Jedro

Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu mora odgovorna oseba plačevati denarno rento kot povračilo za škodo.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede te tožene stranke v izpodbijanih delih, to je v točki I in v točki III izreka razveljavi in se v tem obsegu glede te tožene stranke vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba drugotožene stranke se glede izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, to je v točki I in III izreka, glede te tožene stranke zavrže. Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene in tožeče stranke, se pridrži za končno odločitev, drugotožena stranka pa sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki Z. d.d. in S. nerazdelno dolžni plačati tožnici D. P. znesek 75.566,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila, ter da sta od 1. 5. 2013 dolžni plačevati mesečno odškodninsko rento v znesku 1.079,62 EUR, do pravnomočnosti sodbe v plačilo dospele rentne obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče redne obroke, ki se valorizirajo enkrat letno 30. 6. z indeksom cen življenjskih potrebščin, pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posamičnega rentnega obroka do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožeča stranka poškodovana dne 5. 9. 1998 v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka prvotožene stranke. Drugotožena stranka pa odgovarja kot zavarovatelj tovornega vozila, v katerega je trčilo vozilo, v katerem je bila poškodovana tožeča stranka. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku in po tistem, ko je že odločeno o plačilu nepremoženjske škode ugotovilo, da med strankama ni sporna pravna podlaga za odškodninsko odgovornost obeh toženk, saj je bila z vmesno sodbo ugotovljena premoženjska, kot tudi nepremoženjske škoda, tako ti dve nista več sporni. Sporen je ostal temelj za prisojo rente in višina le-te. Kot materialnopravno podlago za prisojo je sodišče prve stopnje uporabilo določbe člena 188 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in člena 195 ZOR. Člen 195 ZOR v drugem odstavku določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento, kot povračilo za to škodo. Sodišče je uporabilo tudi določbe člena 19 in 20 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki je veljal na dan škodnega dogodka. Sodišče je na podlagi mnenj izvedencev nato ugotovilo, da je tožnica utrpela poškodovanost možganov in posttravmatsko stresno motnjo, poškodovanost možganov se kaže kot poškodbeni psihoorganski sindrom z izrazito simptomatiko na polju kognitivnih funkcij, na ortopedskem področju je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja ugotovilo, da gre pri tožnici za stanje po zlomu desnega gležnja, levega stopala in stanje po zlomu ledvenega vretenca. Nato je ugotovilo, da zaradi hude trajne poškodbene možganske poškodovanosti (psihoorganski sindrom) z motnjami kognitivne sfere (motnje koncentracije, spomina, pozornosti, učenja, mišljenja) in motnjami čustvene sfere, kot telesnih okvar z okvarjeno funkcijo stanja po zlomu dveh ledvenih vretenc, zlomu desne goleni in levega stopala, slabovidnosti levega očesa, ni mogla dokončati visokošolskega študija na Ekonomski fakulteti, z veliko težavo pa je dokončala študij z visoko strokovno izobrazbo “poslovna sekretarka”, vendar dela iz zdravstvenih razlogov ni zmogla. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je tožnica zmožna za dela, ki so fizično in psihično lahka, se opravljajo izmenoma stoje in sede, brez stika s splošnimi vibracijami, ki se prenašajo na hrbtenico, brez zahtev po globinskem vidu intaktnem vidnem polju, ki se ne izvajajo ponoči, z dobro strukturiranimi delovnimi nalogami, brez vsiljenega ritma in časovnih pritiskov in v skrajšanem, štiri urnem delovnem času. Tožnica je po škodnem dogodku pridobila izobrazbo za poslovnega sekretarja, kjer se je tudi skušala zaposliti, vendar so ji ugotovljene zdravstvene težave onemogočale