Jedro

Zakonca lahko skupno premoženje pridobivata neodvisno drug od drugega. Med vire skupnega premoženja namreč spada tudi osebni dohodek vsakega od zakoncev, saj je pridobljen z delom v času trajanja zakonske zveze. Tak vir je bil tudi dohodek iz obratovanja mesnice, zmanjšan za izdatke, ki so omogočili pridobivanje tega dohodka. Med te izdatke spadajo poleg ostalega posojila, najeta zaradi preureditve lokala, med njimi tudi sporno posojilo, najeto za vrnitev prejšnjih posojil. Ob dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ne more biti dvoma, da je obveznost iz obravnavane posojilne pogodbe nastala v zvezi s skupnim premoženjem. Zato toženčeva pasivna legitimacija temelji na določbi 2. odst. 56. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika toženčevi ženi 24.10.1994 posodila 13.100 DEM za dobo enega leta in 10% obresti. Kmalu po sklenitvi pogodbe je umrl najprej sin, čez dva meseca pa še toženčeva žena. Posojilo je bilo vzeto zaradi vrnitve dolgov, nastalih zaradi preureditve obratovalnice, v kateri je opravljala dejavnost toženčeva žena, iz pralnice v mesnico. Preurejena obratovalnica je začela delovati že leta 1993. Ker je bila obratovalnica skupno premoženje toženčeve žene in toženca, v skupno premoženje pa spada aktiva in pasiva, je sodišče na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 p.b.; v nadaljevanju ZZZDR) v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožnikoma 1.233.653,20 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi in jima povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da ne gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, pa tudi pri svojih pritožbenih ugovorih, da se ni strinjal s preureditvijo pralnice v mesnico, da je šlo zato le za obveznosti, ki jih je prevzela žena in samo za njen riziko, da je v marcu 1994 žena mesnico prepustila sinu, po katerem pa je dedovala snaha, ki je tudi vnovčila vlaganja v lokal. O tej trditvi prilaga reviziji listino. V času najetja posojila toženčeva žena ni več opravljala dejavnosti v mesnici, posojilo pa naj bi šlo za preureditev mesnice. Zato bi bilo treba upoštevati načelo ločenega premoženja, saj obveznost ni bila prevzeta zaradi zadovoljevanja skupnih potreb družinske skupnosti. Toženec ni pasivno legitimiran, smatrati ga je zgolj kot zakonitega dediča, vendar se je v zapuščinskem postopku po svoji ženi svojemu dednemu deležu odrekel v korist drugega dediča, torej ni dedoval in ne odgovarja za dolgove umrle žene. Sodišče druge stopnje na ta pritožbeni ugovor ni odgovorilo in tudi ne na ugovor, da glede na enak delež zakoncev za obveznosti skupnega premoženja vsak zakonec odgovarja le do 1/2. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) v reviziji ni mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni moglo obravnavati reviziji priložene nove listine, ki naj bi dokazovala, da je z investicijami v lokal kasneje razpolagala toženčeva snaha, saj take trditve izpodbijajo popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Upoštevati tudi ni moglo tistih revizijskih trditev, ki merijo na izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer okoliščin, zaradi kakšnega namena in za kakšne potrebe je toženčeva žena porabila sposojeni denar. Dejanska ugotovitev obeh sodišč o tej okoliščini je jasna: šlo je za vrnitev dolgov v zvezi s preureditvijo lokala ali še bolj natančno, za poplačilo upnikov, ki so se oglašali pri toženčevi ženi zaradi vrnitve prej posojenega denarja za preureditev lokala. Preurejeni lokal je začel obratovati že leta 1993, takrat je dejavnost v njem opravljala toženčeva žena in tudi najela posojilo. Zato kasnejši prenos dejavnosti na sina ob izostalih drugih trditvah ni pravno upošteven.

Revizijsko sodišče se strinja z materialnopravno presojo obeh sodišč, da je bilo premoženje, pridobljeno v zvezi z obratovanjem mesnice, skupno premoženje toženca in njegove žene. Pridobljeno je bilo namreč že na podlagi samega zakona, in sicer v okoliščinah iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR, torej z delom v času trajanja njune zakonske zveze. Dejstvo, da se toženec ni strinjal s preureditvijo lokala iz pralnice v mesnico, ni pravno odločilno. Zakonca lahko skupno premoženje pridobivata neodvisno drug od drugega. Tudi sicer si lahko vsak zakonec v skladu s 46. členom ZZZDR prosto izbira poklic in delo. Toženčeva žena se je torej lahko odločila za preusmeritev svoje dejavnosti. Toženec sam je povedal, kako je izvedla preureditev lokala (da je prodala stroje in najela kredite), povedal pa je tudi, da so šli vsi njuni prihranki za gradnjo hiše v B. Ker sta živela v zakonski in življenjski skupnosti, je bil denar, pridobljen v taki skupnosti, skupno premoženje. Med vire skupnega premoženja namreč spada tudi osebni dohodek vsakega od zakoncev, saj je pridobljen z delom v času trajanja zakonske zveze. Tak vir je bil tudi dohodek iz obratovanja mesnice, zmanjšan za izdatke, ki so omogočili pridobivanje tega dohodka. Med te izdatke spadajo poleg ostalega posojila, najeta zaradi preureditve lokala, med njimi tudi sporno posojilo, najeto za vrnitev prejšnjih posojil. Poleg drugega odstavka 51. člena ZZZDR je pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi v drugem odstavku 56. člena istega zakona, po katerem za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata oba zakonca nerazdelno s skupnim in tudi svojim posebnim premoženjem. Ob dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ne more biti dvoma, da je obveznost iz obravnavane posojilne pogodbe nastala v zvezi s skupnim premoženjem, oziroma konkretneje za vrnitev dolgov v zvezi s preureditvijo lokala, v katerem je v času preureditve opravljala dejavnost in pridobivala dohodek toženčeva žena. Toženčeva pasivna legitimacija je utemeljena na pravkar navedeni zakonski določbi.

Zakon določa nerazdelno obveznost zakoncev. Vsak dolžnik take obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (iz prvega odstavka 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Toženčevo revizijsko stališče o odgovornosti vsakega zakonca le do 1/2 dolga je torej materialnopravno zmotno, njegov očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na ta ugovor, pa je neutemeljen. Materialnopravno zmotno stališče ne predstavlja take pritožbene navedbe, ki bi bila v smislu prvega odstavka 375. člena ZPP (1977) odločilnega pomena in bi zato sodišče druge stopnje moralo nanjo odgovoriti.

Podoben odgovor velja za revizijski očitek sodišču druge stopnje v zvezi s pritožbenim ugovorom o neobstoju pasivne legitimacije toženca kot zakonitega dediča svoje žene. Predvsem je treba poudariti, da tožnika svoje terjatve in toženčeve obveznosti nista utemeljevala na tej dejanski in pravni podlagi. Kljub temu revizijsko sodišče dodaja, da toženec pri postavljenih trditvah, da je svoj dedni delež odstopil drugemu dediču, zmotno razlaga posledice takega svojega ravnanja. Sprejem dednega deleža in njegov odstop drugemu dediču na eni strani ter odpoved dedovanju na drugi strani sta dva različna inštituta, ki imata tudi različen pomen glede vprašanja odgovornosti takega dediča za zapustnikove dolgove.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrnilo toženčevo revizijo.