotovina ne sme vpisovati poljubno, ampak samo na dan pologa. Le tako ima vodstvo tožene stranke vsak trenutek pregled nad stanjem blagajne oziroma lahko za vsak dan ugotovi, koliko gotovine je v blagajni. Navodila z dne 23. 2. 2007 povzemajo celotni postopek, sledi navedba postopka glede načina izdelave blagajniških prejemkov in izdatkov. Identična so navodilom z dne 26. 2. 2007, pri čemer je tožena stranka v pritožbi navedla vsebino posameznih navodil po alineah. Vodenje in zaključevanje blagajne predstavlja eno opravilo, ki se različno imenuje, vsebina je enaka. Tožnik v zvezi z vodenjem blagajne ni imel pripomb. Pomisleke je začel zatrjevati šele po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odrejenega postopka vodenja in zaključevanja blagajne so se držali vsi preostali zaposleni, ne glede na stopnjo izobrazbe, ki jo imajo, niso imeli težav. Tožena stranka je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče R. B. in preostalih zaposlenih, ki so v posameznih poslovalnicah opravljali enako delo kot tožnik. Kljub temu, da sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo (na ta način bi izvedelo, kakšna so bila navodila direktorja in kakšna je bila praksa delavca R. B.), se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na prakso R. B. v zvezi s polaganjem in hranjenjem denarja. Tožnik se je svojih obveznosti zavedal, saj v nasprotnem primeru ne bi direktorja novembra 2007 prosil, če lahko zaradi okvare vozila gotovino na bančni račun položi kasneje. Po oddaji gotovine bi moral poročilo, vključno s posameznimi dnevnimi blagajniškimi dnevniki, ki so zajeti v poročilu, oddati toženi stranki zaradi evidence pologov na bančni račun zaradi navzkrižne kontrole prilivov, ki jo izvaja računovodski servis B. B. d.o.o. Tožnik se opisanih jasnih navodil tožene stranke ni držal oziroma jih je zavestno kršil. Na posameznih poročilih je prikazoval datume pologov gotovine v nočni trezor, ki jih ni opravil. Zagovor, da je na dan ropa 17. 1. 2008 izpisoval tri poročila, je nelogičen in neprepričljiv, ker so poročila različno žigosana in podpisana. Poleg tega je poročilo št. 2/08 izpolnjeno le do 14. 1. 2008, narejen je seštevek, kar ni v skladu z zagovorom tožnika, da je 17. 1. 2008 nameraval položiti vse iztržke in da je bil sredi dela, ko se je rop zgodil. Brez podlage so nadaljnji očitki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni spoštovala pravilnika o plačevanju z gotovino in o blagajniškem maksimumu oziroma da tožniku ni odredila, da mora vsakodnevno polagati gotovino na bančni račun. Tožniku tožena stranka ne očita, da je prepogosto polagal gotovino v nočni trezor, ampak da je to počel preredko (na tri tedne, odrejeno pa je bilo dvakrat na teden). Preredko polaganje gotovine v nočni trezor je tudi razlog, da je tožena stranka utrpela škodo v višini 8.355,00 EUR. Tožnik je le z listinami prikazoval, da je pologe izvršil, kar ni bilo resnično. Na podlagi poziva direktorja, naj 17. 1. 2008 položi gotovino na bančni račun, je dejal, da je le nekaj izkupičkov, dejansko pa je šlo za izkupičke šestindvajsetih delovnih dni, skupaj 8.355,00 EUR. Poleg tega ni naključje, da je bila ravno tega dne oropana poslovalnica tožene stranke. Tožnik že izkupička po poročilu št. 21/07, s katerim je prikazoval, da je 11. 10. 2007 položil gotovino v znesku 3.620,00 EUR, ni položil na bančni račun, tako da je tožena stranka prepričana, da tega ni storil niti z gotovino, na katero se nanašajo poročila št. 27/07, 1/08 in 2/08. Gotovino je tožnik neupravičeno zadržal, s čimer je izpolnil vse znake kaznivega dejanja poneverbe. Iz tega razloga je tožena stranka tudi vložila kazensko ovadbo. Sodišče prve stopnje v tem delu dejanskega stanja ni ugotavljalo, niti ni presojalo znakov kaznivega dejanja. Poleg tega dejstva, da pologa po poročilu št. 21/07 ni bilo, ni štelo kot bistveno. Kljub temu, da to dejstvo ni predstavljalo razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predstavlja okoliščino, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče. Direktor nima zaupanja vanj, sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izpovedi tožnika, da sta prijatelja. Moralo bi se odločiti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, nadaljnje sodelovanje strank ni več mogoče, tudi zaradi značaja tožnika, ki se kaže iz njegovega vedenja po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Skladno z zakonodajo bi si moral prizadevati za zmanjšanje škode, pa se v tem času ni skušal zaposliti, niti se ni prijavil na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve niti ni sklenil pogodbe o zaposlitvi v družbi, ki jo vodijo njegovi starši. Sodišče prve stopnje je stroške za zastopanje tožnika odmerilo previsoko. Glede stroškov odsotnosti iz pisarne bi moralo priznati za polovico nižje stroške, za odsotnost iz pisarne 20 točk, ne 40 točk, ker pooblaščenka tožnika za relacijo ... – Ljubljana ni porabila ene ure časa.

