Jedro

Pravice iz invalidskega zavarovanja se priznavajo z dokončnimi odločbami Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, izdanimi na zahtevo zavarovanca (259. in 262. člen ZPIZ-1). Pred tem ni podlage za uveljavljanje denarnih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja in tudi ne za uveljavljanje takih terjatev v pobot.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke o zavrnitvi pritožbe, prvostopno odločbo pa je delno spremenilo in sicer tako, da je ugotovilo nižji znesek preplačila v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 6. 2004. Ugotovilo je, da je bil tožnik v spornem obdobju v delovnem razmerju, zato ni bil upravičen do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil morebiti upravičen do kakšne druge pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja je navedlo, da jih ni moglo upoštevati, ker so predmet presoje le izpodbijane odločbe tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo „iz vseh dopustnih revizijskih razlogov“. Navaja, da se je pritoževal zlasti zoper izrek odločbe tožene stranke o obveznosti plačila oziroma vračila, česar sodišče s svojo odločitvijo ni spremenilo. Tožnik v osnovi ni osporaval, da je odpadel temelj za izplačevanje na osnovi nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. To njegovo upravičenje je vsekakor odpadlo, ko se je razrešil spor z delodajalcem in priznanjem delovnega statusa ter izplačilom plače. Zato je prišlo do preplačila, vendar tožnik ne more sprejeti obveznosti iz izpodbijane odločbe za vrnitev denarja, ker je do njega upravičen iz drugega naslova. V tem smislu je podal pobotni ugovor, vendar pritožbeno sodišče v tej smeri njegove pritožbe sploh ni obravnavalo. Tožnik je imel priznano upravičenje do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu od trenutka, ko mu je bila priznana invalidnost II. kategorije.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka prvo tožena stranka sicer zatrjuje, vendar zgolj pavšalno in brez kakršnekoli izrecne navedbe, za katero kršitev, ki je lahko revizijski razlog, naj bi šlo. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz revizijskih navedb izhaja, da tožnik ne izpodbija pravnomočne sodbe v delu, v katerem je bilo odločeno, temveč le v delu, v katerem naj ne bi bilo odločeno. Tudi za tožnika ni sporno, da je prejel denarne zneske, do katerih ni imel (ne bi imel) pravice, zaradi česar jih je na podlagi prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1 dolžan vrniti. Tožnik zatrjuje le, da bi bil upravičen do drugih prejemkov iz naslova invalidskega zavarovanja in da je te zneske v pritožbi uveljavljal v pobot, česar sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

10. Po določbi 311. člena OZ dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Terjatev tožene stranke izhaja iz neupravičeno izplačanih nadomestil za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Tožnik pa je v „pobot“ uveljavljal, da bi bil do istih zneskov upravičen iz naslova nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Vendar pri tem zmotno izhaja iz predpostavke, da mu je bila pravica do tega nadomestila priznana z odločbo tožene stranke tudi za sporno obdobje.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je tožnik res prejemal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, vendar le v času od 27. 11. 1995 do 1. 10. 1999 in nato ponovno od 24. 5. 2004 dalje. Vmes pa je od 1. 1. 2000 do 30. 6. 2004 prejemal nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev.

12. Pravice iz invalidskega zavarovanja se priznavajo z dokončnimi odločbami Zavoda, izdanimi na zahtevo zavarovanca (259. in 262. člen ZPIZ-1). Pred tem ni podlage za uveljavljanje denarnih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja in tudi ne za uveljavljanje takih terjatev v pobot. Sodišče druge stopnje je zato v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih navedb o morebitni upravičenosti tožnika do kakšne druge pravice iz naslova invalidskega zavarovanja, dokler mu taka pravica ni bila priznana in odmerjena.

13. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.