Jedro

Izvedba predloženih dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede zneska 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1996 do plačila in v odločitvi o pravdnih stroških ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 632.090,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1996 dalje do plačila ter na povračilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopenjske sodbe do plačila.

Tožeča stranka vlaga po svojem pooblaščencu pritožbo zoper sodbo s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka glede višine terjatve ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti dokaze, pa tega ni storila, je napačna. Tožena stranka je tista, ki bi morala v odgovoru na tožbo predložiti listine in predlagati dokaze (278. člen Zakona o pravdnem postopku), tega pa ni storila. Stališče sodišča prve stopnje, da je na tožeči stranki trditveno dokazno breme, ni pravilno, saj je tožena stranka le pavšalno ugovarjala. Tožeča stranka pa je ponudila vse potrebne dokaze, priložila je zapisnik o poškodbah vozila, iz katerega izhajajo vse poškodbe, vložila je račune potrebnih popravil in izračun manjvrednosti vozila. Iz zadnjega izhaja, da je iz tega naslova oškodovancu priznala samo

42.970,00 SIT. Če bi se prvostopenjsko sodišče poglobilo v račune, ki jih je predložila tožeča stranka, bi lahko ugotovilo, da je tožeča stranka ravnalo zelo gospodarno in kritično pri presoji računov.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) in da izvedba dokazov, na katere se pritožba sklicuje, ne more nadomestiti trditvene podlage tožeče stranke, s katero bi ta morala utemeljevati tožbeni zahtevek.

Iz spisa sodišča prve stopnje izhaja, da je sporna le višina škode, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, razen v delu, ko je zavrnilo zahtevek iz naslova manjvrednosti vozila, za katerega je tožeča stranka specificirano navedla, da del vtoževanega zneska predstavlja 43.000,00 SIT za manjvrednost vozila na podlagi izračuna (A8). V tem delu je njena trditvena podlaga zadostna tudi glede na ugovore toženca in v zadostni meri podprta z dokazno listino ter je pritrditi pritožbenim navedbam, da je bilo na tožencu dokazno breme, da dokaže neutemeljenost višine zahtevka. Ker je v zvezi z vtoževanim zneskom 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

9.5.1996 sodišče prve stopnje pravilo o dokaznem bremenu v skladu z

212. členom ZPP napačno uporabilo, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi z znesek 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.1996 dalje in posledično v izreku o stroških ugoditi in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen in 166. člen ZPP).

V ostalem delu pa so zaključki sodišča prve stopnje prepričljivi in se višje sodišče nanje v celoti sklicuje. Pritožbene trditve, da odgovor tožene stranke ni bil obrazložen ter da za zatrjevana dejstva tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov, ne držijo. Tožena stranka se je namreč pri svojih trditvah sklicevala prav na pomanjkljive trditve v zvezi s predloženimi dokazi s strani tožeče stranke. Ni res, da iz predloženega zapisnika o poškodbi vozila izhajajo vse poškodbe, ki so bile predmet obravnave poškodovanega vozila. To predvsem ne velja za poškodbe na desni strani vozila.

Predloženi račun za kleparsko delo (ki posameznih stroškov za opravljena dela na posameznih avtomobilskih delih, ne opredeli) se izrecno nanaša tudi na popravilo desne strani vozila, tako da ni mogoče ugotoviti, koliko znašajo kleparska dela za priznane poškodbe po zapisniku. Tudi iz računa za opravljanje ličarskih del ni izkazano, kateri deli so bili ličani. Od uveljavljanega zahtevka pa sploh ni razvidno, kaj je tožeča stranka oškodovancu v znesku

632.090,00 SIT priznala, razen zatrjevanega zneska 43.000,00 SIT na račun plačila manjvrednosti vozila. Seštevki po računih namreč ne dajejo končne vtoževane vsote, sicer pa tudi ni razvidno, po kakšnem tečaju in na kateri dan je tožeča stranka preračunala tujo valuto v slovensko plačilno sredstvo. Ker torej tožeča stranka ni opredeljeno navedla, katero vrsto materialne škode je poravnala z zneskom

632.090,00 SIT, katere zneske je po predloženih računih priznala, po katerem tečaju je obračunala višino škode, ki jo je oškodovanec izkazoval z računom v ATS, sodišče prve stopnje tudi, če bi se poglobilo ob sicer pomankljivi trditveni podlagi v same račune (kar pa ni dolžno), ne bi moglo ugotoviti utemeljenosti višine škode, ki jo je tožena stranka izpodbijala nad višino zneska 42.970,00 SIT oziroma po mnenju tožeče stranke približno 43.000,00 SIT.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo v znesku nad 43.000,00 SIT s pripadki zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.