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, ter navedel, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje z dnem vročitve, ki je bila v konkretnem primeru opravljena 13. 2. 2008. Sodišče prve stopnje je zato v izreku izpodbijane sodbe pravilno odločilo, prav tako pravilno je oblikovalo izrek izpodbijane sodbe, s katero je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti le od plač, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, in ne od plač s prispevki in davki. V zvezi z izpolnitvenim rokom ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ker je tožniku prisodilo manj, kot je zahteval. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka je prisodilo skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS in sicer od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Nadalje je tožnik v odgovoru na pritožbo povzel tožbene navedbe, da za delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki, to je vodenje in zaključevanje blagajne, sestavljanje poročil o prejemkih in izdatkih ter pologih gotovine na bančni račun oziroma polaganje izkupičkov v nočni trezor, ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. To delo je do 3. 8. 2007 opravljal R. B., ki je bil zaposlen na delovnem mestu vodja poslovne enote. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto fotograf. Navedba v pogodbi o zaposlitvi, da je dolžan opravljati druga dela in naloge po navodilu vodje poslovne enote ali direktorja tožene stranke, ni zakonita, ker dopušča izogib zakonski obvezi, da se v pogodbo o zaposlitvi navede vrsto dela s kratkim opisom. V nasprotnem primeru ima delodajalec možnost delavcu nalagati delo, za katero se nista dogovorila in za katero delavec ni ustrezno usposobljen in izobražen. Že v pripravljalnih vlogah je tožnik izpostavil tudi vprašanje v zvezi z nadzorom, ki bi ga morala izvajati tožena stranka. Delo je opravljal vestno in kvalitetno, skladno z navodili in prakso, ki je veljala pri toženi stranki. Ker so bila navodila nepopolna, nepravilna in pomanjkljiva, se je delo izvajalo v nasprotju z določili zakona. Tudi v drugih poslovalnicah tožene stranke so zaposleni poljubno polagali gotovino na bančni račun, pri sebi so imeli še višje zneske gotovine kot tožnik ob ropu. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede ustnih in pisnih navodil za poslovanje z gotovino in za vodenje oziroma zaključevanje blagajne popolno raziskalo, utemeljeno ni zaslišalo priče R. B.. Pojasnilo je, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku dala kakršnakoli ustna navodila ali da bi se v poslovalnici nahajala navodila za vodenje blagajne z dne 23. 2. 2007. Tožnik je bil seznanjen le z navodili za zaključek blagajne z dne 26. 2. 2007, ki niso določala, da se gotovine ne sme zapisovati kadarkoli, ampak na dan pologa. Navodila z dne 23. 2. 2007 so bila izdelana za potrebe sodnega spora, tako da njihova vsebina ni bistvena, z navedbami o identiteti navodil je tožena stranka prekludirana. Prav tako prekludirana je z navedbami o vsebini tožnikovega zagovora, o različno podpisanih in žigosanih poročilih in o vsebini prijave na razpis za prosto delovno mesto, ki jo je priložila k pritožbi. Znakov kaznivega dejanja tožena stranka ni dokazala. Sama je ravnala v nasprotju s predpisi, ker dnevno ni naredila blagajniškega izdatka in denarja ni odvedla na bančni račun skladno z zakonskimi določbami oziroma z določbami pravilnika o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu. Od tožnika pa je pričakovala, da bo spoštoval pravila. Direktor je bil odgovoren za ustrezno organizacijo delovnega procesa in za ustrezno razdelitev delovnih nalog med zaposlene, nad katerimi bi moral vršiti tudi nadzor. Tožniku ni odredil, da mora gotovino v nočni trezor polagati dvakrat tedensko. Zneska 8.355,00 EUR zato ni položil, poročila o pologu št. 27/08, 01/09 in 02/09 je sestavljal na dan ropa in jih ni uspel dokončati. Ob koncu odgovora na pritožbo je tožnik v zvezi z reparacijskim zahtevkom navedel, da ne predstavlja zahtevka za plačilo odškodnine. Sodni spor in z njim povezane stroške je povzročila tožena stranka, ker je podala nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je po prejemu odpovedi skušal ponovno zaposliti, vendar neuspešno. Na zavodu za zaposlovanje