Jedro

Ker je tožnik delo pri drugem delodajalcu za največ tretjino polnega delovnega časa v obdobju od 1979 do 1988 opravljal skladno s takrat veljavnimi delovnopravnimi predpisi (šlo je za delo v izobraževalni dejavnosti, kjer je smotrno sodelovanje strokovnjakov, dano je bilo soglasje obeh delodajalcev), in ker so bili plačani tudi prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se plače, prejete za to delo, vštejejo v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi toženca, opr. št. ... z dne 14. 4. 2006 in št. ... z dne 5. 10. 2005. Toženec je dolžan tožniku na novo odmeriti pokojnino z upoštevanjem plače, prejete za delo pri drugem delodajalcu v obdobju od 1. 1. 1979 do 31. 10. 1988. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.340,64 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 459,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 14. 4. 2006 in št. ... z dne 5. 10. 2005 ter da se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje oziroma spremeni tako, da se pri izračunu v pokojninsko osnovo upošteva plača iz opravljenega dopolnilnega dela v obdobju od 1. 1. 1979 do 31. 10. 1988. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da se pri izračunu v pokojninsko osnovo upošteva plača iz opravljenega dopolnilnega dela v obdobju od 1. 11. 1988 do 1991. Sodišče je še odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožnik naj ne bi dokazal, da je v spornem obdobju opravljal dopolnilno delo v skladu s takrat veljavnimi določili 73. in 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/77; Ur. l. SRS, št. 74/77 in nasl.). Kot razlog je navajalo, da delodajalec tožniku ni izdal vsakokratnega predhodnega soglasja za sklenitev delovnega razmerja v drugi temeljni organizaciji za tretjino polnega delovnega časa. Kot so izpovedale zaslišane priče, je bilo tožniku pred več kot 30 leti, ko so skupaj delali v A., izdano soglasje za dopolnilno delo. Izpovedbe so se razlikovale le v detajlih glede vrste časa trajanja in načina izdaje soglasja. Nesprejemljivo je iskanje morebitnih minimalnih razlik v posameznih izpovedbah prič. Potrebno je upoštevati časovno distanco oziroma oddaljenost o dogodkih, o katerih so pričali ter upoštevati starost zaslišanih prič. Vse navedeno kaže na izrazito odklonilno stališče sodišča, da bi prav navedene dogodke upoštevalo v korist tožnika. Sodišče je namreč odločalo že v tretje, pri čemer se je pri predhodnih odločitvah oprlo vedno na drugi razlog, s katerim je utemeljevalo zavrnitev zahtevka. Tudi če tedanji tožnikov delodajalec ne bi izdal oblično povsem pravilnega soglasja, kot ga je zahteval ZDR/77, predstavlja takšna pomanjkljivost obličnosti nebistveno kršitev ob dejstvu, da je delodajalec soglašal s tožnikovim dopolnilnim delom. To pa pomeni, da je povsem neutemeljen zaključek sodišča, da tožnik dopolnilnega dela ni opravljal v skladu z delovnopravnimi predpisi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povrnitev nadaljnjih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, št. ... z dne 14. 4. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 10. 2005, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku takratnih 135.256,34 SIT na mesec od 8. 9. 2005 dalje. V zadevi je sporna odmera pokojnine in sicer glede upoštevanja plače, ki jo je tožnik prejel za delo pri drugem delodajalcu. Toženec mu je že v predsodnem postopku pri odmeri pokojnine upošteval prejeto plačo, ki jo je tožnik prejel za delo pri drugem delodajalcu – S. v obdobju od 1. 11. 1988 dalje. Ni pa upošteval plače, ki jo je tožnik prejel pri navedenem delodajalcu v času od 1. 1. 1979 do 31. 10. 1988. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe, se je toženec postavil na stališče, da je bilo do uveljavitve Zakona o davkih občanov (Ur. l. SRS, št. 36/88), ki je pričel veljati s 1. 11. 1988, od takšne plače onemogočeno plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do tedaj so bile organizacije in delodajalci od teh plač zavezani namesto prispevkov obračunavati poseben kompenzacijski davek, zato je po stališču toženca možno v pokojninsko osnovo šteti le plače, izplačane od uveljavitve tega zakona dalje, torej od 1. 11. 1988 dalje.

