Jedro

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala denarni zahtevek. To pomeni, da je za vprašanje o dovoljenosti revizije irelevantno, kakšno vrednost spornega predmeta je navedla tožena stranka v pritožbenem postopku in kakšno vrednost spornega predmeta označuje sedaj revident.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi pripoznave s strani tožene stranke glede glavnice v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 2.564.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.4.2004 dalje. Ugodilo pa je tudi zahtevku v nepripoznanem delu, tj. glede obresti od navedenega zneska za čas od 14.5.1996 do 21.4.2004. Zoper obrestni del odločitve za obdobje od 14.5.1996 do 21.4.2004 se je pritožila tožena stranka. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo obresti v navedenem obdobju zavrnilo.

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. Zaradi narave odločitve v tej zadevi bo revizijsko sodišče povzelo le tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanje dovoljenosti revizije. Revident navaja, da znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje več kot milijon tolarjev. Svoje stališče utemeljuje s tem, da je tudi tožena stranka v pritožbi označila sporno vrednost, ki presega revizijsko vrednost. Tako je storila za primer, da bi sama vlagala revizijo. Tako ni nobene ovire za to, da bi revizije (kot po sporni vrednosti dopustne) ne mogla vložiti tožeča stranka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 90/2005; ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP).

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala denarni zahtevek. To pomeni, da je za vprašanje o dovoljenosti revizije irelevantno, kakšno vrednost spornega predmeta je navedla tožena stranka v pritožbenem postopku in kakšno vrednost spornega predmeta označuje sedaj revident. Vprašanje dovoljenosti revizije je tako (glede na to, da gre za premoženjski spor) odvisno od tega, ali vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje glede glavnega zahtevka presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revident napada zgolj odločitev o zavrnitvi obrestnega dela zahtevka. Ob obstoju glavnega zahtevka zahtevek za plačilo obresti ne more dobiti narave glavnega zahtevka (1). Ker se torej pri presoji dovoljenosti revizije znesek obresti ne upošteva, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe ne presega z zakonom določene revizijske vrednosti.

Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

Op. št. (1): Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Primer: odločbi VS RS II Ips 360/2003 in 463/2005.