se ni prijavil, ker zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil upravičen do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je v pritožbi uveljavljala tožena stranka, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno oblikovalo izrek izpodbijane sodbe, toženi stranki ni naložilo izplačila zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, ampak je toženi stranki naložilo izplačilo (neto) zneskov plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na te (neto) zneske plače obračun davkov in prispevkov, kar je skladno z zakonom. V zvezi s paricijskim rokom, v katerem je dolžna tožena stranka tožniku povrniti prisojene stroške postopka, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ima sodišče po določbi 29. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) pooblastilo, da v sodbi, s katero naloži dajatev, določi osemdnevni rok za izpolnitev. Paricijski rok ne predstavlja obvezne sestavine tožbenega zahtevka in v tem delu sodišče na tožbeni zahtevek ni vezano. Upoštevalo je tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, ker je odločilo, da začnejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka teči šele od izteka roka za izpolnitev in ne od vročitve izpodbijane sodbe, kot protispisno navaja tožena stranka v pritožbi.

Tožena stranka je z navedbo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (13. 2. 2008), ampak šele naslednjega dne (14. 2. 2008), prekludirana po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP, saj jo je podala prvič v pritožbi. Iz tega razloga, pa tudi zato, ker je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008 izrecno navedeno, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve odločbe (odpovedi), pritožbeno sodišče njene navedbe ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče iz istega razloga ni upoštevalo pritožbenih navedb v zvezi z vsebino prijave tožnika na prosto delovno mesto fotograf pri toženi stranki. Preostale pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je pritožbeno sodišče ocenilo za neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zaslišanje priče R. B. ni bilo potrebno, saj je način njegovega dela v zvezi z vodenjem in zaključevanjem blagajne razviden iz listine z naslovom „obračun blagajne POS DT Foto Ljubljana“ (priloga B 11). Ugotovilo je, da tudi delavec, ki je opravljal delo vodenja in zaključevanja blagajne pred tožnikom, ni polagal gotovine na bančni račun dvakrat tedensko niti ni vršil pologov na dan, ko je izpolnil poročilo o pologu, saj se datumi pologa gotovine z datumi poročil ne ujemajo.

Tožnik je v tožbi z dne 21. 2. 2008 izpostavil dejstvo, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto fotograf, tako da po pogodbi o zaposlitvi ni bil zadolžen za opravljanje dela v zvezi z vodenjem in zaključevanjem blagajne. V pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2008 je dodal, da je omenjeno delo opravljal enako kot delavec, ki je bil zadolžen za vodenje in zaključevanje blagajne pred njim, to je R. B., in da posebnih navodil ni prejel. Dejstvo, da niti v tej niti v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni posebej navedel, da za delo ni bil sposoben oziroma da nima ustrezne izobrazbe, ni bistveno za odločitev v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožbenih navedb ni posebej opredelilo. Bistveno je le, ali je bil tožnik z navodili za vodenje in zaključevanje blagajne seznanjen in ali je ravnal v nasprotju z njimi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje opozorilo na neskladnosti v izpovedih tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke Z. E. in priče G. F.: tožnik je izpovedal, da ustnih navodil v zvezi z vodenjem oziroma zaključevanjem blagajne ni prejel in da je bil teden dni pred odhodom delavca R. B. na dopustu, zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je ustna navodila podal v tem tednu in sicer, ko sta bila s tožnikom sama, priča G. F. pa je izpovedala, da je bila prisotna ob podaji ustnih navodil, ki se je vršila po odhodu delavca R. B.. Na podlagi povzetih neskladij je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnika ustno seznanila z načinom vodenja in zaključevanja blagajne oziroma s tem, kdaj in kako je dolžan polagati gotovino na bančni račun.

