Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka bi imetniku stanovanjske pravice oziroma tožnici kot družinskemu članu morala prodati stanovanje le tedaj, če ne bi bilo zakonitih razlogov, zaradi katerih je prodajo lahko odklonila. Ta zakoniti razlog je bil v dejstvu, da se je imetnik stanovanjske pravice odselil v novo hišo. Ob odklonitvi prodaje stanovanja po določbi 2. odst. 148. čl. SZ zaradi gradnje in vselitve v novo stanovanjsko hišo se uporaba določb 60. čl. ZSR nanaša na vse uporabnike stanovanja.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji tožena stranka pod pogoji iz stanovanjskega zakona proda stanovanje št. 7 v III. nadstropju hiše v Domžalah. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožničin oče je bil ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, vendar bi mu tožena stranka prodajo stanovanja lahko odklonila po določbi 2. odstavka 148. člena stanovanjskega zakona. Ker odkupa stanovanja ne bi mogel izsiliti tožničin oče, ga tudi tožnica ne more.
Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Treba bi bilo ugotoviti, ali je stanovanjska hiša, v katero se je preselil imetnik stanovanjske pravice, primerna glede na določbo 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožničin oče je na svojo hčer - tožnico prenesel le pravico do odkupa stanovanja. V določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona je kot eden od razlogov za odklonitev sklenitve kupoprodajne pogodbe upoštevano tudi dejstvo gradnje stanovanjske hiše. Vendar pa to pomeni, da mora biti hiša primerna za bivanje dveh družin. Ker temu ni tako, ima tožnica še vedno pravico uporabljati stanovanje oziroma ji lastnik ne bi mogel odpovedati stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. To pa pomeni, da pogoji za uporabo 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona niso izpolnjeni. Za uporabo določbe 3. odstavka 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, dejansko stanje še ni zadosti raziskano. Sodbi je zato mogoče očitati tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožeča stranka veže na nadaljnji očitek pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja glede okoliščin, pomembnih za uporabo 3. odstavka 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS, št. 35/82). Vendar pa tako uveljavljanega revizijskega razloga ne obrazloži. Kolikor je izpodbijani sodbi očitana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, revizijo zadevajo posledice iz določbe 3. odstavka 385. člena ZPP (prepoved revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Če pa opisani očitek izpodbijano sodbo (posplošeno) graja s stališča pomanjkanja odločilnih razlogov, ni utemeljen. Na nižjih stopnjah so bila dokazno ocenjena ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na predmet privatizacije po stanovanjskem zakonu (SZ - Uradni list RS, št. 18/91, 21/94) in na krog upravičencev, nato pa je bila sprejeta pravna presoja, ki je s stališča uporabe določb ZSR in ZS izčrpno obrazložena. To velja tudi za razlago izpodbijane sodbe, ki je odgovorila na vse odločilne pritožbene navedbe (1. odstavek 375. člena ZPP). Ker v pravdi tudi ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), uveljavljani revizijski razlog po 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP nima svoje utemeljitve.
Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, kar je podlaga za preizkus na revizijski stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je ob uveljavitvi SZ bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju tožničin oče, ki pa se je v novembru 1991 (mesec dni po uveljavitvi SZ) preselil iz tega stanovanja v novo zgrajeno stanovanjsko hišo. Dne 21.11.1991 je tožnica, ki ji je njen oče prepustil pravico do odkupa stanovanja po določbi 117. člena SZ, podala zahtevo na odkup stanovanja. Zatrjuje, da je stanovanjska hiša neprimerna za bivanje dveh družin (ločitev generacij). Zaradi uporabe določb 60. člena ZSR v zvezi z 2. in 4. odstavkom 19. člena ZSR, ki pridejo v poštev pri presoji utemeljitve (ali zavrnitve) zahtevane privatizacije (2. odstavek 128. člena SZ in 2. odstavek 148. člena SZ), so dejanske ugotovitve bile dopolnjene z ogledom hiše in z zaslišanjem prizadetih. Na razpolago so torej vse dejanske okoliščine, potrebne za pravilno pravno presojo.
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je za odločitev v tej pravdi treba uporabiti določbe 2. odstavka 148. člena SZ. Tožničin oče je namreč ob uveljavitvi stanovanjskega zakona sicer bil imetnik stanovanjske pravice na zasedenem stanovanju, vendar pa je bil tik pred vselitvijo v svojo novo stanovanjsko hišo. Določba 2. odstavka 128. člena SZ, ki jo za pravno razlago ponuja revizija, takega pravilnega sklepanja ne menja, temveč dopolnjuje. Tožena stranka bi torej imetniku stanovanjske pravice oziroma tožnici kot družinskemu članu morala prodati stanovanje le tedaj, če ne bi bilo zakonitih razlogov, zaradi katerih je prodajo lahko odklonila. Ta zakoniti razlog je bil v dejstvu, da se je imetnik stanovanjske pravice odselil v novo hišo že mesec dni po 19.10.1991. Položaj tožnice kot uporabnice spornega stanovanja, ki je ostala po preselitvi v njem, je po dejanskih ugotovitvah prve stopnje, ki so v izpodbijani sodbi povzete, v sodbi sodišča prve stopnje pravno pravilno ocenjen s stališča uporabe določbe 3. odstavka 60. člena ZSR, pri čemer se ta določba nanaša na vse uporabnike stanovanja. V tem okviru revizijsko sodišče sprejema stališče sodišča druge stopnje, da tožničin oče, kot imetnik stanovanjske pravice, na tožnico ni mogel prenesti večjih upravičenj, kot jih je imel sam. Specifičnost tožničinega položaja, ki ga revizija prikazuje ob trditvi, da je "ločitev generacij" odločilen razlog za njeno nevselitev v stanovanjsko hišo, torej ni take narave, da bi ji dajala več pravic, kot pa jih je ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imel njen oče. Po povedanem je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).
Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).