Jedro

Tožnik za obdobje, ko je bil v rednem delovnem razmerju, ni upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Za to obdobje je tožnik prejete zneske dolžan vrniti, saj je s sklenitvijo sodne poravnave oz. vzpostavitvijo delovnega razmerja za nazaj odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo dokončno odločbo toženke z dne 17.11.2004, odločbo z dne 11.10.2004 pa v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je dajatev, nadomestilo za čas čakanja na drugo delo, v obdobju od 1.1.2000 do 30.6.2004 preveč izplačana v znesku 3.225.198,50 SIT. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da ni nastalo preplačilo nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo v obdobju od 1.1.2000 do 30.6.2004. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. V laični pritožbi navaja, da je bil upravičen do ene izmed pravic do nadomestila plače, če ne do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, pa do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, saj nima prekinitve delovnega razmerja. Nadomestilo se le drugače imenuje, znesek je pa isti. Navaja, da naj bi isti znesek, ki ga zavod terja od njega izterjali od Žita, ko je ta vložil refundacijski zahtevek na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v sporu in na podlagi pravilno ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Postopkovnih določil, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 36/2004 – v nadaljevanju: ZPP-UPB2), ni kršilo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, glede na pritožbena navajanja pa pritožbeno sodišče še dodaja.

Pravna podlaga za odločitev je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po določbi prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Po določbi tretjega odstavka istega člena zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zakon tako odkazuje na uporabo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – v nadaljevanju: OZ). V 190. členu OZ je uzakonjeno splošno pravilo neupravičene pridobitve in je v prvem odstavku določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednostni nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V danem primeru gre torej za verzijski zahtevek, za katerega je v tem primeru bistveno, da je prišlo do premika premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor izhaja iz upravnega spisa je razvidno, da je bilo tožniku z odločbo z dne 22.5.1997 kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 27.11.1995 dalje. Tožnik je bil z odločbo toženke z dne 28.2.2000 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo od 1.1.2000 dalje. Z odločbo z dne 14.12.2001 je bilo tožniku s strani toženke priznano nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 1.1.2000 dalje. Z odločbo z dne 2.7.2004 pa se je izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ustavilo z dnem 1.1.2000. Obe citirani odločbi sta postali dokončni in pravnomočni. Na podlagi pravnomočne odločbe z dne 2.7.2004 je toženka izdala odločbo o ugotovitvi preplačila za čas od 1.10.1999 do 30.6.2004 v znesku 3.303.953,00 SIT, ki ga je tožnik po določi 275. člena ZPIZ-1 dolžan vrniti v roku 30 dni. Toženka je ugotovila, da tožniku na podlagi sklenjene sodne poravnave s podjetjem Ž. delovno razmerje s 1.10.1999 ni prenehalo in da še vedno traja in mu je podjetje Ž. priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da tožniku pri delodajalcu delovno razmerje z dne 1.10.1999 ni prenehalo in je bil torej v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 26.2.2004, podpisane s strani tožnika in njegovega delodajalca in v kateri je v 1. členu kot datum nastopa dela opredeljen 1.1.2000. Tožnik tako ne more biti upravičen do prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, saj je v tem obdobju bil v rednem delovnem razmerju. Ker je odločba tožene stranke z dne 2.7.2004, s katero je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev s 1.1.2000, postala pravnomočna, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev tožnika. Zaradi odpada pravne podlage tožnik ni bil upravičen do zneskov, ki jih je prejel v času od 1.1.2000 do 30.6.2004. V predmetnem sodnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost napadenih odločb tožene stranke z dne 11.10.2004 in z dne 17.11.2004 in v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1) tudi razsodilo, tako, da pritožbeno sodišče iz navedenega razloga ne more upoštevati navedb tožnika, da je bil morebiti upravičen do kakšne druge pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali druge pravice iz naslova zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, kar je v skladu s 353. členom ZPP-UPB2.