Jedro

Delavčeve pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na podlagi spremembe delodajalca, kljub določbam 73. člena ZDR in 3. člena Direktive 2001/23/ES, ne preidejo na delodajalca prevzemnika, če delavec tako spremembo zaposlitve odkloni ali če vztraja v zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 1. 2010, za ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo 7. 4. 2010, temveč da še vedno traja, ter s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek. Prav tako je zavrnilo podredni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 1. 2010 nezakonita in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 7. 4. 2010, temveč traja do odločitve sodišča prve stopnje, ter zahtevek za odškodnino za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v višini 18 mesečnih plač. Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevo po vpisu delovne dobe v delovno knjižico za čas od 7. 4. 2010 dalje do reintegracije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je presoji, da je nastal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi odpovedi pogodbe o opravljanju storitev „pomoči pri fakturiranju“, ki je bila sklenjena med (obvladujočo) družbo I. d.d. in toženo stranko. Pretežni obseg dela tožnice je bil vezan na to pogodbo in zaradi odpovedi le – te nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več mogoče. Ocenilo je, da pri nakupu poslovnega deleža v toženi stranki s strani (obvladujoče) družbe I. d.d. ni šlo za primer iz 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj na obvladujočo družbo niso prešli niti vsi delavci, niti celotna dejavnost, in je tako tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Navaja, da sta prvostopno in pritožbeno sodišče absolutno bistveno kršili določbe pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Prav tako naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Uveljavlja zmotno uporabili materialno pravo, zlasti določb 73. čl. in 88. čl. ZDR. Pritožbeno sodišče ni natančneje obrazložilo, iz katerih konkretnih dokazov naj bi izhajalo, da pri prodaji 100 % deleža v družbi L. K. d. I., ni šlo za prenos podjetja ali dela podjetja. Tožnica nasprotno meni, da gre v skladu z Direktivo 2001/23/ES ter 73. in 74. členom ZDR za primer prenosa podjetja. I. d.d. je od družbe L. d.d. kupila 100 % poslovni delež v L. K. d.o.o. S tem je družba I. d.d. kot edina družbenica postala posredna lastnica celotnega premoženja te družbe, njenih zalog, poslovnih kontaktov in vseh zaposlenih delavcev. Družba I. je prevzela vse delavce družbe L. K. ter tudi vsem ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za nekoliko nižjo plačo kot so jo imeli delavci do tedaj. V skladu z zakonom vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi preidejo od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Zaradi spremembe delodajalca ni dopustno zmanjševanje pravic delavcev ter ni zakonsko dopustnega razloga za sklenitev nove pogodbe pod slabšimi pogoji za delavca. Tožnica je vseskozi opravljala delo kot delavka družbe I. in je bila v vsem izenačena z delavci družbe I. d.d., razen v tem, da je imela nekoliko višjo plačo, kot bi jo imela, če bi podpisala predlagano novo pogodbo o zaposlitvi. Sklicevanje tožene stranke na domnevno sklenitev pogodbe o opravljanju storitev med družbo L. K. in družbo I., ki se nanaša izključno na delavca, ki nista podpisala nove pogodbe pod slabšimi pogoji ter na prenehanje te pogodbe, ter utemeljevanje razloga za prenehanje pogodbe izključno na tej podlagi, je nesmisel. Tožnica opozarja, da je po prenosu 100 % poslovnega deleža L. K. na I. prišlo do nadaljnjega prenosa, po katerem je družba I. bila imetnik 55 % poslovnega deleža v družbi L. K.. Člana uprave in predsednik uprave I. so bili hkrati direktorji oziroma prokuristi družbe L. K. in imetniki vsak po 15 % poslovnega deleža v L. K.. Organ upravljanja oziroma poslovodenja je sam s sabo sklepal pogodbo oz. jo odpovedal. V skladu s 4. členom navedene direktive prenos podjetja ne sme predstavljati osnove za odpuščanje delavcev, zapisniki o izpovedbah zakonitih zastopnikov pa kažejo ravno to, da je bila osnova za odpuščanje prevzem delavcev oz. nepristajanje tožnice na to, da bi sklenila novo pogodbo s slabšimi pogodbenimi pogoji. Iz opisanih ravnanj tožene stranke je razvidno, da je prišlo do spremembe delodajalca in poslovni razlog, kot ga je v odpovedi navedla tožena stranka ni obstajal in tako tudi ni mogel biti utemeljen.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS - 1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev. Pojasnila je še, da je bila družba L. K., d. o. o. izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi I. d. d. (po pogodbi o pripojitvi z dne 15. 6. 2011), ki kot univerzalni pravni naslednik vstopa v predmetni postopek.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka v zvezi s sodiščema očitanimi kršitvami iz 14. točke in 15. točk drugega odstavka 339. člena ZPP navaja le zakonsko besedilo in ne konkretizira zatrjevanih nasprotij in nejasnosti, zaradi česar teh trditev revizijsko sodišče ne sme preizkusiti.

7. Revidentkino zavzemanje, da je v obravnavanem primeru prišlo do spremembe delodajalca, zaradi česar poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal, je neutemeljeno. Tudi če bi pritrdili revidentki, da je pri nakupu poslovnega deleža v toženi stranki s strani I. d.d., pri katerem se je na slednjo prenesel pretežni del dejavnosti in postopoma večina zaposlenih tožene stranke, šlo za pogodbeni prenos podjetja, ki bi po določbah prvega odstavka 73. člena ZDR lahko bil podlaga za spremembo delodajalca, tako tezo negira njeno nadaljnje zatrjevanje, da je vztrajala v zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku (toženi stranki). Delavčeve pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na podlagi spremembe delodajalca, kljub določbam 73. člena ZDR in 3. člena Direktive 2001/23/ES, ne preidejo na delodajalca prevzemnika, če delavec tako spremembo zaposlitve odkloni ali če vztraja v zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku (glede na to, da delavec sočasno ne more biti zaposlen za isti delovni čas pri dveh delodajalcih) (1). Če delavec kljub siceršnjim pogojem za spremembo delodajalca izbere (in realizira) nadaljevanje zaposlitve pri delodajalcu prenosniku, je na tako izbiro vezan, ne glede na kasnejše razmere pri delodajalcu prenosniku. Tožnica je sama navajala, da je tudi po prenosu dejavnosti in večine zaposlenih od tožene stranke na družbo I. konec leta 2008 odklonila nadaljevanje dela in nadaljevanje delovnega razmerja v družbi I. ter da je z delom nadaljevala pri toženi stranki do 7. 4. 2010. Zato ni podlage za zaključek, da so njene pogodbene pravice in obveznosti prešle na delodajalca prevzemnika. Izpodbijanje utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga revidentka temelji zgolj na zaključku, da je v obravnavanem primeru prišlo do spremembe delodajalca in, ki glede na zgoraj navedeno nima podlage v materialnem pravu, ob odsotnosti drugih razlogov, zaradi katerih bi bila presoja sodišč prve in druge stopnje o zakonitosti podane ji odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno napačna, je tako treba zavrniti kot neutemeljeno.

8. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

9. O stroških revizijskega postopka tožene stranke je sodišče odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS – 1. .

Op. št. (1): Primerjaj sodbi VS RS VIII Ips 209/2011,VIII Ips 308/2010.