Jedro

Tako v času sklenitve najemne pogodbe leta 1993 kot v času izselitve najemnika v aprilu 2001 je veljal SZ, ki je v primerih prenehanja zakonske zveze oziroma razpada zunajzakonske skupnosti in smrti najemnika varoval vse tiste upravičence (uporabnike oziroma družinske člane) iz najemne pogodbe, ki so v stanovanju po izselitvi (smrti) najemnika ostali ter jim torej nudil ustrezno najemno varstvo tudi po prenehanju najemnega razmerja z najemnikom, ki se je iz stanovanja izselil oziroma je umrl. Takšno varstvo zagotavljata tudi 109. in 110. člen SZ-1. Ugovor zastaranja je res materialnopravne narave, vendar pa mora stranka navesti potrebno dejansko podlago do konca prvega naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta se toženca dolžna izseliti iz trisobnega stanovanja št. 16 v četrtem nadstropju hiše na naslovu C. s pomožnimi prostori ter jih prazne izročiti tožnici (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 2.196,69 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prvo sodišče vsebino izvenzakonske skupnosti napačno apliciralo na dejanske ugotovitve v postopku. Sodišče je nekritično sprejelo izpovedbe tožencev in njunih prič. Naučeno so ponavljali, da so K. živeli kot normalna družina. Toženca in K. K. so enako izpovedovali o posamičnih dogodkih, kar odraža dvom v njihovo nepristranskost. Ugotovitev prvega sodišča o obstoju ekonomske skupnosti toženke in J. K. do odselitve ter da ju je okolica štela za moža in ženo je neskladna s toženkinim zaslišanjem. Toženka je povedala, da sta imela z J. spolne odnose, pred tem pa tudi, da je bil J. „moški“ v njenem življenju, dokler se niso začeli prepiri. Zaradi prepirov in pijače se je razvezala. Navedeno pomeni, da J. ni bil več moški v njenem življenju od leta 1971, zato ji ne gre verjeti, da je po letu 1971 z njim imela spolne odnose, še zlasti pa po letu 1991, ko je J. vzpostavil čustveno močno razmerje s S. R. J. je jedel v službi, po upokojitvi pa so mu hrano vozili na dom. Če bi obstajala izvenzakonska skupnost J. in toženke, bi toženka nedvomno kuhala dietno prehrano za J., glede na njegove zdravstvene težave. Toženka ni trdila, da so skupaj z J. praznovali božič do odselitve leta 2001. Tega niso izpovedali toženec, M. K. in A. Z.. Toženka ni izpovedala, da sta imela skupne finance. Toženkina izpoved dokazuje, da sta si z J. delila stroške stanovanja in bivanja. S toženkino izpovedbo sta se izkazali izpovedbi toženca in K. K., da je J. celotno plačo dajal toženki, za neresnični. Toženka je le pavšalno izpovedovala o skupnih dopustih z J. K.K. je izpovedala, da oče ni kuhal od njene odselitve dalje. Sodba nima razlogov o ugotovitvi sodišča, da je štela okolica J. in toženko za moža in ženo do leta 2001. V očeh javnosti J. s toženko ni deloval kot zakonec. Glede na izpoved nepristranske priče S. R. bi prvo sodišče lahko zaključilo, da med toženko in J. niso obstajali vsi elementi izvenzakonske skupnosti. Med toženko in J. ni bilo čustvene navezanosti od leta 1991 dalje. Izjava S. R. o 17-letni tesni čustveni navezanosti z J. je skladna z njeno izjavo v postopku pred ZPIZ, v katerem je pridobila vdovsko pokojnino po J. Njuno razmerje pred J. preselitvijo k njej je bilo vidno tudi navzven. Razmerje med J. in S. R. je bilo znano tudi tožencema, K. K. in vnuku že pred J. odselitvijo k R.. To potrjuje okoliščina, da je J. in S. R. v Bovec prišla obiskat toženka. J. je živel polno življenje z R., v stanovanju na C. pa je le životaril in čakal na objektivne možnosti za preselitev k R. Odtujenost J. K. na C. dokazuje, da ni imel nobenega čustvenega odnosa do bivše družine v času od leta 1991 do leta 2001. J. je uporabljal le eno sobo v stanovanju na C. Tudi iz načina J. izselitve izhaja, da med njim in toženko ni obstajala izvenzakonska skupnost. J. ni omenil toženke v odpovedi najemne pogodbe. V zvezi z medsebojno pomočjo in zaupanjem veljajo za partnerja zunajzakonske skupnosti še strožja merila. J. je bil bolan že leta pred preselitvijo, potreboval je pomoč, toženka pa je odšla na počitnice z vnukom v Tunis, namesto da bi mu pomagala. Nelogičen je zaključek sodišča o močnejši čustveni navezanosti J. do toženke kot do R., saj se je J. preselil k R., ko je bil že zelo bolan, in se je v svoji stiski obrnil na osebo, ki ji je zaupal. Ne vzdrži razlogovanje sodišča, da je bila zveza med J. in toženko od 1991 do 2001 poglavitna, kljub intenzivni čustveni navezanosti J. na R. Prvo sodišče je sicer pravilno povzelo odločbo Ustavnega sodišča U-I 128/08, vendar pa primera, ki ga Ustavno sodišče določa za smrt najemnika (bivšega imetnika stanovanjske pravice), ni mogoče enačiti z odpovedjo najemne pogodbe in izselitvijo najemnika. Primera smrti najemnika ni mogoče enačiti z razvezo najemnika oziroma prenehanjem zunajzakonske skupnosti. Glede enačenja položaja smrti in razveze najemnika, bivšega imetnika stanovanjske pravice, prvo sodišče ne ponuja nobenih pravnih argumentov. Toženka ni storila ničesar, da bi v zastaralnem roku 5 let zahtevala sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, zato sedaj nima več te pravice. Tožnica je podala ugovor zastaranja, vendar pa prvo sodišče o tem ugovoru ni odločilo. Ker je toženkina pravica zastarala, je tožbeni zahtevek utemeljen, saj toženka biva v stanovanju brez pravnega temelja. Sodba nima nobenih razlogov o odpovedi najemne pogodbe z dne 28. 4. 2001. Če bi se J. K. samo izselil iz stanovanja, bi najemna pogodba še vedno obstajala in bi toženka vstopila v najemno razmerje s tožnico, glede na odpoved z dne 28. 4. 2001 pa tožnica po poteku odpovednega roka ni bila več zavezana skleniti najemne pogodbe za neprofitno najemnino in za nedoločen čas. Odpoved pogodbe izraža voljo pogodbene stranke, da pogodba za naprej preneha veljati. Ta odpoved dokazuje, da med toženko in J. K. ni obstajala zunajzakonska skupnost. Odstopa od pogodbe ni mogoče enačiti z izselitvijo, kot je to storilo prvo sodišče. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča o obstoju zunajzakonske skupnosti toženke in J. K. tudi v obdobju od leta 1991 do njegove odselitve v aprilu 2001. Razlogi izpodbijane sodbe o bistvenih okoliščinah, ki potrjujejo obstoj te skupnosti, so prepričljivi in skladni ter temeljijo na dokazni oceni, izdelani na podlagi 8. člena ZPP, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožbene trditve ne morejo vzbuditi pomislekov o pravilnosti ključnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Očitek o pristranskih izpovedbah prič tožene stranke je pavšalen. Pritožba secira izpovedbe strank in prič ter se nato sklicuje na tiste njihove dele, za katere meni, da utemeljujejo njeno kritiko dokazne ocene in zaključkov prvega sodišča. Takšen pristop že v izhodišču onemogoča tehtnost pritožbenih trditev.

