Jedro

Ker je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da je bila trditvena podlaga za ugovor zastaranja podana prepozno, je kršilo določbo 286. člena ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Ne drži namreč ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnica pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podala dejanske podlage ugovora zastaranja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala izpraznitev stanovanja, ki ga je podedovala po pokojnem možu. Toženca sta ugovarjala, da tožnica ni izpolnila svoje dolžnosti sklenitve najemne pogodbe. Tožnica je bila glede na odločbo Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) U-I-128/08 in določbo 19. člena najemne pogodbe, ki jo je sklenil tožničin pravni prednik (mož M. K.) z J. K. (bivšim imetnikom stavbne pravice in toženkinim zunajzakonskim partnerjem), namreč dolžna skleniti s prvo toženko najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta se toženca dolžna izseliti iz trisobnega stanovanja št. 16 v četrtem nadstropju hiše na naslovu ..., s pomožnimi prostori, ter jih prazne izročiti tožnici. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti tožencema odmerjene pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožnica lastnica predmetnega stanovanja, ki ga je podedovala po pokojnem možu M. K. Slednji in J. K. kot bivši imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju sta v letu 1993 sklenila najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino. V 19. točki 6. poglavja te pogodbe je bilo določeno, da če najemnik stanovanje preneha uporabljati zaradi razveze zakonske zveze, mora lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo z zakoncem oziroma osebo, s katero je živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti oziroma enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi. Ker je prva toženka v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS/I; št. 18/91 in ostali; v nadaljevanju SZ) in v času odselitve J. K. iz predmetnega stanovanja z njim bivala v stanovanju kot zunajzakonska partnerica, je bila tožnica z njo dolžna skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Med J. K. in prvo toženko je namreč obstajala zunajzakonska skupnost tako ob uveljavitvi SZ, torej dne 19. 10. 1991, kot ob njegovi izselitvi iz stanovanja (aprila 2001). Ker tožnica tega ni storila oziroma ji ni ponudila ustrezne pogodbe, do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na tožničini strani, zaradi česar bivanje prve toženke v stanovanju ni nezakonito. Ker je podlaga za bivanje drugega toženca (sin J. K. in toženke) dogovor z materjo (prvo toženko) in ne pravno samostojno bivanje, tudi bivanje drugega toženca v predmetnem stanovanju ni nezakonito.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožnica dolžna s prvo toženko skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino (6. točka predmetne najemne pogodbe in tudi 57. člen SZ in 110. člen sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 69/52003; v nadaljevanju SZ-1). Glede pritožbenih navedb o ugovoru zastaranja je pojasnilo, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati s presojo njegove utemeljenosti, saj tožnica pred sodišče prve stopnje ni pravočasno podala njegove dejanske podlage. Trditve v zvezi z zastaranjem je namreč prvič podala v vlogi z dne 12. 4. 2011, prvi narok pa je bil končan že pred tem.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 2. in 3. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je tožnica med postopkom podala ugovor zastaranja, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa je nepravilno zaključilo, da je tožnica dejansko podlago podala šele v vlogi z dne 12. 4. 2011, zato je z ugovorom zastaranja prekludirana. Tožnica je namreč že pred prvim narokom dne 17. 6. 2010 pravočasno podala dejansko podlago ugovora zastaranja. Tako je že v tožbi navedla, da toženca uporabljata stanovanje brez sklenjene najemne pogodbe. V pripravljalnih vlogah z dne 21. 10. 2009 in z dne 14. 6. 2010 je navedla, da toženca uporabljata stanovanje od izselitve najemnika - bivšega imetnika stanovanjske pravice leta 2001. V vlogi z dne 7. 7. 2010 je navedla, da tožena stranka od nje pred spornim razmerjem ni zahtevala sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino, navedla je tudi, da je bila z bivšim najemnikom sklenjena najemna pogodba dne 30. 11. 1993. Tožnica je nato ugovor zastaranja podala dne 12. 4. 2011, ko je vso trditveno podlago ponovila. Datum izselitve bivšega najemnika med strankama ni bil sporen (28. 4. 2001). Ker tožena stranka v roku 5 let ni zahtevala sklenitve najemne pogodbe (371. člen Zakon o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR oziroma 346. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), je njena pravica od tožnice zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino zastarala. Zato bi moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti ter ugoditi tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 11/2014 z dne 20. 3. 2014 dopuščena glede procesne pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča o ugovoru zastaranja. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tem delu (drugi odstavek 371. člena in tretji odstavek 374. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim navedbam glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnica pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podala dejanske podlage ugovora zastaranja, ker naj bi trditve v zvezi z zastaranjem prvič podala šele v vlogi z dne 12. 4. 2011, prvi narok pa je bil končan že pred tem. Tožnica je namreč že v vlogi z dne 7. 7. 2010 (list. št. 48-52) pravočasno(1) zatrjevala, da je bila najemna pogodba med tožničinim pravnim prednikom M. K. in bivšim imetnikom stanovanjske pravice J. K. sklenjena dne 30. 11. 1993; da se je ta izselil konec aprila 2001; da tožena stranka ni nikoli zahtevala sklenitve najemne pogodbe (torej tudi ne sodno) za nedoločen čas in neprofitno najemnino ter da te pravice nima in da je bila konkretna tožba vložena v letu 2009. Navedene pravočasne trditve iz vloge z dne 7. 7. 2010, skupaj s prejšnjimi dejanskimi navedbami, so po presoji Vrhovnega sodišča zadostne za presojo tožničinega ugovora zastaranja obligacijskega upravičenja tožene stranke zahtevati sklenitev najemne pogodbe. Ugovor zastaranja je materialnopravne narave in kadar se dolžnik sklicuje na zastaranje na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. in 286. a člena ZPP, s takšnim ugovorom ni prekludiran (enako tudi sodbe VSRS II Ips 174/2009, III Ips 22/2009 in II Ips 121/2006).

9. Ker je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da je bila trditvena podlaga za ugovor zastaranja podana prepozno, je (zaradi česar vprašanje zastaranja ni obravnavalo) kršilo določbi 286. in 286. a člena ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo v ponovnem postopku presoditi tožničine pritožbene navedbe glede ugovora zastaranja.

10. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tožnici je bil namreč na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 6. 2010 dodeljen 20-dnevni rok, da se je lahko izjasnila glede pripravljalnih vlog toženke z dne 7. 6. 2010 in 16. 6. 2010 in glede listin, ki jih je toženka vložila na naroku. Tožnica je vlogo z dne 7. 7. 2010 vložila pravočasno v dodeljenem roku (286. a člen ZPP).