Skladno z določbo 2. odstavka 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), se plača, ki jo je delavec prejel za delo pri drugem delodajalcu, opravljenem v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, za ugotovitev pokojninske osnove upošteva v celoti, če so bili od nje plačani prispevki. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Psp 39/2008 z dne 15. 10. 2008, kot tudi v sklepu, Psp 300/2009 z dne 19. 8. 2009 poudarilo, da je pri vprašanju, ali se izplačana plača upošteva pri odmeri pokojnine bistveno, da sta izpolnjena dva kumulativno določena pogoja in sicer, da je bilo delo opravljeno skladno s predpisi o delovnih razmerjih in da so bili od plače za opravljeno dopolnilno delo plačani prispevki.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje razčiščevalo dejansko stanje tako z zaslišanjem prič zaposlenih pri delodajalcu, pri katerem je bil tožnik v rednem delovnem razmerju za poln delovni čas, torej pri A. oziroma sedaj A. d.o.o., ..., kot tudi prič, ki so bile zaposlene na Š.,..., sedaj B., pri kateri naj bi tožnik kot dopolnilno delo opravljal delo inštruktorja B, C, D in E kategorije. Sodišče je tudi pridobilo mnenje sodne izvedenke za ekonomijo in davke M.A.. Na podlagi izvedbe dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja, je sodišče ugotovilo, da so bili prispevki od plač prejeti za dopolnilno delo plačani, kar je nenazadnje ugotovila že revizorka toženca, izhaja pa tudi iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe toženca. Nadalje je sodišče ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni delal po pogodbi o delu, temveč je šlo za dopolnilno delo za tretjino polnega delovnega časa v drugi temeljni organizaciji. Zahtevek pa je zavrnilo in razloga, ker tožnik dela naj ne bi opravljal v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo. Sodišče je namreč po zaslišanju prič ugotovilo, da se izpovedbe glede določenih dejstev med samo razlikujejo in sicer glede podaje predhodnega oziroma naknadnega soglasja ter ali je bilo soglasje dano vsakih 12 mesecev ali za nedoločen čas.

Pri vprašanju, ali je bilo delo opravljeno skladno z delovnopravnimi predpisi, je potrebno izhajati iz 1. odstavka 74. člena ZDR/77 (oziroma po noveli 77. člena), po katerem sme delavec, ki dela poln delovni čas izjemoma delati še v eni temeljni organizaciji, vendar največ tretjino polnega delovnega časa po poprejšnjem soglasju organov upravljanja obeh temeljnih organizacij in sicer, kadar gre za dela oziroma naloge: - strokovnjakov, katerih sodelovanje je iz strokovnih razlogov nepogrešljiva strokovna pomoč pri proučitvi, urejanju in izvajanju za temeljno organizacijo zahtevnejših ali pomembnejših nalog ali vprašanj, če ne gre za avtorsko delo; - v temeljnih organizacijah v izobraževalni in kulturni dejavnosti, kjer je smotrno sodelovanje strokovnjakov s prakso; - strokovnjakov, glede katerih je koristno, da se na tak način zagotovi njihovo sodelovanje pri znanstveno-raziskovalnem delu, če ne gre za avtorsko delo; - pri sodelovanju v delu raznih stalnih kolegijskih teles, narava dela pa zahteva sodelovanje strokovnjakov.

Nadalje je bilo še določeno, da delavci uredijo medsebojne pravice in obveznosti s splošnim aktom ter da delavci v temeljni organizaciji lahko sprejmejo sklep o izbiri delavca, ki že dela v drugi temeljni organizaciji s polnim delovnim časom le, če se na objavo ne prijavijo nezaposlene ali delno zaposlene osebe, ki po svoji strokovni izobrazbi oziroma z delom pridobljeni delovni zmožnosti izpolnjujejo razpisane pogoje. Delavci so bili dolžni vsakih 12 mesecev objaviti taka dela, dokler zanje ne sklenejo delovnega razmerja z nezaposleno ali delno zaposleno osebo.

Glede na navedeno zakonsko določbo je po stališču pritožbenega sodišča bistven najprej odgovor na vprašanje, ali je delavec opravljal dopolnilno delo (torej ali je šlo za delovno razmerje pri drugem delodajalcu za eno tretjino polnega delovnega časa) ter nadalje, ali je šlo za določeno vrsto dela, skladno z že citirano določbo ZDR/77. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, saj je že toženec v predsodnem postopku pri odmeri pokojnine upošteval tudi plačo, prejeto za delo pri drugem delodajalcu za čas od 1. 11. 1988 dalje, je torej tožnik opravljal dopolnilno delo pri drugem delodajalcu in za to delo dobil plačilo. Šlo je očitno za delo, ki ga kot takega določa 74. člen ZDR/77 (oziroma po noveli 77. člena) in sicer za delo v temeljnih organizacijah v izobraževalni dejavnosti, kjer je smotrno sodelovanje strokovnjakov s prakso. Tožnik je bil namreč inštruktor za voznike motornih vozil. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je poučeval kandidate za opravo izpita za motorna vozila B, C, D in E kategorije. Med strankama je nadalje nesporno, da je bilo dano soglasje obeh delodajalcev, da je tožnik delal eno tretjino delovnega časa pri drugem delodajalcu. Tudi revizorka je glede soglasja (dovoljenja) zaslišana na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje izpovedala, da so delavci imeli dovoljenje svojega podjetja, da smejo delati eno tretjino delovnega časa nad polnim delovnim časom tudi drugje. Tudi iz zapisnika o opravljeni reviziji št. ... z dne 16. 3. 2005, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, izhaja, da je bilo ob reviziji ugotovljeno, da so bila izdana za vse delavce dovoljenja za takšno delo podjetij, kjer so bili zaposleni za polni delovni čas (očitno torej tudi za tožnika). Šola jim je izdala sklepe, prispevki pa so bili za vsa leta plačani.