to delo. Sodišče je štelo za dokazano, da je tožnica dobila delo, ki ga ni mogla opravljati zaradi posledic škodnega dogodka. Višino izpada oziroma izpada za poklic, ki ga je tožnica dosegla in bi ga po mnenju sodišča zagotovo pridobila, je sodišče prve stopnje določilo kot višino rente, na podlagi opredelitve izvedenca za davčno in finančno stroko S. L., torej za poklic poslovnega sekretarja. Po mnenju sodišča je podana neposredna vzročna zveza med posledicami nezgode in tem, da tožnica ne more dobiti zaposlitve in je pridobitno nesposobna zaradi njenih zdravstvenih omejitev in ne zaradi morebitnih drugih razlogov. Sodišče je zato tožnici prisodilo rento, saj gre v primeru rente za povrnitev premoženjske škode zaradi prizadejanih telesnih poškodb oziroma prizadetega zdravja v smislu 195. člena ZOR, ki se kaže v razliki med dohodkom, ki bi ga tožnica dobivala, če ne bi utrpela posledic, ki so nastale s prometno nesrečo in dohodkom, ki ga bi dejansko prejemala. Sodišče je ugotovilo, da so bili tožničini dohodki zmanjšani in bodo takšni tudi v bodoče, zato sta toženki dolžni plačevati kapitalizirane zneske rente, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica pridobitno nesposobna. Sodišče je nato napravilo še valorizacijo zavarovalne vsote na dan izdaje sodbe, po tretjem odstavku 19. člena ZOZPZ. Sodišče je ugotovilo, da skupna zavarovalna vsota znaša 899.873,19 EUR, saj znaša po polici št. ... dogovorjena, revalorizirana zavarovalna vsota za zavarovanje oseb 883.267,40 EUR, ker pa je prvotožena stranka že plačala 246.469,66 EUR, na dan izdaje sodbe znaša zavarovalna vsota 636.797,74 EUR. Revalorizirana zavarovalna vsota za drugotoženo pa znaša 263.075,45 EUR. Za delovno mesto poslovnega sekretarja pa tožnici pripada mesečna renta v višini 1.079,62 EUR in sodišče je že odločilo, da se v bodoče zapadli rentni obroki valorizirajo enkrat letno. Skupna renta po koeficientu iz tablice smrtnosti, pa skupaj znaša 357.809,30 EUR. O stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe toženi stranki. Prvotožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu in zoper prisojene stroške, to je zoper točko I in III sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da se tožena stranka ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru bil sporen le temelj za prisoditev rente in višine le-te, saj naj bi Višje sodišče potrdilo, da zahtevek za rento ni zastaral. Višje sodišče se glede zastaranja rentnega zahtevka ni opredeljevalo, temveč je zaradi neobrazložene sodbe v delu, ki se je nanašala na temelj rentnega zahtevka, sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Tožena stranka je tekom postopka večkrat ugovarjala absolutno zastaranje rentnega zahtevka v vlogah z dne 16. 3. 2007, 25. 10. 2012 in 11. 4. 2013, o katerem sodišče zaradi zmotnega nadziranja, ni odločalo oziroma se do njega ni opredelilo, zaradi česar je sodba v tem delu, po mnenju pritožbe, neobrazložena in je ni moč preizkusiti. Sodišče je nato napačno zaključilo, da je tožnica prikrajšana za celoten zaslužek, kot bi ga dobivala kot poslovna sekretarka. Sodišče je na podlagi le ene zaposlitve in sicer zaposlitve pri delodajalcu C., ki je bilo sporazumno prekinjeno štelo za dokazano, da tožnica ne zmore opravljati nobenega dela zaradi posledic škodnega dogodka. Tožnica tekom postopka ni z ničemer izkazovala, da bi bila kljub sporazumni odpovedi delovnega razmerja aktivni iskalec zaposlitve in sicer, da se je javljala na razpise, da je bila vabljena na razgovore, ter da so bile njene prošnje zavrnjene. Ena sama sporazumna odpoved delovnega razmerja tako ne more dokazovati, da tožnica ni sposobna opravljati nobenega dela zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja kliničnega inštituta izhaja, da tožnica predvsem zaradi kognitivnih motenj ni sposobna za delo poslovne sekretarke, je pa sposobna opravljati druga ustrezna dela in naloge, ki so vnaprej opredeljena, znana, rutinska in dobro organizirana