Jedro

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje in terjatve tretjih, ki so nastale zaradi povečanja ali vzdrževanja obstoječega premoženja, predstavljajo dolg, ki bremeni skupno premoženje. Za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, pa odgovarjata zakonca nerazdelno s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o vrnitvi zneska 1.233.653,20 SIT s pp, katere mora toženec vrniti tožnikoma ter jima povrniti tudi pravdne stroške v znesku 112.920,00 SIT. Ugotovilo je, da je posojilo pri tožnikih najela toženčeva pokojna žena. Gre za obveznost nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata zakonca nerazdelno, tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem in je zato naložilo tožencu, da posojeni znesek tožnikoma povrne.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi navaja, da tožbeni zahtevek postavljen v tolarjih nima podlage v dogovoru sklenjenim med dolžnico in upniki, ki je glede tega zahtevka dovoljeval uporabo valutne terjatve. Prav tako gredo tožnikoma na devizno valutno klavzulo samo devizne zamudne obresti po obrestni meri kot jo banke v kraju izpolnitve priznavajo na devizne vloge v DEM na vpogled. Nadalje navaja, da je odprtje obratovalnice s strani pokojne toženčeve žene neraziskana, kajti toženec je bil proti takšni obratovalnici, ker je dvomil v uspeh.

Svoje pokojne žene v to ni mogel prepričati. Toženčeva žena pa je sama prepisala obratovalnico na svojega sina. Sodišče bi v tem primeru moralo upoštevati načelo ločenega premoženja in šteti to obveznost, če že je, za njeno izrecno obveznost. Prav tako sodišče ne more zaključevati, da sta se oba zakonca solidarno udeležila pri nastanku obveznosti. V tem primeru tudi ne gre za obveznost, ki zadeva tekoče potrebe družinske skupnosti, ki naj bi jo kot breme vzdrževanja družine nosila zakonca skupno.

Pritožba ni utemeljena.

Posojilo pokojni toženčevi ženi je bilo dano s strani tožnikov v tuji valuti, kar ni sporno. Tožeča stranka je uveljavljala izpolnitev obveznosti v tolarjih, kar je edino zakonito denarno sredstvo v Republiki Sloveniji in se uporablja tako za gotovinska kot tudi za negotovinska plačila (1. in 2. čl. Zakona o denarni enoti Republike Slovenije - ZDE, Uradni list RS št. 17/91). Trditev tožeče stranke v pritožbi, da tožbeni zahtevek nima podlage v dogovoru, zato ni utemeljena, kajti tožeča stranka je svojo terjatev zahtevala v tolarjih tako kot to zakon nalaga. Drži sicer trditev v pritožbi, da za zamudne obresti na terjatve v tuji valuti ne velja Zakon o predpisani obresni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS št. 45/95 - ZPOMZO). Tovrstnih obveznosti ne ureja noben predpis, zato je sodna praksa izpolnila pravno praznino z uporabo analogije s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in je tako potrebno določiti obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo v kraju izpolnitve hranilne vloge za tujo valuto na vpogled. To je sodišče prve stopnje pri obračunu obresti na terjatev v tuji valuti tudi storilo in ne drži pritožbena trditev, da je sodilo preko zahtevka.

Navedeno pa ne velja za terjatev v tolarjih, zato tožeči stranki od dneva zamude gredo zamudne obresti po ZPOMZO. Ni mogoče slediti tudi ostalim pritožbenim trditvam, da v določenem primeru ne gre za obveznost nastale v zvezi s skupnim premoženjem in zato ne pride v poštev uporaba 2. odst. 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), prav tako ne trditvam, da se toženec z odprtjem obratovalnice ni strinjal, zato za obveznosti v zvezi s to obratovalnico ne more odgovarjati. Tako kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ni pomembno to ali se je toženec z odprtjem obratovalnice strinjal. Gre za to, da premoženje, ki zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje in terjatve tretjih, ki so nastale zaradi povečanja ali vzdrževanja obstoječega premoženja predstavljajo dolg, ki bremeni skupno premoženje. Za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem pa odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem (2. odst. 56. čl. ZZZDR). Da pa bi šlo v določenem primeru za obveznost, ki jo je zakonec prevzel za potrebe družine, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato so pritožbene trditve v tej smeri brezpredmetne. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna in ker to sodišče tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih zgolj pavšalno zatrjevanih v pritožbi, je le-to pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).