Jedro

ZPIZ-1 v 178. členu določa, da se uživalcu pokojnine, ki ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan in pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina v tem času ne izplačuje. Z odločbo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva zasebne družbe d.o.o., v kateri je bil poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca, čeprav je bil uživalec invalidske pokojnine že od leta 1992 dalje. Zato se tožniku za čas sočasne vključenosti v zavarovanje invalidska pokojnina ne izplačuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 27. 11. 2012 in prvostopenjske št. ... z dne 27. 9. 2012, ter ustavitev postopka o prenehanju izplačevanja invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijani dokončni in delno spremenjen prvostopenjski posamični upravni akt pravilna in zakonita (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na spremembo II. točke izreka dokončne odločbe št. ... z dne 27. 11. 2012 ter ugotovitev, da tožnik nima pravice do izplačevanja invalidske pokojnine le od 27. 3. 2012 do 9. 4. 2012 (II. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Navedeno sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Prvostopenjskemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je obdržalo v veljavi izpodbijani odločbi o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine za čas od 26. 3. 2005 do 9. 4. 2012, saj temeljita na posamičnem upravnem aktu o ugotovljeni lastnosti zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 za več kot 7 let nazaj. Ugotovitev statusa zavarovanca od 26. 3. 2005 šele z odločbo z dne 27. 3. 2012, pomeni nezakonit poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Ker se sodišče do tega temeljnega vprašanja v izpodbijani sodbi ni opredelilo, je s tem hkrati zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Ni točna ugotovitev, da je bil z odločbo z dne 26. 4. 1992 opozorjen, da mora kot upokojenec v 8 dneh sporočiti vsako spremembo, ki vpliva na pravico do prejemanja pokojnine. Ugotavljanje statusa oz. lastnosti zavarovanca za nazaj pred izdajo posamičnega upravnega akta kaže na nepravilno poslovanje tožene stranke. Sicer pa institut pravnomočnosti varuje priznano pravico do invalidske pokojnine, zato ni nobene podlage, da bi se za nazaj odvzela priznana pravica do invalidske pokojnine in za nazaj ugotavljal status zavarovanca. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 283/2008 z dne 9. 2. 2010, v kateri je zavzeto stališče, da se status zavarovanca lahko spremeni le za naprej. Ker je sodišče prve stopnje dopustilo neomejeno ugotavljanje lastnosti zavarovanca za nazaj, je dopustilo kršenje pravice do pravne varnosti in s tem pravne in socialne države.

Že v tožbi je bilo opozorjeno, da je ob pravilni uporabi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 potrebno upoštevati tudi 1. odstavek 18. člena ZPIZ-1, saj se v nasprotnem primeru pojavi vprašanje ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Sicer pa bilanca družbe A. d.o.o. izkazuje, da je v letu 2009 imela čisti dobiček v višini 1.161,00 EUR, leta 2010 čisti dobiček v višini 1.691,00 EUR in leta 2011 nobenega dobička. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do tožbenih navedb, da je bila z odločbo št. ... z dne 9. 3. 2006 priznana pravica do invalidnine za 100 % telesno okvaro. S tem v zvezi se sklicuje na 2. odstavke 55. člena ZMEPIZ, ker meni, da bi morala tožena stranka glede na navedeno odločbo o invalidnini za telesno okvaro po uradni dolžnosti poskrbeti za odjavo iz zavarovanja.

Poudarja še, da je imel leta 2004 transplatacijo srca. Takrat je bil poslovodni delavec družbe, ki je šla v stečaj, ostalo pa mu je lastništvo delovnih prostorov, ki jih je zaradi gospodarnosti preuredil v stanovanjske površine. Takrat je bil prisiljen registrirati družbo A. d.o.o., prostore pa dati v najem neadaptirane, tako da je družba lahko najela kredit za adaptacijo, ki se bo iztekel leta 2015. Da bi ohranil lastništvo nepremičnin je od svoje pokojnine in prihrankov družbi od 7. 4. 2008 do konca leta 2012 dajal posojila, skupaj v višini 13.500,00 EUR. Prepričan je, da ni zakonske niti ustavne podlage, da bi bilo mogoče osebi s polno delovno dobo pridobljeno pravico odvzeti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje se je v pisnem odpravku sodbe dolžno opredeliti le do tistih tožbenih navedb, ki so za rešitev sporne zadeve odločilnega pomena. Torej se mu ni bilo potrebno opredeljevati do trditev ali stališč tožnika, ki za razsojo zadeve ne morejo biti odločilna. Ker je izpodbijana sodba utemeljena s pravno odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi in je tudi izrek sodbe jasen ter ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, pisni odpravek sodne odločbe nima pomanjkljivosti, da ga nebi bilo mogoče preizkusiti. Protispisna je celo trditev pritožnika, da ni opredelitve do ugotovljene lastnosti zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 za nazaj, ki da pomeni poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Čeprav v obravnavani zadevi sploh ne gre za spor o lastnosti zavarovanca, je v izpodbijani sodbi jasno zapisano, da je spor o statusu zavarovanca že pravnomočno zaključen. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena tako ni podana.