in sicer v polovičnem delovnem času. Tožnici tudi ni priznana invalidnost I. kategorije, temveč le invalidnost III. kategorije in iz odločbe ZPIZ izhaja, da je zmožna za delo, ki ga bo opravljala izmenoma stoje in sede, v fiziološkem položaju, brez stika z vibracijami, ki se prenašajo na hrbtenico, tam, kjer se ne potrebuje globinskega vida, intaktnega vidnega polja in nočnega vida, s krajšim delovnim časom 4 ure. Tožnica je morda res omejeno pridobitno sposobna, a vendarle je potrebno presojati, ali se preživlja s kakšnim drugim delom, saj do rente ne more biti upravičen le za to, da ne more opravljati dela poslovne sekretarke. Sodišče navedenega dejstva ni presojalo. Po mnenju pritožbe je sodišče nekritično sledilo vsem izpovedbam prič, saj gre za ožje družinske člane in najboljše prijateljice, katerih pogled je močno subjektiven in izražen v korist tožnice. Pri tožnici so izražene močne rentne tendence. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zaključilo, da tožnica ne more dobivati drugih dohodkov iz drugih dejavnosti, kot npr. pri poučevanju joge in sodelovanju na večih prireditvah, ter da ne prejema nobene koristi od prisotnosti pri dejavnosti F., ter da je posledično prikrajšana za celoten zaslužek. Tožnica je z vlogo z dne 12. 6. 2006 razširila tožbo in sicer za odškodnino za premoženjsko škodo, ter postavila rentni zahtevek. Tožnica je nato v pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2013 zvišala tožbeni zahtevek, specificirala tožbeni zahtevek tako, da je vključila tudi obresti od posameznih zneskov iz naslova izgube na zaslužku. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2013 podala ugovor zastaranja za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ter ugovarjala teku zamudnih obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka. Sodišče o podanih ugovorih ni odločalo, oziroma se do njih ni opredelilo, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena in je ni moč preizkusiti. Tožena stranka je pravočasno podala ugovor zavarovalne vsote in sicer, da zavarovalna vsota za osebe po polici št. ... znaša 287.097,30 EUR. Iz 21. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zavarovalno vsoto, določeno z zgoraj navedeno pogodbo valoriziralo, kar je v nasprotju z veljavno sodno prakso. Z navedeno pogodbo je bila namreč dogovorjena višja zavarovalna vsota za zavarovanje oseb, kot je bila zakonsko določena najnižja zavarovalna vsota za zavarovanje oseb, ki je takrat znašala 143.548,65 EUR. V skladu z veljavno sodno prakso se valorizira le najnižja zavarovalna vsota, medtem ko valorizacija ne pride v poštev v primeru, ko je s pogodbo dogovorjena višja zavarovalna vsota. Tudi sicer pa se s strani sodišča ugotovljene zavarovalne vsote v višini 883.267,40 EUR, oziroma njenega preračuna, ne da preizkusiti. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da znesek 883.267,40 EUR predstavlja revalorizirano zavarovalno vsoto za zavarovanje oseb, vendar po izračunih, ki jih je napravila tožena stranka izhaja, da je sodišče upoštevalo celotno zavarovalno vsoto po pogodbi oziroma seštevek zavarovalne vsote za osebe in zavarovalne vsote za stvari, kar pa je nepravilno in v nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso. V skladu s sodno prakso, tožena stranka odgovarja le do višine dogovorjene zavarovalne vsote, v konkretnem primeru dogovorjene zavarovalne vsote za osebe, ki znaša 287.097,31 EUR, brez upoštevanih že izplačanih odškodnin. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo skupno zavarovalno vsoto v višini 899.873,19 EUR. Očitno je sodišče le seštelo zavarovalni vsoti prvo in drugotožene stranke, kar pa je napačno, saj že iz 19. člena ZOZP nedvomno izhaja, da za en škodni dogodek velja ena zavarovalna vsota. Sodišče prve stopnje je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tudi napačno odločilo, da se dospevajoči rentni obroki valorizirajo enkrat letno 30. 6. z indeksom cen življenjskih potrebščin. Rentni zahtevki se ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov. Renta ima namreč naravo odškodninske obveznosti in ne naravo preživninske obveznosti, zato je taka odločitev sodišča napačna in v nasprotju s sodno prakso. Sodišče je kršilo določbe 19. člena ZOZP, tudi v delu, kjer dajatvenega izreka ni limitiralo z višino zavarovalne vsote, veljavne za prvo toženo stranko, ob upoštevanju že izvedenih plačil. Prvotožena stranka namreč ne more biti dolžna plačati odškodnine v višini seštevka zavarovalnih vsot obeh toženih strank. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe, podredno pa, da se sodbo razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del se pritožuje tudi drugotožena stranka, po svojih pooblaščencih. Pritožuje se zoper točko I in III izpodbijane sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Drugotožena stranka je mnenja, da je sodišče napačno uporabilo določbe člena 178 ZOR, saj bi moralo uporabiti določbo prvega odstavka 178. člena ZOR, ki določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, zato bi prvo sodišče zahtevek proti drugotoženi stranki moralo v celoti zavrniti s stroškovnimi posledicami. Drugotožena stranka se ne strinja, da je v konkretnem primeru bil sporen le temelj za prisoditev rente, ker naj bi Višje sodišče v Celju potrdilo, da zahtevek za rento ni zastaral. Tožena stranka je tekom postopka ugovarjala absolutno zastaranje rentnega zahtevka in sodišče se o tem ni izjasnilo. Sodišče je nadalje napačno zaključilo, da tožnica ne zmore opravljati nobenega dela zaradi posledic škodnega dogodka. Tožnica ni dokazala, da je bila aktivni iskalec zaposlitve in da se je javljala na razpise za delovno mesto poslovnega sekretarja. Tožnica je morda res omejeno pridobitno sposobna, a vendarle je potrebno presojati, ali se lahko preživlja s kakšnim drugim delom, saj do rente ne more biti upravičena le zato, ker ne more opravljati dela poslovne sekretarke. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožnice, da ne more prejemati dohodkov iz drugih dejavnosti. Drugotožena stranka je ugovarjala zastaranje za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ter ugovarjala teku zamudnih obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka. Sodišče se o teh njenih ugovorih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je napačno seštevalo zavarovalne vsote prvo in drugotožene stranke in je tako napačno ugotovilo, da znaša skupna zavarovalna vsota še 899.873,19 EUR. Preostanek zavarovalne vsote za drugotoženo stranko, ob upoštevanju plačil prvotožene stranke znaša tako le še 36.851,60 EUR. Sodišče bi moralo v izreku limitirati višino zavarovalne vsote, veljavne za drugotoženo stranko, ob upoštevanju že izvedenih plačil s strani prvotožene stranke, saj z izpolnitvijo obveznosti s strani enega dolžnika, preneha obveznost drugega. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da se dospevajoči rentni obroki valorizirajo enkrat letno 30. 6. z indeksom cen življenjskih potrebščin. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se zahtevek tožnice zavrne, podredno pa, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi izvedenskih mnenj, iz katerih izhajajo številne trajne posledice poškodbe tožnice iz obravnavanega škodnega dogodka ugotovilo, da tožnica ne more opravljati dela poslovne sekretarke, kot tudi, da so težave tožnice takšne narave, da nima možnosti zaposlitve in posledično ni pridobitno sposobna. Tožnica do sedaj ni dobila dela poslovnega sekretarja in tudi ne kakršnegakoli drugega dela, ki bi ga z omejitvami lahko opravljala. Tožnica v okviru preostale delovne zmožnosti ne more pridobivati zaslužka. Sodišče je po mnenju tožnice tudi pravilno zaključilo, da tožnica ne prejema dohodkov iz drugih dejavnosti, da je ugovor zastaranja glede zamudnih obresti od zneskov rente neutemeljen. Obresti zastarajo v treh letih. Prilagoditev zahtevka izvedenskemu mnenju, ne pomeni spremembe tožbe, niti glede