Jedro

ZDO/82 ne predstavlja pravne podlage za neobračun prispevkov od dopolnilnega dela. Med ZDO/82 in ZDO/88 glede plačevanja prispevkov ni posebne razlike, saj je v 33. členu ZDO/88 še vedno predvidena posebna stopnja republiškega davka od osebnega dohodka delavcev (tako, da je skupna stopnja davkov in prispevkov višja od skupne stopnje davkov in prispevkov od osebnega dohodka iz delovnega razmerja za polni delovni čas), z edino razliko, da je ta posebna stopnja predvidena za osebni dohodek za delo preko polnega delovnega časa - brez ločevanja na delo, ki traja preko polnega delovnega časa pri istem oziroma drugem delodajalcu (kot to izhaja iz 34. člena ZDO/82).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi tretjič zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 5. 10. 2005 in 14. 4. 2006 ter vrnitev zadeve toženi stranki, oziroma za spremembo odločb, tako da se pri izračunu pokojninske osnove za tožnika upošteva plača iz njegovega dopolnilnega dela v obdobju od 1. 1. 1979 do 31. 10. 1988. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se mu pri izračunu pokojninske osnove upošteva plača iz dopolnilnega dela v obdobju od 1. 11. 1988 do 1991. Izhajalo je iz določb 409. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.), prvega odstavka 39. člena in drugega odstavka 44. člena tega zakona ter 74. in 75. člena Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1977 (v nadaljevanju ZDR/77, Uradni list SRS, št. 24/77 in nadalj.). Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka pri odločanju o tožnikovi starostni pokojnini zmotno uporabila določbe Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO/82 – Uradni list SRS, št. 44/82 in nadalj.), saj je tudi s pomočjo izvedenke finančne stroke presodilo, da v spornem obdobju ta zakon ni onemogočal plačevanja prispevkov za dopolnilno delo pri drugem delodajalcu. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik v spornem obdobju poleg delovnega razmerja za polni delovni čas v A. tretjino polnega delovnega časa opravljal delo tudi v S. kot inštruktor motornih vozil, je sodišče predvsem na podlagi izpovedi prič, kljub plačilu prispevkov za takšno delo, presodilo, da takšno delo ni bilo opravljeno v skladu s tedaj veljavno delovnopravno zakonodajo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 5. 10. 2005 in 12. 4. 2006, naložilo toženi stranki, da tožniku na novo odmeri pokojnino z upoštevanjem plače, prejete za delo pri drugem delodajalcu od 1. 1. 1979 do 31. 10. 1988 ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka. Presodilo je, da je tožnikovo delo pri S. predstavljalo delo v skladu z določbo 2. alineje prvega odstavka 74. člena ZDR/77 („delo v temeljnih organizacijah v izobraževalni in kulturni dejavnosti, kjer je smotrno sodelovanje strokovnjakov s prakso“), saj je bil tožnik inštruktor in je poučeval kandidate za izpit za motorna vozila B, C, D in E kategorije, pri tem pa je imel soglasje obeh delodajalcev. Tudi iz zapisnika o reviziji izhaja, da je bilo ugotovljeno, da so bila izdana za delavce vsa dovoljenja za takšno delo, prispevki za takšno delo pa so bili vsa leta plačani. Obrazložilo je, da „ni odločilno vprašanje, ali je bilo tožniku dano predhodno ali naknadno soglasje, ali je bilo takšno soglasje pisno ali ustno oziroma ali je delodajalec, pri katerem je tožnik opravljal dopolnilno delo vsakih dvanajst mesecev objavil taka dela, dokler zanja ni sklenil delovnega razmerja z nezaposleno ali delno zaposleno osebo.“ Gre za morebitne relativne kršitve delovne zakonodaje; pomanjkljivosti glede obličnosti pri podaji soglasij, ob nespornem dejstvu, da so soglasja obstajala, ni mogoče šteti za kršitev, ki bi pomenila, da „tožnik dela ni opravljal v skladu z določbami ZDR/77.“ Sodišče je nadalje presodilo, da „določbe ZDO/82 niso mogle in niso vplivale na osnovo in višino prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje“ (1).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo drugega odstavka 44. člena ZPIZ-1, saj se plača za delo pri drugem delodajalcu upošteva za ugotovitev pokojninske osnove le v primeru, če jo je delavec prejel za delo v skladu s predpisi o delovnih razmerjih in ob plačilu prispevkov. Navaja, da od tožnikove plače v spornem obdobju niso bili obračunani in plačani prispevki, saj do uveljavitve ZDO/88 to ni bilo mogoče. Po 34. členu prejšnjega zakona – ZDO/82 je bila namreč določena posebna stopnja republiškega davka (t.i. kompenzacijski davek), in sicer v primeru prejemkov za delo preko polnega delovnega časa oziroma preko polnega delovnega časa v drugi temeljni organizaciji (dopolnilno delo), skupna stopnja davkov in prispevkov pa je bila v takšnem primeru višja od skupne stopnje davkov in prispevkov od osebnih dohodkov iz delovnega razmerja za polni delovni čas. Iz tega izhaja, da je bilo za dopolnilno delo onemogočeno plačilo prispevkov za pokojninsko invalidsko zavarovanje. Tudi izvedenka finančne stroke je ugotovila, da dejansko niso bili ločeno prikazani posamezni obračunani prispevki in davki iz osebnega dohodka. Ostalo je nedokazano, da je tožnik opravljal dopolnilno delo v drugi organizaciji v skladu s tedaj veljavnim 74. in 75. členom ZDR/77. Tožnik naj bi šele s 1. 7. 1987 prejel odločbo o določitvi akontacije osebnega dohodka na podlagi sklepa o delu za največ tretjino polnega delovnega časa pri drugem delodajalcu z dne 22. 4. 1987. Pred tem sklepa o izbiri ni bilo. Zaslišane priče so le na splošno zatrjevale, da so ravnale v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, vendar brez konkretnih izpovedi o pridobivanju poprejšnjih soglasij. Ostalo je nedokazano, da je A. za tožnika dala soglasje za opravljanje dopolnilnega dela, kar pomeni, da je to delo opravljal v nasprotju z delovno pravno zakonodajo.

4. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Glede trditve tožene stranke v zvezi z izvedenko finančne stroke citira njeno izpoved, iz katere izhaja nasprotno, kot trdi tožena stranka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kljub temu pa v zvezi s tožnikovim delom pri drugem delodajalcu izhaja iz tega, da naj bi ostalo nedokazano, da je tožnik dopolnilno delo opravljal v skladu s takrat veljavno zakonodajo, pri čemer se sklicuje na izpovedi prič in sklep o delu tožnika z dne 22. 4. 1987. Te revizijske navedbe ne predstavljajo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, temveč uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (v zvezi z okoliščinami takšnega dela, predvsem izdanih soglasij za to delo), kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se je v zvezi s tem (sicer delno v nasprotju s sodiščem prve stopnje) oprlo predvsem na nesporno ugotovitev o soglasjih obeh delodajalcev za tožnikovo tretjinsko delo pri drugem delodajalcu in ugotovitve revizorke tožene stranke, v nadaljevanju pa je obrazložilo, da za presojo ni odločilno, ali je tožnik dobil predhodna ali naknadna soglasja za takšno delo. Zato revizijskih navedb, ki v zvezi s tem tudi ne predstavljajo očitka bistvene kršitve določb postopka (saj se na ta razlog tožena stranka sploh ne sklicuje), temveč nedokazanost dejstva o tem, da je tožnik dobil soglasja za opravljanje dopolnjenega dela, ni bilo mogoče upoštevati.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno izhajali z določb 409., 39. in 44. člena ZPIZ-1. Po določbi drugega odstavka tega člena se plača, ki jo je delavec prejel za delo pri drugem delodajalcu, opravljenim v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, za ugotovitev pokojninske osnove upošteva v celoti, če so bili od nje plačani prispevki. Pri presoji, ali se za ugotovitev pokojninske osnove tožnika upošteva tudi njegova plača, ki jo je v spornem obdobju prejemal za dopolnilno delo pri drugem delodajalcu, in sicer za delo v obsegu tretjine polnega delovnega časa, je torej odločno, ali je bilo to delo opravljeno v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, veljavnimi v času tega dela, in če so bili od te plače plačani tudi prispevki.

10. Ugotovitev sodišč druge in prve stopnje je, da so bili za tožnikovo dopolnilno delo obračunani in plačani davki in prispevki. Protispisno je s tem v zvezi sklicevanje tožene stranke na izvedensko mnenje izvedenke M. A., saj je le-ta jasno ugotovila, da je iz obračunov tožnikovih osebnih dohodkov za posamezne mesece razvidno, da so bili obračunani in plačani vsi prispevki, ki so se v posameznem obdobju obračunavali in plačevali od teh prejemkov. Pri tem je tudi pojasnila, da v obračunih sicer ni prišlo do ločenega prikaza posameznih prispevkov in davkov, vendar je iz skupne stopnje le-teh jasno razvidno, da so bili obračunani vsi prispevki.