Pritožba sodišču prve stopnje protispisno očita, da se ni ukvarjalo z vsebino pisnih navodil tožene stranke, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno povzeta vsebina Navodil za zaključek blagajne z dne 26. 2. 2007 (priloga B15), ki ne določajo, kako pogosto se polaga gotovina na bančni račun niti kako se prikazuje datume na posameznih poročilih o pologu gotovine. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi tožnika in priče G. F. ugotovilo, da tožnik Navodil za vodenje blagajne z dne 23. 2. 2007 (priloga B3) ni prejel in se z njihovo vsebino utemeljeno ni ukvarjalo. Tožniku in priči je utemeljeno verjelo, saj sta bila pred zaslišanjem po določbah 2. odstavka 238. člena ZPP in 263. člena ZPP opomnjena na dolžnost govoriti resnico, da ne smeta ničesar zamolčati, in opozorjena na posledice krive izpovedi. Poleg tega resničnost njune izpovedi potrjuje fotografija (priloga B4), iz katere je razvidno, da so bila na pano nad mizo tožnika nalepljena le navodila z dne 26. 2. 2007. Na opisano pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo 2. odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala.

Tožena stranka je tožniku 12. 2. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbene obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, in zaradi hujše kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (1. in 2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Očitala mu je, da se namenoma ni držal jasnih navodil delodajalca, ker je na posameznih poročilih o pologu gotovine na bančni račun prikazoval datume pologov, ki jih ni opravil. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik navodil v zvezi z vodenjem in zaključevanjem blagajne v delu, v katerem določajo, kako pogosto je treba polagati gotovino na bančni račun oziroma na kakšen način je treba izpolniti poročilo o pologu, ni prejel, je utemeljeno zaključilo, da očitek tožene stranke v izredni odpovedi (da je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca) ni utemeljen. Iz tega razloga je nadalje pravilno presodilo, da pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja niso bile kršene in da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita ter se podrobneje z ravnanjem tožnika oziroma z znaki kaznivega dejanja ni ukvarjalo, zlasti ker tožena stranka razen pavšalnega očitka, da je tožnik denar neupravičeno zadržal oziroma da je storil kaznivo dejanje poneverbe, drugih dejstev s tem v zvezi ni navedla.

Na podlagi presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi reparacijskemu in restitucijskemu zahtevku tožnika. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja se namreč vzpostavi stanje, kakršno bi bilo brez take odločitve delodajalca, kar pomeni, da je delavec upravičen do nadomestila plače za ves čas do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Če je bil v tem času nezaposlen in ni imel nikakršnih prejemkov (kot tožnik), je upravičen do povračila celotnega prikrajšanja. S tem v zvezi pritožba tožniku neutemeljeno očita, da se ni skušal zaposliti oziroma da se ni prijavil na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, ker to ni bila njegova dolžnost. Prav tako neutemeljeno se pritožba zavzema za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, za katero se sodišče na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR po uradni dolžnosti odloči le, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, ampak je na podlagi izpovedi tožnika ugotovilo, da sta z direktorjem dobro sodelovala in da sta bila prijatelja.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi v zvezi s stroški postopka. Tožniku je utemeljeno priznalo stroške odsotnosti pooblaščenca iz pisarne skladno s 4. odstavkom 7. člena Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 67/03), pri čemer je upoštevalo povprečni čas, v katerem se v normalnih prometnih razmerah pride iz ... v Ljubljano.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora.