Jedro

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V zadevi je odločujoče, ali je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za davčna obdobja maj do december 2006 in januar 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 109.382,37 EUR, kar mora plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe (točke I/1 do I/6 in II. točka izreka), s tem, da bodo po preteku tega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe, tožnik pa ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točki III in IV izreka), pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točka V izreka). Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV za zgoraj navedena davčna obdobja. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 29. 10. 2007, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ obravnaval v izpodbijani odločbi. Prvostopenjski organ je preveril verodostojnost računov od družb: A. d.o.o. in B. d.o.o. in upravičenost vračila vstopnega DDV po teh računih.

V postopku je bilo ugotovljeno, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. t. i. „missing traderja“ oz. „neplačujoča gospodarska subjekta“ kakor takšne družbe imenuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 ter da so računi, ki sta jih izdala, navidezni, pri čemer se davčni organ sklicuje na njune skupne značilnosti. Iz 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izhaja, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Tožnik ni z ničemer izkazal, da je bil v transakcijah dobroveren, čeprav je davčnemu organu predložil formalno pravilno izpisane račune, pogodbo in na posebnem listu količinski opis domnevno opravljenih storitev, čeprav je na vseh povsem različen podpis na strani B. d.o.o. in A. d.o.o. in se razlikuje od podpisa odgovorne osebe, ki ga je deponirala pri bančnih organizacijah. Drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so bila dela po spornih računih opravljen, tožnik ni predložil. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ugotavlja tudi, da so računi, ki se nanašajo na storitve, pomanjkljivi, saj ne vsebujejo zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev. Iz navedenih računov ni mogoče jasno in brez dvoma razbrati katere storitve so zaračunane in tako niso v skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) oziroma 81. členom in 82. členom ZDDV-1. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge neuporabe oz. nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da se izpodbijana odločba sploh ne da preizkusiti ter da je glede številnih odločilnih dejstev podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane odločbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tožnik je predložil pogodbo, ki jo je sklenil kot naročnik z družbo B. d.o.o. kot izvajalcem, na podlagi katere se je tožnik sproti (ustno) dogovarjal o izvedbi posameznih aktivnosti oz. del. Pogodba sama po sebi ne more biti dokaz o izvedbi dogovorjenih aktivnosti, so pa v spisu številne drugi dokazi (npr. listine, priče), ki potrjujejo, da so dela bila izvršena. V zvezi z navedbo davčnega organa, ki se nanaša na njegove zaključke glede podpisov omenjenih dveh družb na predloženih listinah, tožnik meni, da davčni organ ni sodni izvedenec za presojo pisave, tako da gre v tem delu le za nestrokovne domneve pristojne osebe prvostopenjskega organa. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe večkrat zavzame stališče, da družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. nimata zaposlenih delavcev, pri čemer takšnih ugotovitev ne podkrepi z nikakršnim dokazom. Tudi če bi to držalo, to še ne pomeni, da omenjeni družbi nista imeli oseb, ki so izvrševali dela za nemoteno poslovanje. V zvezi z navedbo prvostopenjskega organa, da bi vse listine morala podpisati ena in ista oseba, tožnik navaja, da je družba B. d.o.o. imela v času poslovnega sodelovanja s tožečo stranko več družbenikov in tudi več zastopnikov.

Okoliščine, na katere se sklicuje davčni organ v zvezi z omenjenima družbama, ki sta po stališču davčnega organa neplačujoča subjekta, tožniku niso bile poznane. Tožnik je zakonito in pošteno plačal vse izvršene storitve, do kakršnegakoli vračila plačanih denarnih sredstev pa nikoli ni prišlo. Tožnik z ugotovitvami iz navzkrižne kontrole pri omenjenih dveh družbah nikoli ni bil seznanjen, tako se do le-teh ni mogel opredeliti, s čimer je davčni organ kršil pravila postopka. Številne ugotovitve davčnega organa v zvezi z omenjenima družbama se sploh ne dajo preizkusiti. Kako sta omenjeni družbi poslovali preko TRR pa tožnik ni mogel vedeti. Vse ugotovitve davčnega organa o fiktivnih računih so zmotne ter z ničemer izkazane. Davčni organ ne pojasni kateri je tisti pravni posel, ki naj bi ga fiktivni posel prikrival. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri kakršnikoli transakciji, ki naj bi bila del utaje DDV. Vse naročene, zaračunane in plačane storitve so bile v resnici opravljene. Davčni organ tožniku očita, da ni dokazal, da je bil v omenjenih transakcijah dobroveren. S tem pa je davčni organ negiral temeljno načelo pravnega reda, da se dobrovernost domneva. Storitve po spornih računih so bile opravljene, morebitna kršitev drugih predpisov pa ni v pristojnosti davčnega organa. Davčni organ ni upošteval, da so posamezne izpovedbe priče C.C. v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi. Obrazložitev davčnega organa, da je poskušal pridobiti podatke o osebi D.D. pa so neprepričljive, saj bi davčni organ v ta namen lahko izkoristil mednarodno pravno pomoč. Davčni organ je „zaznal nasprotja v izjavah C.C. in tožnika, vendar omenjena ni soočil. Irelevantne so ugotovitve davčnega organa, da tožnik ni predložil razne dokumentacije, ki ni v domeni tožnika, pač pa podizvajalcev, zaradi česar davčni organ ne more prevaliti davčnega bremena na tožnika. Davčni organ je kršil določbe 139. člena ZDavP-2, ker ni tožnika tekoče obveščal o pomembnih dejstvih in dokazih v postopkih DIN ter s tožnikom ni opravil zaključnega razgovora, kot to določa drugi odstavek 139. člena ZDavP-2 ter tožniku ni dal možnosti, da bi bil prisoten pri zaslišanju prič.

Izpodbijana odločitev je po mnenju tožnika nepravična in neutemeljena. Vse storitve, ki so jih za tožnika opravili podizvajalci, so namreč vidne in preverljive (tudi s pomočjo izvedencev), davčni organ ni storil nič, da bi svoje trditve tudi preveril (npr. za zaslišanjem pri tožniku zaposlenih oseb). Tožnik je tudi pri vseh ostalih tovrstnih poslih posloval enako. Tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da podizvajalci ne razpolagajo s potrebno dokumentacijo, ki bi dokazovala opravljene storitve ter ni razpolagal z nikakršnimi podatki, ki bi mu dali vedeti, da njegovi podizvajalci poslujejo nezakonito. Sklicuje se na pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS, ki pred upravne organe postavlja zahtevo, da mora biti odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene zakonitosti oz. pravilnosti. Odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa navedeni zahtevi nista zadostili. Tožnik se ne strinja z navedbo drugostopenjskega organa, da podatki v računih ne zadoščajo za (vsebinsko) opredelitev opravljenih in zaračunanih storitev. Posameznih listin glede omenjenih računov tožnik ni mogel predložiti iz razloga, ker jih je zaradi preobsežnosti (in ker jih ni štel za bistvene in nepotrebne) uničil. Ker gre za poslovne dogodke v letu 2006 in 2007, ko se o „missing traderjih“ ni veliko govorilo, tožniku ni moč očitati, da ni bil (dovolj) skrben pri preveritvi posameznih dejstev in okoliščin. Morebitne nezakonitosti in nepravilnosti podizvajalcev pa so za pravno in davčno sfero tožnika irelevantne. Tožnik je predlagal, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločitev (odločbo prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa) odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Upravno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo in s sodbo I U 928/2010-11 z dne 14. 4. 2011 tožnikovo tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X Ips 250/2011 tožnikovi reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo. V obrazložitvi sklepa je Vrhovno sodišče RS navedlo, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem navaja, da računi niso popolni, saj ni razvidno, zakaj zaključuje, da strokovno usposobljena oseba, ki ni sodelovala v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi ne more popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznati narave in obsega poslovnih dogodkov. Glede dodatnih razlogov za zavrnitev pravice do odbitka DDV, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče, v delu, kjer so bili računi popolni, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, na katere se sklicuje, sami po sebi, glede na okoliščine primera, ne morejo biti razlogi za zavrnitev te pravice.

Sodišče je pri ponovnem obravnavanju navedene zadeve postopalo v skladu z danimi napotili Vrhovnega sodišča RS.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožniku pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik odbijal kot vstopni DDV na podlagi spornih računov, ki sta jih tožniku izstavili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Pravica do odbitka vstopnega DVV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. ZDDV veljaven v letu 2005 in 2006, na katero se del obravnavane obdavčitve nanaša, v drugem odstavku 40. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Vsebino enaki določbi ima tudi ZDDV-1 (ki je veljal od 1. 1. 2007, torej v obdobju, na katero se nanaša drugi del tožnikove obveznosti iz izpodbijane odločbe) v prvem odstavku 63. člena in prvem odstavku 67. člena. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da ni sporno, da je bila dobava blaga oziroma storitev po spornih računih opravljena in da je tožnik to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. S tem pa sta izpolnjena 1. in 3. pogoj iz zgoraj navedene obrazložitve.

Drugi pogoj iz 12. točke te obrazložitve se nanaša na ustreznost računov. Sodišče je ob prvotnem obravnavanju navedene zadeve glede tega pogoja sledilo ugotovitvam drugostopenjskega organa, da so računi, ki se nanašajo na storitve, pomanjkljivi ter da iz navedenih računov ni mogoče jasno in brez dvoma razbrati katere storitve so zaračunane. Pri tem se je sklicevalo tudi na SRS 21, ki določa, da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri njihovem kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Glede predmetnih računov je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik nima ustrezne dokumentacije (npr. pisne ponudbe, predračuni, naročilnice, dobavnice, gradbeni dnevniki …), zaradi česar računi niso ustrezni.

V ponovljenem postopku je sodišče presojalo, ali so računi, ki se nanašajo na storitve, ustrezni. Pri tem je upoštevalo določila Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 (v nadaljevanju Šesta direktiva), oz. Direktivo Sveta 2001/115/ES (ki je zamenjala Šesto direktivo), ki v členu 22 (b) določa, kateri podatki se za namene DDV zahtevajo na računu. Ob upoštevanju določb direktive je sodišče presodilo, da omenjeni računi vsebujejo sestavine, ki jih kot obvezne določa direktiva (med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev).

Ker tako tožniku ni mogoče očitati, da ne izpolnjuje 1., 2. in 3. pogoj, ki izhajajo iz 12. točke te obrazložitve, je v zadevi odločujoče, ali je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Sodišče je zato v ponovljenem postopku presojalo tožnikov subjektivni element. Sklicevanje davčnih organov, ki kot ključni razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV navajata, da tožnik z dokumenti ni uspel dokazati, da so bile storitve oziroma dobave po spornih računih opravljene prav s strani izdajateljev računov – družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ni pravilno. Ta razlog pa sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice, zaradi česar so tožnikovi tožbeni ugovori v tem delu utemeljeni.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik opravlja zemeljska dela in splošna gradbena dela predvsem za naročnike E. d.d., F., G. in H. d.o.o., s katerimi je sklenil osnovne pogodbe. Določene storitve in dobave naj bi za tožnika opravila podizvajalca, A. d.o.o. in B. d.o.o., s katero je sklenil krovne pogodbe. Od A. d.o.o. je tožnik prejel en račun, od B., d.o.o., pa osem računov, ki se nanašajo na storitve kot so prevoz zemlje na deponijo pepela, nalaganje in prevoz naložene zemlje ne deponiji pepela, dobava in prevoz tampona na deponiji pepela ter na nabavo raznih rezervnih delov, npr. rezervni deli za gradbeni stroj CAT-8D, itd. V zvezi s tem je predložil račune, pogodbo in na posebnem listu količinski opis domnevno opravljenih storitev.

Prvostopenjski organ tožniku očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa, pri čemer se sklicuje tudi na okoliščine, ki se nanašajo na družbi, ki sta izdali sporne račune (npr. da nimata zaposlenih delavcev in materialnih pogojev, da bi storitve lahko opravile, ipd.), čeprav objektivne okoliščine na strani navedenih družb (ki kažejo na nezakonito poslovanje teh družb), pri presojanju tožnikovega subjektivnega elementa glede na prakso SEU tudi po presoji sodišča niso relevantne. Ne glede na to, pa so po presoji sodišča bile v predmetnem postopku na strani tožnika ugotovljene okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji.

V postopku so bile namreč ugotovljene številne objektivne okoliščine na strani tožnika. Predmetni računi, ki jih je prejel tožnik od družb A. d.o.o. in B. d.o.o., se nanašajo na visoke zneske, zaradi česar bi bilo razumno, da bi tožnik glede navedenih družb pridobil kakšne informacije. Kljub temu ni tožnik izvedel nobene preveritve o delovanju navedenih družb, kontakt s tema družbama naj bi vzpostavil preko tretje osebe, ki ni bila zaposlena pri navedenih družbah. Tožnik ni imel kontakta z odgovornimi osebami navedenih družb, niti ni vedel, kdo so odgovorne osebe v omenjenih družbah ter ni pridobil podatkov o izvajalcu del na gradbiščih. Pogodbo je sklenil le z družbo B. d.o.o., določila navedene pogodbe pa so zelo splošna. Druge dokumentacije glede opravljenih storitev nima, ker naj bi jo, kot je sam izjavil, zaradi preobsežnosti uničil. Tako ne razpolaga z nobeno drugo dodatno dokumentacijo oziroma izvirnimi listinami, iz katerih bi izhajalo, katero delo je bilo opravljeno, kdaj in kdo je storitev opravil. Iz pogodb, ki jih je tožnik sklenil s svojimi naročniki E. d.d., H. d.o.o., F. ter G. izhajajo obveznosti, ki naj bi jih tožnik bil dolžan izvrševati pri opravljanju navedenega dela, ki jih prvostopenjski organ navaja na 20. in 21. strani izpodbijane odločbe (npr. vodenje gradbenega dnevnika, itd.). G. kot koncedent si je npr. celo pridržala pravico, da lahko prekine pogodbo s tožnikom, v kolikor bi tožnik kot koncesionar brez vednosti in soglasja naročnika odstopil dela komu drugemu. Tožnik ni postopal v skladu s prevzetimi obveznostmi. Ne glede na to, da gre za pogodbene obveznosti med tožnikom in njegovimi naročniki, pa po presoji sodišča takšne okoliščine, poleg še ostalih omenjenih okoliščin, omogočajo zaključek o tožnikovi nedobrovernosti. Takemu zaključku dodatno pritrjuje okoliščina, da je tožnik, ki naj ne bi nikogar poznal v družbi B. d.o.o., istočasno navedeni družbi brez kakršnihkoli garancij plačeval visoke zneske na njen bančni račun. Po presoji sodišča tako ravnanje tožnika ne more biti razumno, iz vseh navedenih okoliščin pa je utemeljen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa.

Tudi iz prakse Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) izhaja, da je v primerih, kot v obravnavani zadevi, ko je storitve oziroma dobave opravil drug gospodarski subjekt, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi (sodba SEU v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi (Mahagében in David) izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstojajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera, pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (glej navedeno sodbo Mahagében in David – točka 60). V konkretni zadevi je po presoji sodišča nerazumno ravnanje tožnika, ki pri poslovanju z omenjenima družbama, pri poslih tako velike vrednosti, ni pridobil nobenih informacij o navedenih družbah. Ob presoji ugotovljenih objektivnih okoliščin na strani tožnika (okoliščine sklenitve posla tožnika z družbo A. d.o.o. in z družbo B. d.o.o., popolna opustitev kontrole izvedbe posla, sodelovanje z osebo, ki ni bila zaposlena pri nobeni od navedenih družb, neobstoj listin), sodišče zaključuje, da bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da naj bi deloval kot dober gospodarstvenik, vsaj moral in mogel zavedati, da na ta način sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV.

Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarja) namreč slednji zagotovijo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Tako ravnanje je po presoji sodišča nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj, zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno.

Tudi iz sodb Sodišča EU (npr. C-255/02) izhaja, da je treba Šesto direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. V konkretni zadevi gre po presoji sodšča za takšno situacijo, saj tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker bi ob skrbnem ravnanju moral prepoznati, da gre za goljufijo.

Ker so v navedeni zadevi za zakonitost presojane odločitve odločilne okoliščine, ki so pojasnjene v tej sodbi, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na ugotovljene okoliščine na strani družb A. d.o.o. in B. d.o.o. in s tem posledično zatrjevanih kršitev pravil postopka, saj kot pojasnjeno, navedene okoliščine v zadevi niso pomembne. Prav tako v zadevi niso odločujočega pomena navedbe prvostopenjskega organa, ki se nanašajo na podpise omenjenih dveh družb na predloženih listinah, na kar se sklicuje tožnik. Glede na ugotovljeno neskrbno ravnanje tožnika, ki mu je po vsem povedanem mogoče očitati nedobrovernost, po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi tudi ne bi moglo vplivati morebitno soočenje C.C. in tožnika. Pri C.C. gre namreč za osebo, ki ni bila zaposlena v navedenih družbah, tožnik pa zatrjuje zgolj, da je preko te osebe vzpostavil kontakt z navedenima družbama, kar je v postopku zaslišani C.C. zanikal. Iz istega razloga sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da bi prvostopenjski organ moral zaslišati osebo D.D., ki tudi ni bila zaposlena pri navedenih družbah. Za to osebo je davčni organ ugotovil, da ni znana, tožnik pa meni, da bi davčni organ zaradi zaslišanja navedene osebe moral opraviti poizvedbe preko mednarodne pravne pomoči. Tožnik ne pojasni kako bi zaslišanje te osebe lahko vplivalo na odločitev v zadevi. Sodišče prav tako zavrača tožnikov ugovor, da prvostopenjski organ s tožnikom ni opravil zaključnega razgovora po drugem odstavku 139. člena ZDavP-2, saj je iz spisne dokumentacije razvidno, da je zaključni razgovor s tožnikom opravil 19. 10. 2007. Po presoji sodišča pa v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivale na odločitev.

Zato je po presoji sodišča iz razlogov, kot so zgoraj navedeni, pravilna odločitev prvostopenjskega organa, po kateri tožnik, na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDDV oziroma 62., 63. in 67. člena ZDDV-1, ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.