6. Bistveni predmet presoje je bilo vprašanje narave dolgoletne življenjske skupnosti toženke in J. K. Razumljivo je, da lahko o relevantnih okoliščinah vedo veliko več tisti, ki so poznali oba in imeli stike z njima daljši čas. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta toženka in J. K. nadaljevala skupno življenje tudi po razvezi njune zakonske zveze v letu 1971, vse do aprila 2001, ko se je J. K. odselil. Tožnica ni nikoli imela tesnejših stikov z družino K. V. Š. in L. R. o življenju toženke z J. K. nista vedeli ničesar povedati iz lastnega zaznavanja. Podobno velja za S. R. (o naravi razmerja med toženko in J. K. in njegovem življenju na C. ni vedela ničesar). Na drugi strani sta A. Z. in P. Č., ki sta imela v relevantnem obdobju dokaj pogoste stike s K., izpovedala o svojih vtisih, da je šlo za običajno družino. Njuni izpovedbi se v tem pogledu ujemata z izpovedbami tožencev, K. K. in M. K.. Po ugotovitvah prvega sodišča v življenjski skupnosti toženke in J. K. (vse do njegove odselitve) ni zaslediti nobenega dogodka, ki bi korenito spremenil naravo njunega medsebojnega razmerja. Vse od njune razveze dalje sta še vedno živela skupaj, imela sta skupno gospodinjstvo oziroma ekonomsko skupnost (nepomembno je, ali je J. K. izročal toženki celo plačo ali pa je prispeval denar le za potrebe skupnega gospodinjstva), med njima je še vedno obstajala določena čustvena povezanost, ki je z leti sicer postopoma upadala (enako tudi njuno intimno življenje), vendar pa ta povezanost očitno ni prenehala že pred odselitvijo J. K.. To na primer kaže tudi okoliščina (kot je sklepati iz izpovedb A. Z. in S. R.), da sta bila toženka in J. K. na skupnem letnem dopustu na Lošinju še v letu 1998, ko je bil J. K. tudi na zdravljenju na Golniku, kljub temu, da je J. K. imel prijateljsko oziroma ljubezensko razmerje s S. R. že od leta 1991 (do vzpostavitve njune življenjske skupnosti v aprilu 2001 sicer ni šlo za partnerski odnos, kot je to štelo prvo sodišče, vendar pa ta napačna opredelitev ni pomembna). Do enakega zaključka vodi tudi okoliščina, da je med toženko in S. R. prišlo do konflikta v T. oziroma B., kjer sta se tedaj nahajala J. K. in S. R., kot je to pravilno ocenilo že prvo sodišče. Značilnost dolgoletne zunajzakonske skupnosti toženke in J. K. (trajala je okoli 30 let po razvezi njune zakonske zveze) je bila, da sta ves čas, vse do njegove odselitve, imela v bistvenih delih nespremenjen življenjski ritem oziroma način življenja, ki je bil prilagojen predvsem značaju J. K. (na primer njegovi čustveni zadržanosti in asocialnosti – ker se je zadrževal predvsem doma, z ljudmi v okolici ni imel večjih stikov, kar pa ne pomeni, da ju okolica ni mogla šteti za zakonca).