glavnice, niti glede obresti. Sodišče je pravilno valoriziralo zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka, na dan izdaje sodbe in prepričljivo pojasnilo, koliko je na dan izdaje sodbe znašala zavarovalna vsota. Način izračunavanja zavarovalne vsote, kot ga ponujata toženi stranki, je napačen in izrazito v škodo tožeče stranke. Sodišče je po tem mnenju tudi pravilno odločilo o valorizaciji dospevajočih rentnih obrokov z indeksom cen življenjskih potrebščin enkrat letno, saj se s tem ohranja realna vrednost prisojenih rentnih zneskov. Tožena stranka temu ni pravočasno nasprotovala. Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki dosojene zneske nerazdelno, zato sodišče obveznosti posamezne tožene stranke v odnosu do tožeče stranke ne more limitirati. Stališče sodišča, da sta toženi stranki dolžni plačati odškodnino v višini seštevka zavarovalnih vsot, je popolnoma pravilno. Predlaga, da se pritožbi toženih strank, kot neutemeljeni zavrneta.

5. Pritožba prvotožene stranke je utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je nedovoljena.

6. Prvotožena stranka pravilno v pritožbi navaja, da je sodišče nekritično v točki 9 obrazložitve zaključilo, da je ostal sporen le temelj za prisojo rente in višina rente, ker naj bi namreč Višje sodišče potrdilo, da zahtevek za rento ni zastaral, hkrati pa je naložilo odgovore na vprašanja, katera je sodišče prve stopnje v tem postopku nato razrešilo. Sodišče prve stopnje je dne 7. 11. 2008 s sodbo P 850/2000 razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo, z vmesno sodbo pa je odločilo, da sta toženi stranki odgovorni tudi za premoženjsko škodo po razširjeni tožbi. V tej vmesni sodbi je sodišče v tem delu odločilo, da je temelj (pravna podlaga tožbenega zahtevka za prisojo odškodnine v obliki denarne rente) podana in sta zato toženi stranki odgovorni za premoženjsko škodo, katere nastanek je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Sodišče druge stopnje je nato na podlagi pritožbe toženih strank, vmesno sodbo s sklepom Cp 510/2009z dne 14. 8. 2009, razveljavilo. Glede vmesne sodbe je odločilo, da se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je vmesna sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi pa je zapisalo, da bo sodišče prve stopnje moralo v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, ugotoviti in obrazložiti vsa pravno relevantna dejstva za uporabo določb členov 188 in 195 ZOR in presoditi o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju tega pravdnega postopka bilo dolžno odločati o vsej trditveni bazi pravdnih strank, torej tudi o izpostavljenem ugovoru zastaranja rentnega zahtevka, kateri je še preostali predmet tega pravdnega postopka (poleg sedaj zavrnjenega zahtevka iz naslova trajno povzročenih potreb). Tožeča stranka je zahtevek za plačilo rente postavila z vlogo z dne 12. 6. 2006, toženi stranki pa sta takoj nato, z naslednjo pripravljalno vlogo ugovarjali absolutno zastaranje tožbenega zahtevka, saj se je škodni dogodek zgodil že 5. 9. 1998, celoten zahtevek, ki ga je nato z vlogo z dne 12. 6. 2006 razširila tožnica, je zato po teh navedbah zastaran. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, zaradi napačne interpretacije odločitve sodišča druge stopnje ni presojalo ugovora zastaranja rentnega zahtevka, na kar sedaj ponovno v pritožbi opozarja prvotožena stranka in sicer navaja, da je ugovarjala absolutno zastaranje rentnega zahtevka v pripravljalnih vlogah z dne 16. 3. 2007, 25. 10. 2012 in 11. 4. 2013, o katerem sodišče zaradi zmotnega naziranja ni odločalo. Sodišče prve stopnje bo zato moralo, ob reševanju navedb tožeče in prvotožene stranke v zvezi z zastaranjem, uporabiti določbe ZOR o absolutnem zastaranju odškodninskih terjatev za premoženjsko škodo (določbe člena 360, 361 in 376 ZOR) in ob tem presojati vse navedbe tožeče in tožene stranke, ki nasprotujejo zastaranju in tiste, s katerimi prvotožena stranka uveljavlja ugovor zastaranja.

7. Nadalje so utemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da sodišče ni presojali njenih navedb, da je tožnica sicer res omejeno pridobitno sposobna, a vendarle je potrebno presojati, ali se lahko preživlja s kakšnim drugim delom, saj do rente ne more biti upravičena le zato, ker ne more opravljati dela poslovne sekretarke, ter da ena sama sporazumna odpoved delovnega razmerja ne more dokazovati, da tožnica ni sposobna opravljati nobenega dela zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Pri tem prvotožena stranka pravilno izpostavlja, da iz izvedenskega mnenja kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa izhaja, da je tožnica zmožna za druga ustrezna administrativna ali druga dela in naloge, ki so vnaprej opredeljene, znana, rutinska in dobro organizirana, nenormirana, brez vsiljenega ritma, v polovičnem štiri urnem delovnem času, z omejitvami, opredeljenimi v mnenju. Potrebno je postopno uvajanje v delo. Iz mnenja izhaja, da je tožnica težko zaposljiva oseba. Tožnica res zaradi hude popoškodbene možganske oškodovanosti ni zmožna za delo poslovne sekretarke, saj to delovno mesto zahteva zelo dobro koncentracijo, spomin, pozornost, stalno učenje in pridobivanje novih znanj, miselno okretnost, analitske in asociacijske sposobnosti, čustveno stabilnost in fleksibilnost, teh pa tožnica nima več. Pri temelju in višini denarne rente je tako potrebno upoštevati, ali bi se lahko tožnica preživljala s kakšnim drugim delom, saj do celotne rente ne more biti upravičena le zato, ker ne more opravljati dela poslovne sekretarke. Upoštevati je potrebno, da je tožnici trenutno priznana le III. kategorija invalidnosti. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovljenem postopku, v primeru, da bo ugotovilo, da je tožnica upravičena do denarne rente, zaradi izgube delovne zmožnosti presoditi vse te okoliščine. Sodišče bo pri tem moralo pravilno uporabiti materialno pravo in sicer določbe drugega odstavka 195. člena ZOR, ki določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so zmožnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento, kot povračilo za to škodo. Oblika odškodnine je načelno renta, če je stranka delno ali popolno nezmožna za delo. Sodišče tako ni popolnoma ugotovilo dejansko stanje, za ugotovitev, ali obstaja pri tožnici popolna ali vsaj delna nezmožnost za delo, saj iz prej omenjenih mnenj izhaja, da pa bo tožnica sposobna opravljati druga, manj zahtevna dela in sodišče prve stopnje bo moralo v tej zvezi ugotoviti, ali je temu tako in koliko dohodkov bi pa iz takšne, omejene delovne zmožnosti tožnica lahko pridobivala, na kar vse pravilno opozarja pritožba prvotožene stranke.

8. Pritožbene navedbe, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbam prič in zaključilo, da tožnica nima nobenih finančnih koristi od drugih dejavnosti, pa pritožbeno niso utemeljene, saj je v zvezi s temi dodatnimi zaslužki, katere sodišče prve stopnje ni ugotovilo, dokazno breme na strani tožene stranke. Tiste dohodke, katere pa je tožnica prejemala preko Z. S., pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri tem, ko je za posamezne mesece zmanjševalo izgubo na zaslužku, ob upoštevanju teh dohodkov.

9. Nadalje je utemeljena pritožba prvotožene stranke, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb iz pripravljalne vloge z dne 30. 9. 2013, ko je prvotožena stranka podala ugovor zastaranja za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ter ugovarjala teku zamudnih obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka, katerega je tožeča stranka vložila dne 1. 7. 2013, ko je zvišala tožbeni zahtevek tako, da je vključila tudi obresti od posameznih zneskov, iz naslova izgube na zaslužku. Sodišče o podanih ugovorih ni odločalo in se do njih ni opredelilo, zato sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s temi pritožbenimi navajanji tožene stranke, ni mogoče preizkusiti.

10. V nadaljevanju je utemeljena tudi pritožba v zvezi z ugotavljanjem valorizirane zavarovalne vsote, katera je še preostala iz zavarovalne police št. 04-09694239. Prvotožena stranka je podala ugovor zavarovalne vsote in sicer, da zavarovalna vsota za osebe po tej polici znaša 287.097,31 EUR. Skupno ugotovljene zavarovalne vsote, katera naj bi po zaključku sodišča prve stopnje znašala 899.873,19 EUR, po višini, pritožbeno ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v točki 21 zapisalo, da po polici št. ... znaša dogovorjena valorizirana zavarovalna vsota za zavarovanje oseb 883.267,40 EUR. Zaključilo je, da je prvotoženka tožnici izplačala že revalorizirana zavarovalna vsota v znesku 246.469,66 EUR in da na dan izdaje sodbe zavarovalna vsota tako znaša 636.797,74 EUR. Odločitve tako ni mogoče preizkusiti v tistem delu, ko sodišče zgolj zapiše, da po polici št. ... znaša dogovorjena revalorizirana zavarovalna vsota za zavarovanje oseb 883.267,40 EUR. Sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do te revalorizirane vsote. Sodišče ni pojasnilo, katero metodo valorizacije je uporabilo za to zavarovalno vsoto. Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 19. člena ZOZP, ki je veljal v trenutku nastanka nezgode, po katerem je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota in da ta škoda zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja za običajna motorna vozila znaša 30,000.000,00 SIT. V drugem odstavku je bila določba, da se zavarovalne vsote iz prejšnjega odstavka zvišajo za enak odstotek, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen po ugotovitvi Zavoda za statistiko RS, vsakokrat, ko zvišanje preseže 10 % in da zvišanje objavi Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance v Uradnem listu Republike Slovenije. V tretjem odstavku 19. člena ZOZP, pa je bilo določeno, da se neizkoriščeni del zavarovalne vsote iz prvega odstavka, do izplačila zadnje odškodnine zvišuje na enak način, kot je predpisan iz prejšnjega odstavka tega člena. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno obrazložiti, kako je prišlo do valorizirane zavarovalne vsote v znesku 883.267,40 EUR in bo pri tem moralo natančno navesti, koliko je znašala zavarovalna vsota za osebe, in ob upoštevanju že izplačanih, revaloriziranih zavarovalnih vsot ugotoviti znesek jamstva, ki velja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje za prvotoženo stranko. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo seštevati obeh zavarovalnih vsot, prvo in drugotožene stranke, saj sta zavarovalni vsoti različni, kot solidarno odgovorni pa toženi stranki odgovarjata solidarno le do tistega zneska, kateri je skupen obema odgovornima osebama, za višjo zavarovalno vsoto, pa se ne odgovarja solidarno. Zato ni mogoče pritožbeno preizkusiti pritožbenih navedb prvotožene stranke, da ta tožena stranka odgovarja le do višine dogovorjene zavarovalne vsote, v konkretnem primeru do dogovorjene zavarovalne vsote za osebe, ki znaša 287.097,31 EUR, brez upoštevanih že izplačanih odškodnin.

11. V nadaljevanju je utemeljena tudi pritožba prvotožene stranke v delu, kjer očita sodišču, da je pri valorizaciji v bodoče dospevajočih rentnih obrokov odločilo, da se valorizirajo enkrat letno 30. 6. z indeksom cen življenjskih potrebščin. V tej zvezi je že sprejeto stališče, da se rentni zahtevki namreč ne valorizirajo avtomatično, glede na porast življenjskih stroškov, tako kot npr. zakonite preživnine. Renta nima narave preživninske, pač pa naravo odškodninske obveznosti. Pri tem je potrebno upoštevati določbo člena 196 ZOR, ki določa, da sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za vnaprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovanca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče, ob izdaji prejšnje odločbe. (1) V tej zvezi so tudi pravilna pritožbena navajanja prvotožene stranke, da le-ta ne more biti dolžna plačati odškodnine v višini seštevka zavarovalnih vsot od obeh toženih strank in je zato potrebno ugotoviti limit višine zavarovalne vsote, ki velja za prvotoženo stranko, ob upoštevanju že izvedenih plačil, vse na dan odločitve sodišča prve stopnje, ob pravilni uporabi določbe 19. člena ZOZP.

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, razveljavilo s sklepom sodbo sodišča prve stopnje glede prvotožene stranke v točki I. in posledično tudi v stroškovni odločitvi v točki III. odločitve sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo glede prvotožene stranke, sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka, glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na vsa s strani prvotožene stranke izpostavljena dejanska in pravna vprašanja, izražena v pritožbi in o katerih pritožbenih trditvah se je sodišče druge stopnje sproti opredeljevalo v tem sklepu, pri reševanju pritožbe prvotožene stranke.

13. Pritožba drugotožene stranke, podana zoper točko I. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje, pa se zavrže. Drugotožena stranka je pritožbo vložila po pooblaščencih, univerzitetnih diplomiranih pravnikih, za katere pa ni izkazala potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Ker ni izkazano, da so pooblaščenci, ki so vložili pritožbo upravičeni za zastopanje pred višjem sodiščem, saj potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu niso predložili (tega niso predložili niti v postopku pred sodiščem prve stopnje), je tako pritožba na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP nedovoljena in jo je potrebno zavreči. Drugotožena stranka je vložila pritožbo po pooblaščencih, katere je dne 6. 6. 2014 za postopek za pritožbo zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 777/2009, pooblastil direktor drugotožene stranke. Drugotožena stranka je nato vložila pritožbo po teh pooblaščencih, vendar pa le-ti pritožbi niso priložili dokazila o kvalificiranosti pooblaščencev za postopek pred sodiščem druge stopnje. Po pregledu spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščenci niso izkazali zahtevane kvalifikacije o opravljenem pravniškem državnem izpitu, zaradi česar je treba pritožbo šteti kot nedovoljeno in jo zavreči. Pooblaščenci se niso sklicevali na primer na generalno pooblastilo, iz katerega bi bilo mogoče razbrati, da imajo opravljen pravniški državni izpit. Sodišče prve stopnje je vse stranke v pravnem pouku opozorilo, da če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP). Drugotožena stranka je bila tako opozorjena na te pravne posledice in ker drugotožena stranka ni izkazala, da imajo njeni pooblaščenci opravljen pravniški državni izpit je pritožba nedovoljena in jo je sodišče druge stopnje zavrglo. (2) Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da na pritožbi ni razviden podpis pritožnika oziroma ni razvidno kateri pooblaščenec je podpisal pritožbo, saj je na pritožbi le en nečitljiv podpis, medtem, ko so pooblaščenci štirje. Pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, zato jo je potrebno zavreči tudi iz tega razloga. Sodišče druge stopnje je sprejelo to odločitev na podlagi določbe 346. člena ZPP.

14. Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene in tožeče stranke, se pridrži za končno odločitev (člen 165 ZPP), drugotožena stranka pa sama trpi svoje pritožbene stroške, saj je sodišče njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1) Sodba in sklep VS RS II Ips 78/2013 z dne 11. 7. 2013. Op. št. (2) Tako tudi sklep VSC Cp 636/2013 z dne 20. 2. 2014, sklep VDSS Pdp 37/2014 z dne 15. 5. 2014, sodba VSM I Cp 223/2012 z dne 9. 5. 2012.