Jedro

Tožnik, ki je stvar pridobil nedobroverno, na odplačen način od nelastnika, potem ko mu je stvar odvzel lastnik stvari, od lastnika ni upravičen zahtevati denarne odškodnine za odvzeto stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek A. P., da naj mu P. Ž. plača 10.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu 7.350,00 SIT stroškov postopka z obrestmi.

Navedeno sodbo izpodbija tožnik, ker je mnenja, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in iz tega napravilo napačne pravne zaključke, zaradi česar je odločitev napačna. Ovca je last tožnika in ker jo je neupravičeno odpeljal toženec je tožniku dolžan plačati minimalno vtoževano odškodnino. Prvo sodišče je nekritično sprejelo ugotovitve policije o znamenjih na ušesu ovce, ki jih tožnik ni videl in niti ne ve, kakšna so bila, dokazov o tem pa ni izvedlo na glavni obravnavi. Tožniku bi moralo priznati vsaj del zahtevka, ker je ovco več tednov hranil ter je imel s tem stroške, kar je najmanj 5.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje naj zato izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno sojenje ali pa naj tožbenemu zahtevku ugodi vsaj do zneska 5.000,00 SIT ter tožencu naloži povračilo tožnikovih pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva od toženca odškodnino za odvzeto ovco v znesku 10.000,00 SIT, kakor podlago zahtevka določno opredeli tudi v pritožbi, ker je prepričan, da je lastnik ovce, ki mu jo je neupravičeno odvzel toženec. Za tak zahtevek pa tudi po mnenju instančnega sodišča ni materialnopravne podlage. Ni namreč mogoče sklepati, da je tožnik utrpel kakšno prikrajšanje zaradi nedopustnega ravnanja toženca. Pravilni so zaključki prvega sodišča, da tožnik z nakupom ovce ni postal lastnik te živali, ker tudi njegova posest živali ni bila dobroverna. Tožniku je bilo že ob nakupu ovce znano, ker mu je prodajalec J. A. povedal, kako je prišel do živali, da ovca ni prodajalčeva lastnina, ker jo je ta našel na planini. Za tako sklepanje je imelo prvo sodišče zadostno oporo v izpovedbah tožnika samega (ko je bil zaslišan kot stranka na l.št. 14) in na podlagi listin v spisu Kt 338/92. Le dobroverna oseba pridobi lastninsko pravico na premični stvari, pridobljeni odplačno od nelastnika, ki v okviru svoje dejavnosti daje take stvari v promet. Tožnik že iz teh razlogov, na nobeni pravni podlagi ni upravičen zahtevati od toženca povračilo škode za odvzeto stvar.

Dovolj popolno in prepričljivo pa je bilo razjasnjeno tudi vprašanje, ali je ovca, ki jo je toženec odvzel tožniku, njegova lastnina.

Prvostopno sodišče je tudi o tem vprašanju izvajalo dokaze na glavni obravnavi ter je na podlagi izvedenih dokazov (izpovedb priče V. M. in tožene stranke) ocenilo, da je to dejstvo dokazano. V.M. je videl, da je ovca označena tako kot vse toženčeve ovce in da znak na ušesu živali ni bil svež, kar se sklada z dejstvom, da je tudi tožnik na dan, ko mu je toženec ovco odvzel, povedal na policiji, da je toženec to storil potem, ko je po znakih, urezanih na uhlju ovce, ugotovil, da je njegova. Tožnik sedaj le domneva, da ovca ni bila označena, ali da jo je toženec morebiti označil kasneje, ker si niti ni ogledal ali ima ovca kakšno znamenje. S tem pa dokazne ocene prvega sodišča ne more izpodbiti.

Ni utemeljeno stališče toženca, da bi moralo prvo sodišče vsaj delno ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku, ker je imel stroške z vzrejo ovce. Tožnik je nedvomno upravičen do povračila potrebnih in morebiti tudi koristnih stroškov, ki jih je imel z živaljo in kot kaže mu je bil take stroške toženec vsaj delno pripravljen povrniti (tožniku doplačati razliko v teži), vendar tožnik zaradi prepričanja, da je ovca njegova lastnina, na tej podlagi (iz naslova neopravičene pridobitve) denarnega tožbenega zahtevka v predmetni pravdi ni uveljavljal in tega ne more uveljavljati s pritožbo. Dal je le poravnalno ponudbo, preden je bila glavna obravnava končana, vendar je toženec ni sprejel. Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo s sodbo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).