11. ZDO/82 ne predstavlja pravne podlage za neobračun prispevkov od dopolnilnega dela. Iz 34. člena tega zakona (tudi v primerjavi s 33. členom ZDO/88) to ni razvidno. V tretjem odstavku 34. člena ZDO/82 je namreč določeno le, da se posebne stopnje republiškega davka določijo med drugim za prejemke za delo preko polnega delovnega časa (razen izjem) in prejemke iz delovnega razmerja preko polnega delovnega časa v drugi temeljni organizaciji, v četrtem odstavku pa, da se te posebne stopnje republiškega davka določijo tako, da je skupna stopnja davkov in prispevkov višja od skupne stopnje davkov in prispevkov od osebnih dohodkov iz delovnega razmerja za polni delovni čas, ki se obračunavajo in plačujejo iz osebnega dohodka in iz dohodka, kjer je osnova osebni dohodek. Te določba ne predstavlja podlage za neobračun in neplačilo prispevkov, ki so bili sicer predvideni z Zakonom o obračunavanju in plačevanju prispevkov za zadovoljevanje skupnih potreb na področju družbenih dejavnosti (Uradni list SRS, št. 33/80 in nadalj.). Na ta zakon se je pravilno sklicevala že izvedenka, ki je pri tem omenila (v skladu z zakonskim tekstom) tudi kontrolo pravilnosti obračunavanja davkov in prispevkov s strani takratne službe družbenega knjigovodstva in nemožnost dviga sredstva za izplačilo osebnih dohodkov, če prispevki predhodno niso bili pravilno obračunani. Obenem je tudi pravilno opozorila na to, da med ZDO/82 in ZDO/88 glede plačevanja prispevkov ni posebne razlike, saj je v 33. členu ZDO/88 še vedno predvidena posebna stopnja republiškega davka od osebnega dohodka delavcev (tako, da je skupna stopnja davkov in prispevkov višja od skupne stopnje davkov in prispevkov od osebnega dohodka iz delovnega razmerja za polni delovni čas), z edino razliko, da je ta posebna stopnja predvidena za osebni dohodek za delo preko polnega delovnega časa - brez ločevanja na delo, ki traja preko polnega delovnega časa pri istem oziroma drugem delodajalcu (kot to izhaja iz 34. člena ZDO/82).

12. V zvezi s tem je mogoče dodati, da zaslišana revizorka tožene stranke ni znala prepričljivo pojasniti, zakaj so se pri toženi stranki odločili za to, da tožniku v pokojninsko osnovo priznajo plačo za dopolnilno delo šele od 1. 11. 1988, saj se je v zvezi s tem sklicevala le na dogovor z vodjo matične evidence tožene stranke, obenem pa tudi na 47. člen Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990; ta je začel veljati šele 24. 4. 1990, torej že dalj časa po tem, ko so bili tožniku prejemki za dopolnilno delo pri drugem delodajalcu priznani v pokojninsko osnovo tudi s strani tožene stranke.

13. V zvezi z drugim pogojem, ki mora biti po drugem odstavku 44. člena ZPIZ-1 izpolnjen pri upoštevanju plače preko polnega delovnega časa pri drugem delodajalcu za ugotovitev pokojninske osnove - da je bilo to delo opravljeno v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, je pomembna predvsem določba 74. člena ZDR/77, po kateri delavec, ki dela polni delovni čas, izjemoma lahko največ tretjino polnega delovnega časa dela še v eni organizaciji. Zakon zahteva tudi poprejšnje soglasje temeljnih organizacij. Ob ugotovitvi, da so bila soglasja za tožnikovo delo v spornem obdobju dana, kar predstavlja dejansko ugotovitev, tožena stranka (kot navedeno) razen nestrinjanja s to ugotovitvijo, v reviziji niti ne navaja, še manj pa obrazloži nasprotovanja presoji sodišča druge stopnje, da materialno pravno ni odločilno, ali so bila soglasja tožniku za dopolnilno delo podana pred začetkom tega dela ali naknadno, itd. Zato tudi revizijsko sodišče, v okviru uveljavljenih revizijskih razlogov, te presoje ni materialno pravno preizkusilo (prvi odstavek 371. člen ZPP).

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

15. Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnik krije sam stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): To je bil očitno tudi edini razlog tožene stranke, da v predsodnem postopku pri odmeri pokojnine tožniku ni upoštevala plač, ki jih je ta prejel za delo pri drugem delodajalcu (dopolnilno delo) v obdobju od 1. 1. 1979 do 31. 10. 1988, temveč jih je upoštevala šele od 1. 11. 1988 dalje, tj. od uveljavitve Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO/88, Uradni list SRS, št. 36/88).