V predmetni zadevi gre za spor o pravici do izplačevanja invalidske pokojnine. Poseg v izplačevanje pokojninske dajatve je dopusten, seveda le pod pogoji, določenimi v zakonu in ne pomeni posega, kaj šele odvzema pravnomočno pridobljene pravice. V predsodnem upravnem postopku je bilo namreč z izpodbijanima upravnima aktoma odločeno, da se tožniku za čas sočasne vključenosti v zavarovanje od 26. 3. 2005 do 9. 4. 2012 invalidska pokojnina ne izplačuje, in da se mu ponovno izplačuje šele od 10. 4. 2012 dalje. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako izključno podana v 178. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami - v nadaljevanju ZPIZ-1), ki med drugim izrecno določa, da se uživalcu pokojnine, ki ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan in pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina v tem času ne izplačuje. Status zavarovanca in sočasno uživalca pokojnine se načeloma izključuje. Istočasno torej ni mogoče imeti statusa zavarovanca in uživalca pokojninske dajatve. Prav takšno dejansko stanje pa je podano v predmetni zadevi, kot prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka v predsodnem upravnem postopku.

Nobenega dvoma namreč ni, da je bilo z odločbo ... z dne 27. 3. 2012 pravnomočno ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.o.o., v kateri je bil poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca, čeprav je bil uživalec invalidske pokojnine že od leta 1992 dalje. Takšen upravni akt je bil kot pravilen in zakonit potrjen tudi v sodno socialnem sporu(1). Sodišče prve stopnje je v konkretnem sporu o izplačevanju invalidske dajatve ob uporabi 178. člena ZPIZ-1 tako lahko zaključilo le, da sta izpodbijana posamična upravna akta iz obravnavanega predsodnega upravnega postopka pravila in zakonita in posledično primarni ter podredni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Kot že predhodno navedeno, se v obravnavani zadevi ni mogoče spuščati v presojanje zakonitosti ugotovljene lastnosti zavarovanca za nazaj, saj to pravno dejstvo sploh ni predmet tega sodno socialnega spora, hkrati pa je o njem že pravnomočno razsojeno(2). Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve so zato pravno irelevantna obširna pritožbena izvajanja, neglede na to, ali se nanašajo na zatrjevani nezakoniti poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, neenako obravnavanje zavarovancev iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 v primerjavi z zavarovanci iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ker je za slednje pod določenimi pogoji iz 18. člena ZPIZ-1 mogoč t.i. izvzem iz zavarovanja, nizki dobiček iz poslovanja A. d.o.o. v obdobju od 2009 do 2012, slabo zdravstveno stanje in nekatere druge, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Do tovrstnih navedb se pritožbenemu sodišču ni potrebno posebej opredeljevati, še manj povzemati materialno pravne razloge, obširno utemeljene v zavrnilnih pravnomočnih sodnih odločbah prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega sodišča(3) iz spora o lastnosti zavarovanca.

Ker je glede na obrazloženo izpodbijana zavrnila sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Zaradi neuspele pritožbe je bilo potrebno ob smiselni uporabi 154. člena ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodbe: Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 112/2014 z dne 22. 9. 2014 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Psp 563/2013 z dne 13. 3. 2014 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1421/2012-14 z dne 25. 10. 2013. (2) Iste sodne odločbe, kot pod opombo 1. (3) Iste sodne odločbe, kot pod opombo 1.