7. Toženka je pojasnila, da J. K. ni želel, da se mu kuha, zato je na svojo željo dobival hrano na dom. Toženka je med drugim navedla, da so bili v njuni skupnosti prisotni vsi elementi družinskega življenja, kamor po naravi stvari sodi tudi skupno doživljanje praznikov. Pritožbena trditev, da je J. K. živel na C. le v eni sobi in da je to povedal tudi tožnici ter njenemu možu, ne vzdrži resne presoje. Ob sklepanju najemne pogodbe leta 1993 (priloga B8), ko je J. K. že prijateljeval s S. R., je bila v najemni pogodbi za stanovanje na C. kljub temu vključena tudi določba o sklenitvi najemne pogodbe z zakoncem oziroma zunajzakonskim partnerjem v primeru, da najemnik (J. K.) umre ali preneha uporabljati stanovanje zaradi razveze zakonske zveze (19. točka pogodbe – to se smiselno nanaša tudi na prenehanje zunajzakonske skupnosti). Za takšno pogodbeno določilo ne bi bilo razlogov, če bi bila omenjena trditev tožnice točna. Če bi zunajzakonska skupnost J. K. in toženke prenehala že pred njegovo odselitvijo v aprilu 2001, bi po oceni pritožbenega sodišča J. K. in S. R. že tedaj tudi vzpostavila življenjsko skupnost, če bi to želela, saj je S. R. imela trisobno stanovanje, skupno bivanje z njenima otrokoma pa ne bi moglo predstavljati nepremostljive ovire. Način izselitve J. K. oziroma njegova odpoved najemne pogodbe ne vpliva na ugotovitev obstoja njegove zunajzakonske skupnosti s toženko. Ko se je odločil za izselitev, je to storil na izbrani način, očitno zgolj zato, da bi se izognil soočenju s toženko.

8. Prvo sodišče se pravilno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-128/08. 57. člen SZ je določal, da se v primeru razveze zakonske zveze lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Iz določb SZ (na primer 6. in 56. člen) izhaja, da so se določbe 57. člena tega zakona v smislu 12. člena ZZZDR nanašale tudi na izvenzakonska partnerja. Pomensko enake določbe (veljavne tudi v primeru prenehanja izvenzakonske skupnosti) vsebuje tudi 110. člen SZ-1. V obravnavanem primeru gre za najemno razmerje, ki je nastalo na podlagi upravičenosti bivšega imetnika stanovanjske pravice. Tako v času sklenitve najemne pogodbe leta 1993 kot v času izselitve najemnika v aprilu 2001 je veljal SZ, ki je v primerih prenehanja zakonske zveze oziroma razpada zunajzakonske skupnosti (57. člen SZ) in smrti najemnika (56. člen SZ) varoval vse tiste upravičence (uporabnike oziroma družinske člane) iz najemne pogodbe, ki so v stanovanju po izselitvi (smrti) najemnika ostali ter jim torej nudil ustrezno najemno varstvo tudi po prenehanju najemnega razmerja z najemnikom, ki se je iz stanovanja izselil oziroma je umrl. Takšno varstvo zagotavljata tudi 109. in 110. člen SZ-1. Poleg tega je najemna pogodba z dne 30. 11. 1993 predstavljala avtonomno pravno podlago za ureditev razmerja med najemodajalcem in tožencema (ki sta obvestila tožnico kot lastnico stanovanja, naj sklene najemno pogodbo s toženko). Najemna pogodba je določala, da mora lastnik stanovanja, če najemnik stanovanja umre ali stanovanje preneha uporabljati zaradi razveze zakonske zveze, skleniti najemno pogodbo z zakoncem ali osebo, s katero je najemnik živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti (očitno je mišljena izvenzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR) oziroma z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi. V 6. točki najemne pogodbe sta toženka in toženec navedena kot uporabnika stanovanja. Ker je bila toženka zunajzakonska partnerka J. K. ob uveljavitvi SZ in ob njegovi izselitvi iz stanovanja v aprilu 2001 (ko je zunajzakonska skupnost prenehala), je bila tožnica dolžna skleniti z njo najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

9. Tožnica uveljavlja nedovoljene pritožbene novote v zvezi z odpovedjo najemne pogodbe z dne 28. 4. 2001 (prvi odstavek 337. člena ZPP). To listino je tožnica predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj v zvezi s svojimi trditvami v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2010, da zunajzakonska skupnost med toženko in J. K. ob njegovi izselitvi aprila 2001 ni obstajala. Do konca prvega naroka ni trdila, da je J. K. odpovedal najemno pogodbo in da je najemna pogodba zato prenehala veljati po poteku odpovednega roka. Prvemu sodišču se zato ni bilo treba ukvarjati s presojo te listine v tej smeri. Ne glede na to pritožbeno sodišče še dodaja, da se je ta odpoved lahko nanašala le na J. K. (zgolj na njegovo razmerje z najemodajalcem), ne pa tudi na toženko kot uporabnico stanovanja. Če bi se odpoved nanašala tudi na toženca kot uporabnika stanovanja, bi v tem primeru bila tudi toženca omenjena v odpovedi ter čas izpraznitve in izročitve stanovanja najemodajalcu, vendar odpoved tega ne vsebuje. V odpovedi je J. K. sporočil le svojo odselitev. Takšna razlaga odpovedi temelji na 19. točki najemne pogodbe, po kateri mora lastnik stanovanja skleniti novo najemno pogodbo z nekdanjim zakoncem oziroma izvenzakonskim partnerjem ali ožjim družinskim članom najemnika, če slednji preneha uporabljati stanovanje zaradi razveze zakonske zveze (prenehanja izvenzakonske skupnosti). Glede na izselitev J. K. in prenehanje izvenzakonske skupnosti s toženko sta toženca obdržala upravičenje do nadaljevanja najemnega razmerja na podlagi 19. točke najemne pogodbe (na tej podlagi je toženka bila upravičena zahtevati sklenitev nove najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino).

10. Prvemu sodišču se ni bilo treba ukvarjati s presojo utemeljenosti ugovora zastaranja. Slednji je sicer res materialnopravne narave, vendar pa mora stranka navesti potrebno dejansko podlago ugovora zastaranja pravočasno, do konca prvega naroka (podati mora trditve o tem, za kakšno obligacijsko razmerje gre med strankama, kakšna upnikova terjatev izhaja iz tega razmerja, kdaj je začel teči zastaralni rok za uveljavljanje te terjatve in kdaj se je iztekel). Tožnica tega ni storila, saj je prvič podala trditve v zvezi z zastaranjem v vlogi z dne 12. 4. 2011, prvi narok pa je bil končan že pred tem. Ob opozorilu na pomen prvega naroka tudi z vidika 286. člena ZPP (vabilo na prvi narok, list. št. 21) so bile tožničine trditve v omenjeni pripravljali vlogi kot prepozne neupoštevne (286. člen ZPP).

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica ni uspela s pritožbo, toženca pa z odgovorom na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).