Jedro

Sodišče prve stopnje je ocenilo kot dokazane obrambne trditve tožene stranke, da je bila ocenjena vrednost zavarovane stvari večja od resnične vrednosti, ker je tožena stranka pojasnila, da je veljalo zavarovanje za primer, če bi do škodnega dogodka prišlo, potem ko bi tožeča stranka zamenjala počeno vetrobransko steklo. Ker ga ni zamenjala, je do škode na steklu ob toči prišlo iz vzroka, ki je obstajal že ob sklenitvi pogodbe. Pritožnika s pritožbenimi trditvami, da ji je po sklenitvi pogodbe poškodbo na vetrobranskem steklu zamenjala, navaja nova dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka B.B. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki A.A. d.o.o. znesek 374,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2003 dalje do plačila, in ji povrniti sodno odmerjeno pravdne stroške, vse v 15 dneh pod izvršbo.". Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 34,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je bistveno kršitev določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V sporu, v katerem tožeča stranka vtožuje plačilo zavarovalnine zaradi nastanka zavarovalnega primera, tožena stranka pa se brani s trditvami, da je bila vrednost zavarovane stvari bistveno večja od njene resnične vrednosti, je dokazno breme o vrednosti stvari pred škodnim dogodkom na toženi stranki (7. odstavek 949. člena OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s tožečo stranko sklenila zavarovalno pogodbo za vozilo, s kombinacijo D (dodatno zavarovanje). Ob sklenitvi zavarovanja je bilo med strankama nesporno, da je bilo vetrobransko steklo na enem mestu počeno zaradi udarca kamna, kar izhaja tudi iz zavarovalne police (A2). Ne glede na ugotovljeno poškodbo je tožena stranka tožeči stranki obračunala celotno premijo za kombinacijo D. Sodišče prve stopnje je ocenilo kot dokazane obrambne trditve tožene stranke, da je bila ocenjena vrednost zavarovane stvari večja od resnične vrednosti, ker je tožena stranka pojasnila, da je veljalo zavarovanje za primer, če bi do škodnega dogodka prišlo, potem ko bi tožeča stranka zamenjala vetrobransko steklo. Ker ga ni zamenjala, je do škode ob toči prišlo iz vzroka, ki je obstajal že ob sklenitvi pogodbe. Pritožnica s pritožbenimi trditvami, da je po sklenitvi pogodbe poškodbo na vetrobranskem steklu sanirala pri C.C. s.p. za kar predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika in njegovo soočenje s pričami, navaja v pritožbi dejstva, za katera ni izkazala opravičljivega razloga, da jih ni navedla že pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožnica zmotno izhaja iz stališča, da je sodišče prve stopnje njen zahtevek za plačilo zavarovalnine zavrnilo na podlagi ugotovitve, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena za vsa vetrobranska stekla. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je pogodba sklenjena; ker pa sta pravdni stranki v zavarovalnih pogojih določili način ugotavljanja škode, je pravilno presojalo vrednost zavarovane stvari pred in po škodnem dogodku. Zahtevek za odpravo škode pomeni v svojem temelju zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje. Zato je ugotovljena dejstva pravilno presojalo v luči določbe 2. odstavka 949. člena OZ. Pritožnica neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da zavarovancu s poškodbo vetrobranskega stekla zaradi toče ni nastala večja škoda od škode, ki jo je utrpel ob poškodbi vetrobranskega stekla z udarcem kamna. Pritožbeno sodišče se namreč na podlagi razumne presoje splošno znanih dejstev, na katero je svoje zaključke oprlo sodišče prve stopnje, strinja z zavzetim stališčem, da je ob vsaki poškodbi vetrobranskega stekla, zaradi povečane nevarnosti, da se med vožnjo razpade, potrebno vetrobransko steklo zamenjati. Zato očitek sodišču prve stopnje, da za takšno sklepanje ni imelo opore v nobenem izvedenem dokazu, ni utemeljen. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, sodbo je mogoče preizkusiti, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.