Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je zaradi odpovedi pogodbe o opravljanju storitev s strani poslovnega partnerja izvedla reorganizacijo, na podlagi katere je potreba po delu tožnice prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni (točke I/1 do I/3 izreka sodbe) in podredni tožbeni zahtevek (točke II/1 in II/2 izreka sodbe) tožeče stranke, ki je zahtevala: razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 1. 2010 ter ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 7. 4. 2010, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (točka I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje); da sodišče naloži toženi stranki, da tožečo stranko v 15 dneh pozove nazaj na delo (točka I/2 izreka sodbe); da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 7. 4. 2010 do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače, ki bi jo prejela, če bi delala, zmanjšano za prispevke in davke, ki se mesečno odmerjajo od bruto plače zaposlenih, in jih mora tožena stranka obračunati in plačati upravičenim ustanovam in od neto zneskov plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu po preteku vsakokratnega plačilnega obdobja (od zneska za pretekli mesec) do plačila (točka I/3 izreka sodbe); ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 1. 2010 nezakonita in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 7. 4. 2010, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (točka II/1 izreka sodbe); da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 18 mesečnih plač v višini 21.942,00 EUR (točka II/2 izreka sodbe).

Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevo za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 7. 4. 2010 do reintegracije (točka III izreka sklepa) ter sklenilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (točka IV izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo (in smiselno zoper odločitev o stroških postopka tožeče stranke v izpodbijanem sklepu) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi primarnemu oz. vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tožničinih navedb glede odločilnih dejstev, zlasti glede trditve, da je šlo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici za obid zakonske določbe oz. neupoštevanje določbe 73. člena ZDR o spremembi delodajalca. Ker se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo in v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb postopka. Ker navedb tožeče stranke s tem v zvezi sploh ni obravnavalo, je tudi dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, posledično pa je bilo tudi materialno pravo uporabljeno zmotno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je na podlagi izpovedb prič, zlasti D.P.R., ugotovilo, da so vsi zaposleni iz družbe L. d.o.o., ki jih je bilo ob nakupu s strani I. d.d. cca 105 do 110, dobili ponudbo za zaposlitev postopoma, nekateri v letu 2007, drugi v letu 2008. Pri toženi stranki sta ostala zaposlena le dva delavca, ki nista sprejela ponudbe, to je tožnica in J.K.. Navedene ugotovitve so za predmetni spor nerelevantne, saj je tožena stranka delavcem in tožnici ponujala sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in podpis nove pogodbe, pri spremembi delodajalca po 73. členu ZDR, za kar je šlo v konkretnem primeru, pa pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja preidejo na delodajalca prevzemnika avtomatsko brez predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku. Tožnici pa so pri toženi stranki ponudili v podpis pogodbo o zaposlitvi z nižjo plačo, kot jo je imela do tedaj, kar ni zakonito, zato te ponudbe ni sprejela. Za obravnavani spor so nepomembne tudi ugotovitve sodišča, da je delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti spoštoval zakonske določbe, ter tožnico najprej obvestil o nameravani redni odpovedi, nato pa ji pogodbo odpovedal in obrazložil odpovedni razlog, ki je bil utemeljen in resen. Tožena stranka namreč ni upoštevala določb 73. člena ZDR, zato je glede na obstoječo sodno prakso (VDSS, opr. št. sodba opr. št. Pdp 595/2005) odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje se je tudi postavilo na stališče, da je tožnica opravljala dela samo za I. d.d. in da za samo toženo stranko ni opravljala nobenih nalog, zato naj bi odpoved pogodbe o opravljanju storitev opravičevala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar ni logično, saj je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki že zdavnaj prej, preden je tožena stranka z I. d.d. sklenila pogodbo o opravljanju storitev in je delala za toženo stranko. Tožnica za I. d.d. ni opravljala samo del in nalog, ki so bile določene s pogodbo o opravljanju storitev z dne 21. 10. 2008 (pomoč pri fakturiranju), saj je opis njenih del in nalog zajemal še druga opravila, kar bi lahko potrdile predlagane priče, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo. Zato ni res, da bi z odpovedjo pogodbe o opravljanju storitev za tožnico zmanjkalo dela in bi s tem tožničino delo postalo nepotrebno, to dejstvo pa kaže na neverodostojnost navedb D.P.R. in direktorja tožene stranke, ki sta izpovedala, da zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe z dne 31. 12. 2009 tožnici ni bilo mogoče ponuditi drugega dela. Direktor je izpovedal, da že od samega začetka po nakupu L. kozmetike s strani I. d.d. od L. tožena stranka ni razpolagala z ničemer drugim, razen z delovno silo, vendar revidirano poslovno poročilo tožene stranke dokazuje nasprotno, saj iz njega izhaja, da je tožena stranka razpolagala s surovinami, embalažo, da je opravljala tako prodajno kot nabavno funkcijo, vendar se bo vse to preneslo na obvladujočo družbo I. d.d.. Sodišče niti z besedo ni komentiralo poslovnega poročila tožene stranke, iz katerega izhaja, da je vodstvo družbe pripravilo dolgoročno strategijo prenehanja nekaterih dejavnosti podjetja L. d.o.o. in prehod le-teh na obvladujočo družbo I. d.d.. Iz navedenega poslovnega poročila izhaja tudi, da je v podjetju ostalo zaposlenih le še nekaj delavcev, ki opravljajo naloge pri zaključevanju dosedanjih aktivnosti podjetja, kar dejansko kaže na to, da je šlo za prenos podjetja in da bi institut iz 73. člena ZDR moral biti uporabljen. Težko je verjeti tudi zaključku, da je bila pogodba o opravljanju storitev z dne 21. 10. 2008 sklenjena samo z namenom, da bi bilo zagotovljeno delo tožnici in vzdrževalcu J.K..

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da se je prvostopenjsko sodišče pravilno osredotočilo na ugotavljanje dejstev v času, ko je bila odpoved podana, to je konec leta 2009 in začetek leta 2010, zato so vse navedbe tožeče stranke o dogodkih v letu 2008 irelevantne. Tožeča stranka skuša prikazati, da je bila odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni uporabila določb 73. člena ZDR, razlog, ki ga navaja tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa naj bi bil fiktiven. Iz pritožbe ni mogoče razbrati, ali tožeča stranka očita toženi, da 73. člena ZDR ni upoštevala v letu 2008 ali v času odpovedi v letu 2010. V nobenem primeru pa njene pritožbene navedbe ne vzdržijo. Če je tožeča stranka menila, da bi morala v skladu s 73. členom preiti k družbi I. d.d., bi to morala najprej uveljavljati pri delodajalcu in šele nato iskati sodno varstvo, saj v primeru iz tega člena ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi in delavec nima neposrednega sodnega varstva po 3. odstavku 204. člena ZDR, kot je v podobnih primerih že razsodilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tožena stranka je dokazala, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke odpoved pogodbe o opravljanju storitev s strani družbe I. d.d. z dne 5. 10. 2009. Navedbe, da naj bi tožena stranka v za to relevantnem obdobju prenesla del dejavnosti na I. d.d., ne vzdržijo. Bistveno je, da je tožena stranka opravljala storitve za I. d.d. in ne obratno. V obravnavanem primeru vsekakor ne gre za spremembo delodajalca. Ne glede na to, da je direktor tožene stranke jasno izpovedal, da delovno mesto referent v prodaji zajema dela fakturiranja, tožena stranka pojasnjuje, da bi se tudi v primeru, če bi tožena stranka opravljala še druge naloge, zaradi odpovedi pogodbe o opravljanju storitev s strani poslovnega partnerja obseg dela tožene stranke zmanjšal v tolikšni meri, da tožeča stranka ne bi več mogla opravljati del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih navedb in razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti ter da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbami 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, ni podana. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje bistvenih pomanjkljivosti in je ustrezno obrazložena – vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, izrek je jasen in razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Skladno z določbo 1. odstavka 287. člena ZPP izvedbo dokazov odredi sodišče, predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, pa senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ne relativne ne absolutne, ampak ima lahko za posledico nepopolno oz. zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v obravnavanem primeru tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Zavrnitev dokaznih predlogov tožnice je v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj izvedba dodatnih dokazov (zaslišanje predlaganih prič v zvezi z vprašanjem vsebine del in nalog, ki jih je tožnica pri toženi stranki opravljala) ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, ker so bila že z izvedbo drugih dokazov ugotovljena pravilno in popolno.

Tožena stranka je dne 22. 1. 2010 tožnici, zaposleni na delovnem mestu referenta v prodaji, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 12. 2006 iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi s strani delodajalca upoštevala določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR) in sicer določbe 1. odstavka 82. člena ZDR (dokazno breme delodajalca za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca), 4. odstavka 83. člena (postopek pred odpovedjo s strani delodajalca – pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi), 86. člena (oblika in vsebina odpovedi), zlasti pa 88. člena ZDR, ki opredeljuje razloge za redno odpoved. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da je v tožničinem primeru dokazan poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR in da je poslovni razlog utemeljen, ker onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), po 2. odstavku 88. člena istega zakona pa delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega (1.) odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je nastal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi odpovedi pogodbe o opravljanju storitev, ki je bila sklenjena med obvladujočo družbo – poslovnim partnerjem I. d.d. in toženo stranko, sklenjeno 21. 10. 2008 za opravljanje opravil „pomoči pri fakturiranju“ in „pomoči pri vzdrževanju opreme“. Na podlagi te pogodbe je tožena stranka od 1. 1. 2009 dalje opravljala storitve za I. d.d., izvajalec nalog pomoči pri fakturiranju pa je bila tožnica. Z odpovedjo pogodbe o opravljanju storitev s strani poslovnega partnerja zaradi reorganizacije poslovanja se je zmanjšal obseg dela oziroma je potreba po delu tožnice prenehala. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnica opravljala dela za I. d.d., za samo toženo stranko pa ni opravljala nobenih nalog, ker sta bila pri toženi stranki v tem času zaposlena le tožnica in g. J.K. (vzdrževalec), saj se je večina delavcev prezaposlila k obvladujoči družbi že v letih 2008 in 2009, potem ko je I. d.d. kupila družbo L. ., ki je spremenila naziv firme v L.. Ni utemeljenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi verjelo izpovedi priče ter direktorja tožene stranke, ki je pojasnil, da je od samega začetka po prodaji družbe tožena stranka razpolagala zgolj z delovno silo in zalogami, ni pa imela več osnovnih sredstev niti zgradb, pa tudi ne svojih izdelkov in proizvodnje. Četudi bi držale pritožbene navedbe, da je tožnica opravljala dela tudi za toženo stranko, kar naj bi po stališču pritožnice potrdile predlagane priče, to dejstvo za odločitev o obstoju poslovnega razloga v tožničinem primeru ne bi bilo odločilnega pomena. Zato je bil dokazni predlog tožnice za zaslišanje njenih sodelavk, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnjen. Narava dela tožnice se je – ne glede na opis del in nalog in ne glede na to, kakšne naloge je tožnica opravljala v času pred prodajo tožene stranke I. d.d. – očitno spremenila potem, ko se je pretežni del dejavnosti tožene stranke prenesel na obvladujočo družbo in ko se je v I. d.d. v letu 2008 in 2009 zaposlila večina delavcev tožene stranke. Bistveno je namreč, da je bil pretežni obseg dela tožnice vezan na pogodbo o opravljanju storitev „pomoči pri fakturiranju“, sklenjeno z I. d.d., in da se je to delo prav zaradi odpovedi pogodbe o opravljanju storitev z dne 5. 10. 2009 s strani obvladujoče družbe prenehalo opravljati. To pa pomeni, da se je obseg tožničinega dela v vsakem primeru bistveno zmanjšal in nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice ni bilo več mogoče. Pogodba o opravljanju storitev za I. d.d., kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tudi ni bila le fiktivna, čeprav je to tožnica trdila ves čas postopka na prvi stopnji.

Sklicevanje tožnice na to, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, ker so bili izpolnjeni pogoji za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, kar kot bistveno izpostavlja pritožba, ni utemeljeno. Po določbi 1. odstavka 73. člena ZDR v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. V obravnavanem primeru očitno ni šlo za primer iz 73. člena ZDR, saj na obvladujočo družbo I. d.d. v času, ko je prišlo do nakupa tožene stranke, niso prešli niti vsi delavci niti celotna dejavnost, tožena stranka pa je s poslovanjem nadaljevala (v spremenjeni obliki in obsegu, kot potrjujejo izvedeni dokazi). Tožena stranka je namreč za I. d.d. (v katero se je sicer prezaposlila večina delavcev tožene stranke) še skoraj celo leto 2009 opravljala nekatere storitve po pogodbi o opravljanju storitev z dne 5. 10. 2008, kar kaže na to, da I. d.d. ob nakupu tožene stranke ni prevzela njene celotne dejavnosti. To pa pomeni, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za spremembo delodajalca v tožničinem primeru in da je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, je torej pravilna in skladna z zakonom.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).