Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba X Ips 112/2013

ECLI:SI:VSRS:2014:X.IPS.112.2013 Upravni oddelek

DDV „missing trader“ „skrben gospodarstvenik“ zloraba sistema DDV „vedenje“ o zlorabi vedel ali bi moral vedeti
Vrhovno sodišče
9. januar 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Glede na dejstva, ki jih je kot za odločitev pravno pomembne objektivne okoliščine navedlo sodišče prve stopnje, revidentovo ravnanje oziroma ravnanja njegove odgovorne osebe tudi po presoji Vrhovnega sodišča odstopa od ravnanja skrbnega gospodarstvenika do te mere, da ga ni mogoče opravičiti z velikim obsegom poslov, posebnostmi gradbenih poslov in podobno, ampak je možen samo zaključek, da je revident (oziroma njegova odgovorna oseba) vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki bodo imeli za posledico zlorabo sistema DDV.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 250/2011 z dne 5. 11. 2012 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT-0610-84/2007, 11-1603-03 z dne 23. 1. 2008, s katero je ta prvostopenjski davčni organ revidentu za davčna obdobja avgust, september, oktober, november, december 2006 in januar 2007 (za davčno obdobje december 2006 je bil postopek odmere DDV naknadno s sklepom prvostopenjskega davčnega organa, št. 0610-154/2010, 12-1603-03 z dne 16. 6. 2010, obnovljen po uradni dolžnosti, z delno odločbo istega organa z dne 23. 6. 2010 pa je bila nato v tem upravnem sporu izpodbijana odločba za davčno obdobje december 2006 odpravljena), dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV), s 30 dnevnim rokom plačila, po poteku katerega se bodo zaračunavale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Tožena stranka je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z odločbo, DT-499-16-63/2008-3 z dne 28. 5. 2010, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja svoje razloge za sklep, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji, zato ni upravičen do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, prejetih od družb A., d. o. o., in B., d. o. o. 3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče vloženi reviziji ugodi in odpravi oziroma razveljavi odločbo drugostopenjskega davčnega organa in zadevo vrne temu organu v nov postopek oziroma podredno sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene revizijske stroške.

4. Tožena stranka predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. O zadevi je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo I U 928/2010-11 z dne 14. 4. 2011, in sicer je tožbo ravno tako zavrnilo. To sodbo je Vrhovno sodišče v zvezi s tožnikovo revizijo s sklepom X Ips 250/2011 z dne 15. 11. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 67.783,05 EUR (glavnica, brez upoštevanja DDV za davčno obdobje december 2006) in torej presega 20.000,00 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku presodilo, da so računi, ki se nanašajo na storitve, ki naj bi jih opravili družbi B. in A. popolni in da storitev revident očitno ni opravil sam. Tako je v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča presojalo, ali je revident vedel ali bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka vstopnega DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Presodilo je, da je revident za goljufijo vedel ali bi vsaj moral vedeti, ta zaključek pa je stvar presoje Vrhovnega sodišča v ponovljenem postopku.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno presodilo, da so bile na strani revidenta ugotovljene številne objektivne okoliščine (okoliščine v zvezi s sklenitvijo posla z družbo A. in družbo B., popolna opustitev kontrole izvedbe posla, neobstoj listin), ki kažejo na to, da bi se revident, ki naj bi deloval kot dober gospodarstvenik, vsaj moral zavedati, da na ta način sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV. Te okoliščine so zlasti: računi, ki jih je revident prejel od družb A. in družbe B., se nanašajo na visoke zneske, zaradi česar bi bilo razumno, da bi tožnik glede navedenih družb pridobil kakšne informacije, pa tega ni storil: ni preveril delovanja teh družb, kontakt s tema družbama naj bi vzpostavil preko tretje osebe, ki ni bila zaposlena pri navedenih družbah; ni (oziroma naj ne bi) imel kontakta z odgovornimi osebami navedenih družb, niti ni (naj ne bi) vedel, kdo so odgovorne osebe v omenjenih družbah ter ni pridobil podatkov o izvajalcu del na gradbiščih; pogodbo je sklenil le z družbo B., določila navedene pogodbe pa so zelo splošna; druge dokumentacije glede opravljenih storitev nima, ker naj bi jo, kot je sam izjavil, zaradi preobsežnosti uničil; ne razpolaga z nobeno drugo dodatno dokumentacijo oziroma izvirnimi listinami, iz katerih bi izhajalo, katero delo je bilo opravljeno, kdaj in kdo je storitev opravil; iz pogodb, ki jih je revident sklenil s svojimi naročniki C., d. d., D., d. o. o., Mestno občino E. ter Občino F., izhajajo obveznosti, ki naj bi jih revident bil dolžan izvrševati pri opravljanju navedenega dela, ki jih prvostopenjski organ navaja na 20. in 21. strani izpodbijane odločbe (npr. vodenje gradbenega dnevnika, itd.); Občina F. kot koncedent si je npr. celo pridržala pravico, da lahko prekine pogodbo z revidentom, če bi koncesionar brez vednosti in soglasja naročnika odstopil dela komu drugemu; revident ni postopal v skladu s prevzetimi obveznostmi; ne glede na to, da gre za pogodbene obveznosti med revidentom in njegovimi naročniki, pa takšne okoliščine, poleg ostalih omenjenih okoliščin, po presoji sodišča prve stopnje omogočajo zaključek o revidentovi nedobrovernosti; revident, ki naj ne bi v družbi B. nikogar poznal, istočasno navedeni družbi brez kakršnihkoli garancij plačeval visoke zneske na njen bančni račun; revidentovo ravnanje, ko pri poslih tako velike vrednosti ni pridobil nobenih informacij o navedenih družbah, je bilo po presoji sodišča prve stopnje nerazumno.

11. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje in okoliščine tega primera je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je revident (vsaj) moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV.

12. Pri presoji „vedenja“ davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba, glede na vse okoliščine vsakega posameznega primera, upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.

13. Ob upoštevanju navedenega je zato treba presojati okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo kot razloge (glej 10. točko obrazložitve te sodbe) za nepriznanje uveljavljanega odbitka vstopnega DDV. Vrhovno sodišče se ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je revident vsaj moral vedeti da sodeluje pri zlorabi sistema DDV.

14. Nekonsistentne izjave odgovorne osebe revidenta (predvsem glede dejstva o (ne)poznavanju odgovornih oseb v družbah B. in A.) so po mnenju Vrhovnega sodišča dodaten pomemben indic pri presoji elementa „vedenja“ revidenta oziroma njegovih odgovornih oseb. Če odgovorna oseba revidenta ni sodelovala (ali vsaj slutila, da sodeluje) pri zlorabi sistema DDV, ni logično, da ne bi v svoji izjavi uradni osebi v davčnem postopku povedala okoliščin, ki so povsem objektivno enostavne, nepomembne in ki bi si jih vsaka povprečna oseba zapomnila.

15. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da je treba vsa ravnanja odgovorne osebe revidenta, ki jih je ocenjevalo prvostopenjsko sodišče, presojati glede na dolžna ravnanja „dobrega gospodarstvenika“ in ne ravnanja povprečne osebe.

16. Neutemeljen je revizijski ugovor o neobrazloženosti prvostopenjske sodbe glede „velike vrednosti“ obravnavanih poslov. Sodišče prve stopnje je navedlo samo, da je revident brez kakršnihkoli garancij navedeni družbi plačeval visoke zneske na njen bančni račun (točka 20 izpodbijane sodbe), vendar je to navedbo treba presojati skupaj z ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na opustitev kontrole izvedenih poslov, nepridobivanje informacij o navedenih družbah in „nepoznavanje“ odgovornih oseb teh družb. Ob teh navedbah po presoji Vrhovnega sodišča posebna obrazložitev, zakaj sodišče prve stopnje šteje zneske, ki so skupaj presegli 340.000,00 EUR, za visoke, niti ni bila potrebna. Tudi če je imel revident v letu 2007 več kot 5.700.000,00 EUR prihodkov in 737.000,00 EUR čistega dobička, navedena revidentova plačila ne predstavljajo bagatelnih zneskov, ampak so objektivno visoka.

17. Ob upoštevanju navedenega ter glede na dejstva, ki jih je kot za odločitev pravno pomembne objektivne okoliščine navedlo sodišče prve stopnje, revidentovo ravnanje oziroma ravnanja njegove odgovorne osebe tudi po presoji Vrhovnega sodišča odstopa od ravnanja skrbnega gospodarstvenika do te mere, da ga ni mogoče opravičiti z velikim obsegom poslov, posebnostmi gradbenih poslov in podobno, ampak je možen samo zaključek, da je revident (oziroma njegova odgovorna oseba) vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki bodo imeli za posledico zlorabo sistema DDV.

18. Glede na navedeno je odločitev o zavrnitvi odbitka vstopnega DDV utemeljena, ker bi revident vsaj moral vedeti, da s takšnim poslovanjem sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo prodajalca.

19. Z do sedaj navedenim je po presoji revizijskega sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavni zadevi, zato se do ostalih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 21. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia