Jedro

ZD dejanske situacije, kot je bila v primeru zakoncev B. ne ureja, velja pa ta domneva tudi v slovenskem pravu, na podlagi pravnega pravila paragrafa 25 ODZ (v dvomu, katera izmed dveh ali več umrlih oseb je preminila najprej, mora tisti, ki trdi, da je eden ali drugi prej umrl, svojo trditev dokazati; ako tega ne more, se domneva, da so vsi umrli ob istem času in ni moč govoriti o prenosu pravic enega na drugega). Posledica citirane domneve pa je, da je dedovanje enega po drugem med sočasno umrlimi izključeno, kar pri pravilni uporabi določbe 15. člena ZDen pomeni, da tožnik in A.A. nista izkazala verjetnega pravnega nasledstva po B.B. ter je organ zahtevo za denacionalizacijo (ker je že izvajal določene dokaze) pravilno zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnil zahtevo A.A. in tožnika za denacionalizacijo premoženja podržavljenega B.B., rojena ... 12. 1877, umrla ... 10. 1950. V obrazložitvi je navedel, da sta A.A. in tožnik vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo zaplenjeno C.B. in B.B., zakoncema, vlagatelja pa sta pranečaka C.B. C.B. in B.B. sta bila zakonca, umrla sta na isti dan ... 10. 1950, brez otrok. Datum smrti izhaja iz sklepov nepravdnega sodišča N 6/2009 z dne 8. 6. 2010 in N 15/2013 z dne 17. 10. 2013. Ker ni znano, v kakšnem medsebojnem časovnem razmaku sta smrtna primera zakoncev, ni podlage za zaključek, da je C.B. preživel svojo ženo B.B. in s tem postal oziroma bi lahko postal njen dedič. Upravni organ zato sledi stališču Slovenskega državnega holdinga (SDH), da sta zakonca komorienta. Glede na to, da drug drugega nista preživela, med njima ni pravnega nasledstva oziroma dedovanja. Posledično, sorodnika oziroma dediča pokojnega C.B., vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, nimata izkazanega pravnega nasledstva po pok. B.B. Ne sledi trditvi, da C.B. in B.B. nesporno nista umrla istočasno, temveč le istega dne. Te trditve ne more upoštevati kot dokazane oziroma verodostojne. Iz sklepov nepravdnega sodišča namreč izhaja, da časa, ki naj bi veljal za čas smrti obeh pogrešancev, ni mogoče natančno ugotoviti. A.A. in tožnik zato nista izkazala pravnega nasledstva po upravičenki B.B. ter zato na podlagi določbe prvega odstavka 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) nimata pravice za uveljavljanje pravic iz tega zakona, vključno s pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo, na podlagi drugega odstavka 61. člena ZDen.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa soglaša z razlogi prvostopnega organa, da tožnik in A.A., ki sta pranečaka C.B., po določbah Zakona o dedovanju (ZD) nista pravna naslednika po upravičenki.

3. Tožnik v tožbi navaja, da gre pri tezi SDH za deplasirano tezo sočasno umrlih C.B. in B.B. ter sklicevanjem na pojem „komorienti“, ter da obstaja domneva, po kateri je „dedovanje enega po drugem, med sočasno umrlimi, izključeno“. Tožnik je porabil veliko časa in denarja, da je dokazoval in izpodbijal prej navedeno tezo, ko je v svoji pritožbi pritožbenemu organu tudi dokazal, da problematika komorientov ne pride v poštev. Drugostopni organ pa je vse skupaj v pravem pomenu besede obrnil na glavo ter po dolgoveznem razpredanju zaključil, da kot dediči ne pridejo v poštev sorodniki zakonca, pač pa le krvni sorodniki zapustnika. Ta trditev pa ni utemeljena, niti upoštevna, saj je v nasprotju z določili slovenskega ZD. Zahtevo za denacionalizacijo sta korektno in pravilno vložila pravna naslednika po C.B., ki sta tako po B.B. nesporno imela aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Nesporno je, da upravni organ zahteve ni zavrgel, kar bi nedvomno storil, če bi bilo v resnici tako, kot se zatrjuje. Tožnik je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah, D 103/2013 z dne 19. 9. 2013 tudi nesporno dokazal, da je pravni naslednik in dedič po pok. C.B., ta pa je pravni naslednik in izključni dedič po pok. B.B., katera je nesporno umrla prej, čeprav morda le nekaj ur pred svojim zakonskim partnerjem, kar bo zanesljivo dokazano, ko se bo sodno raziskovala in ugotavljala ura smrti zakoncev B. Doslej ugotavljanje takšnih dejstev ni bilo potrebno, saj vse do danes pok. B.B. ni bila lastnica nobenega premoženja. Ko pa bo pridobila v last takšno ali drugačno premoženje, pa bo tožnik nemudoma sprožil sodni postopek zaradi ugotovitve ure smrti zakoncev. S trenutkom, ko bo tožnik dokazal, da je B.B. umrla pred svojim zakonskim partnerjem, bo ta podedoval vse njeno premično in nepremično imetje, po njem pa tožnik. Poudarja, da določba 62. člena ZDen, v zvezi s členom 15 in 19 Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, nalaga vlagateljem, da verjetno izkažejo pravno nasledstvo po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih. Tožnik pa je ne samo verjetno, pač pa zanesljivo in nedvomno izkazal pravno nasledstvo po pok. B.B. preko svojega prastrica C.B. Opozarja, da niso niti dokazane, niti izkazane navedbe, da dediča C.B. nimata izkazanega pravnega nasledstva po B.B. Kolikor bo potrebno, bo tožnik v posebnem sodnem postopku dokazal, da je B.B. umrla pred svojim zakonskim partnerjem. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom SDH je na tožbo odgovorila ter vztraja pri svojih razlogih, ki jih je podala v postopku. Navaja, da vlagatelja nista dokazala, da je upravičenka B.B. umrla pred svojim soprogom. Iz listin o smrti to ne izhaja. Pri B.B. bi bilo treba dokazati, da jo je njen soprog C.B. preživel, ker pa to ni izkazano, ni mogoče zaključiti, da je pravno nasledstvo po upravičenki izkazano (niti verjetno izkazano).

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožnik in A.A., vlagatelja zahteve za denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., njena pravna naslednika.

8. Po določbi 15. člena ZDen so, če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi ali so razglašeni za mrtve, upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Vprašanje pravnega nasledstva je dolžan ugotavljati organ v postopku denacionalizacije presoja aktivne legitimacije za vložitev zahteve, dokazno breme pa je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, kot izhaja iz obširne sodne in upravne prakse.

9. Sporno v obravnavani zadevi je stališče, da tožnik in A.A. kot nesporna pravna naslednika C.B. (moža denacionalizacijske upravičenke B.B.) nista tudi njena pravna naslednika. Iz listinskih dokazov, ki so bili predloženi v upravnem postopku, sklepa nepravdnega sodišča N 6/2009 z dne 8. 6. 2010 in N 15/2013 z dne 17. 10. 2013, o ugotovitvi datuma smrti C.B. in B.B., je kot dan njune smrti določen ... 10. 1950, ker sta bila domnevno istega dne ustreljena v protitankovskem jarku pri Dobovi. Na podlagi navedenega je upravni organ sledil stališču stranke z interesom, da sta C.B. in B.B. komorienta, saj vlagatelja zahteve nista izkazala zaporedja smrti zakoncev B. tekom dneva – ... 10. 1950. Posledično, glede na v zadevi relevantno določbo 15. člena ZDen, nista dokazala verjetnega pravnega nasledstva po B.B. 10. V nepravdnem postopku se ugotavlja čas smrti – tako ura kot dan (prvi odstavek 87. člena Zakona o nepravdnem postopku). S citiranima sklepoma je sodišče kljub obširno izvedenemu postopku (v primeru obeh zakoncev) določilo zgolj dan smrti, ker ni bilo dovolj dokazov za določitev ure smrti. Sodišče zato ne sledi tožniku, da bo, ko bo pok. B.B. pridobila v last takšno ali drugačno premoženje, nemudoma sprožil sodni postopek zaradi ugotovitve ure smrti pok. B.B. in pok. C.B. ter dokazal, da je B.B. umrla pred svojim zakonskim partnerjem. Navedeno sporno dejstvo je bilo predmet dokazovanja v nepravdnem postopku in je za postopek denacionalizacije dejanska podlaga za odločanje. Ker se v nepravdnem postopku ni dalo s stopnjo prepričanja ugotoviti, kdo je umrl prej ali kasneje in je sodišče določilo zgolj dan smrti, je upravni organ pravilno štel, da sta zakonca B. umrla sočasno. Navajanja, da bo tožnik v postopkih po izvedeni denacionalizaciji dokazal, da je B.B. umrla pred svojim možem, so bila torej za organ, ki je dolžan presoditi na podlagi predloženih dokazil verjetnost pravnega nasledstva, zato pravno nerelevantna.

11. ZD dejanske situacije, kot je bila v primeru zakoncev B. ne ureja, velja pa ta domneva, tudi v slovenskem pravu, na podlagi pravnega pravila paragrafa 25 ODZ (v dvomu, katera izmed dveh ali več umrlih oseb je preminila najprej, mora tisti, ki trdi, da je eden ali drugi prej umrl, svojo trditev dokazati; ako tega ne more, se domneva, da so vsi umrli ob istem času in ni moč govoriti o prenosu pravic enega na drugega). Posledica citirane domneve pa je, da je dedovanje enega po drugem med sočasno umrlimi izključeno, kar pri pravilni uporabi določbe 15. člena ZDen pomeni, da tožnik in A.A. nista izkazala verjetnega pravnega nasledstva po B.B. ter je organ zahtevo za denacionalizacijo (ker je že izvajal določene dokaze) pravilno zavrnil. 12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka temelji na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.