Glede na vse navedeno za rešitev zadeve torej ni odločilno vprašanje, ali je bilo dano predhodno ali naknadno soglasje, ali je bilo soglasje dano pisno ali ustno oziroma ali je delodajalec, pri katerem je tožnik opravljal dopolnilno delo vsakih 12 mesecev objavil taka dela, dokler zanje ne sklene delovnega razmerja z nezaposleno ali delno zaposleno osebo. Gre za morebitne relativne kršitve delovnopravne zakonodaje, ki so bile na strani delodajalca in za katere je že takratni ZDR predvideval tudi kazenske sankcije (219. člen ZDR/77 oziroma po noveli 223. člena, 15. točka). Pomanjkljivosti glede obličnosti podaje soglasij, ob nespornem dejstvu, da je bilo soglasje podano, pa ni mogoče šteti za tako kršitev, ki bi pomenila, da tožnik dela ni opravil skladno z določbami ZDR/77. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, je pa glede vprašanja, ali je tožnik dopolnilno delo opravil skladno z delovnopravnimi predpisi, nepravilno uporabilo materialno pravo. Po stališču pritožbenega sodišča so bistveni elementi, kot jih zahteva že citirana določba 74. člena ZDR/77 oziroma 77. člen novele zakona, izpolnjeni. Prav tako iz mnenja sodne izvedenke, ki ga povzema že sodišče prve stopnje, izhaja prepričljiva ugotovitev, da so bili prispevki plačani ter da določbe Zakona o davkih občanov niso mogle in niso vplivale na osnovo in višino prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenjeno pa je bil očitno edini razlog, zakaj toženec že v predsodnem postopku tožniku pri odmeri pokojnine ni upošteval plač, prejetih za delo pri druge delodajalcu (dopolnilno delo) v obdobju od 1. 1. 1979 do 31. 10. 1988, temveč jih je upošteval šele za obdobje od 1. 11. 1988 dalje.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 14. 4. 2006 in št. ... z dne 5. 10. 2005. Toženec bo v novem postopku tožniku pokojnino na novo odmeril tako, da bo pri ugotovitvi pokojninske osnove upošteval tudi prejete plače za delo preko polnega delovnega časa pri drugem delodajalcu za obdobje od 1. 1. 1979 do 31. 10. 1988 glede na podatke, ki se nahajajo v dokumentaciji upravnega spisa. Pri tem bo moral upoštevati zakonsko omejitev, saj je skladno z že citiranimi določbami ZDR/77 možno priznati le plače, izplačane za največ tretjino polnega delovnega časa.

Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, je pritožbeno sodišče odmerilo in priznalo tudi stroške postopka, skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.). Od priglašenih stroškov je priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za pripravljalni spis z dne 17. 8. 2007, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 8. 2007, 150 točk na naslednjem naroku dne 22. 10. 2007, 375 točk za prvo pritožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 24. 2. 2009, 150 točk za zastopanje na naroku dne 14. 10. 2009, 375 točk za drugo pritožbo, dvakrat po 150 točk za zastopanje na narokih dne 14. 10. 2009 in 7. 7. 2010, 2 % materialnih stroškov do vrednosti 1000 točk in 1 % materialnih stroškov za presežek nad 1000 točk ter 20 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.340,64 EUR. Navedeni znesek je dolžan toženec na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati tožniku v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožnik uspel tudi v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za vložitev pritožbe, 2 % materialnih stroškov in pa 20 % DDV, skupaj torej 459,00 EUR, kar je toženec prav tako na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan plačati tožniku v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kar je tožnik priglasil več, je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker stroški niso bili potrebni oziroma so bili že vključeni v druge priznane stroške za opravo posameznih dejanj v postopku oziroma niso bili priglašeni skladno z OT.