Jedro

Ker je toženec posegel v skupne dele objekta brez soglasja etažnih lastnikov, mora na objektu vzpostaviti prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se rok izpolnitve ″15 dni od prejema prvostopenjske sodbe‶, vsebovane v prvem odstavku točke I. izreka spremeni v rok ″60 dni od prejema drugostopenjske sodne odločbe‶, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 25/2019 z dne 7. 4. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodne odločbe vzpostaviti prejšnje stanje na nepremičnini stavbi št. 486, k.o. ... - ..., z naslovom ..., tako, da bo: - v pritličju stavbe, v južnem delu stavbe, postavila nosilno steno v dolžini cca. 3 metre, ki poteka v smeri jugozahod/severovzhod, kjer je sedaj dnevni prostor /dnevna soba; - v pritličju stavbe, v jugozahodnem delu stavbe, porušila prostor, ki predstavlja sobo v izmeri cca. 10,80 m2, ter na istem mestu postavila objekt v izmeri cca. 2,68 m2, ki predstavlja zunanji vhod v stavbo, in na istem mestu popravila fasado stavbe in popravila izvedbo tlakovcev na tleh; -odstranila zunanja vhodna vrata v stavbo v pritličju stavbe, v jugovzhodnem delu stavbe, na istem mesu odstranila betoniran in s keramiko obložen podest, nato odprtino v zunanji steni stavbe zazidala ter na istem mestu popravila fasado stavbe in popravila izvedbo tlakovcev na tleh; - v pritličju stavbe, v severovzhodnem delu stavbe, porušila prostor, ki predstavlja predprostor ob vhodu v stavbo v izmeri cca. 3,85 m2, ter na istem mestu postavila objekt v izmeri cca. 1,78 m2, ki predstavlja predprostor ob vhodu v stavbo, in na istem mestu popravila fasado stavbe in popravila izvedbo tlakovcev na tleh; - na vzhodni strani stavbe v celoti odstranila dimnik za peletno peč, zazidala preboj za dimnik na zunanji steni stavbe in popravila fasado stavbe ter zamenjala del strešne kritine; - v pritličju stavbe, na zahodni steni stavbe, odstranila dve okni, in sicer eno okno na delu prizidka/dodatna soba stavbe in drugo okno pred dodatnim prostorom, kjer je kopalnica od stanovanja št. 3, na istem mestu obe odprtini v zunanji steni stavbe zazidala in na istem mestu popravila fasado stavbe. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v višini 2.391,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila. Sodišče prve stopnje je naprej sprejelo delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na to, da bo tožena stranka odstranila zunanja vhodna vrata v stavbo v pritličje stavbe, v jugovzhodnem delu stavbe, na istem mestu odstranila betoniran in s keramiko obložen podest, odprtino v zunanji steni stavbe zazidala ter na istem mestu popravila fasado stavbe in popravila izvedbo tlakovcev na tleh, kajti tožena stranka ni podala v tem delu ustreznega odgovora na tožbo. Glede tega dela tožbenega zahtevka je sodišče izdalo zamudno sodbo po prvem odstavku 318. člena ZPP. Glede ostalega dela tožbenih zahtevkom pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z vsemi deli toženec posegel v skupnem dele večstanovanjske hiše. Ker pa je posegal v skupne dele večstanovanjske hiše, pa pri tem ni pridobil ustreznega soglasja tožeče stranke, je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje in izvršiti sodbo v preostalem delu kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka ni podala soglasja k nobenemu od vtoževanih posegov in tožnik ni pridobil soglasja vseh etažnih lastnikov, niti več kakor ¾ etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže, saj je na tožnico odpadel 30,16 % solastniški delež na skupnih delih stavbe. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Stanovanjskega zakona lahko katerikoli etažni lastnik zahteva, da se odstranijo spremembe, ki so nastale v nasprotju z določbami prejšnjih odstavkov. Zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke po vzpostavitvi prejšnjega stanja ugodilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke ni zastaral, saj je toženec izvedel gradbena dela v letu 2014, tožeča stranka pa je pravočasno vložila tožbo. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo, da je bila gradnja tožene stranke nelegalna, saj stranka ni razpolagala z gradbenim dovoljenjem, v primeru nelegalne gradnje, ko investitor posega v prostor brez izdanega upravnega dovoljenja, čeprav ga je bil dolžan pridobiti, pa zastaranje ne teče. Investitorju je šele s pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja znano, da lahko začne z gradnjo, brez tvegane lastne odgovornosti. Iz upravne odločbe pa izhaja, da predloženo gradbeno dovoljenje ne zajema vtoževanih del, kajti šteje se, da ima stanovanjska zgradba, na kateri je toženec izvedel dela, gradbeno in uporabno dovoljenje kot objekt, ki je bil zgrajen pred letom 1967. Odločba upravne enote pa se ne nanaša na posamezne vtoževane posege v nepremičnino, ampak se izdaja generalno gradbeno dovoljenje za izgradnjo, ki le-tega prej ni imela, zato odločba nima vpliva na dokazne ugotovitve sodišča, da tožena stranka za izvedene posege ni imela ustreznih soglasij etažnih lastnikov. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje je še izdalo dopolnilni sklep dne 19. 9. 2022, v katerem je odločilo še o delu pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožena stranka. Podaja jo v laični obliki. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po mnenju pritožbe je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izdalo zamudno sodbo. Toženec ni ugovarjal delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na tožbene navedbe, da je toženec izvedel preboj nosilne stene za dodatna vhodna vrata, zato se je poslabšala statična stabilnost zidu, kar naj bi se videlo v nastanku razpok na objektu. Toženec je v prvem odstavku v odgovoru na tožbo navedel, da prereka navedbe tožeče stranke iz njene tožbe z dne 28. 12. 2018 in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da je tožnik v dokaz svojih navedb sodišču dostavil odločbo Upravne enote Ptuj z dne 17. 6. 2019, iz katere izhaja, da je ima objekt pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po Gradbenem zakonu. Ta odločba v konkretni zadevi pomeni, da so legalizirani vsi gradbeni posegi na nepremičnini do izdaje odločbe, to je do 17. 6. 2019. Za te gradbene posege na nepremičnini tako ni več potrebno gradbeno dovoljenje, prav tako pa tudi ne soglasje etažnih lastnikov ali kakšnih drugih državnih organov. Vsi gradbeni posegi toženca niso več črna gradnja in če imajo sedaj gradbeno in uporabno dovoljenje, ni mogoče zahtevati njihove odstranitve. Izrek sodbe je tako v nasprotju z odločbo upravnega organa. Zato navaja, da je napačna odločitev sodišča, da mora toženec v roku 15 dni od prejema prvostopne odločbe na vzhodni strani stavbe v celoti odstraniti dimnik za peletno peč. Tožnica se je namreč v letu 2012 samovoljno in brez soglasja etažnih lastnikov odklopila iz sistema skupnega centralnega ogrevanja. Toženec si je nabavil novo peč za ogrevanje na pelete in namestil dimnik nad kurilnico. Dimnik je naredil v soglasju s tožnico in za postavitev ni potreboval gradbenega dovoljenja. To je potrdil tudi sodni izvedenec gradbene stroke. Dimnik je toženec postavil v letu 2013. Tožeča stranka je povsem napačno določila tudi paricijski rok, saj ta ne more pričeti teči pred pravnomočnostjo sodbe. Vzpostavitev prejšnjega stanja je tako mogoče vzpostaviti le v določenem roku po pravnomočnosti sodbe. Odločitev sodišča je glede tega napačna, pa tudi paricijski rok 15 dni ni primeren in bi glede na naravo tožbenega zahtevka ta lahko znašal najmanj 60 dni. Zaradi poteka splošnega 5-letnega zastaralnega roka so zastarali tudi tožbeni zahtevki pod točko b, c, d in f tožbe. Ta gradbena dela je toženec izvedel v letu 2013, do zadržanja zastaranja pa zaradi nepridobitve gradbenega dovoljenja ni prišlo. Tožnica je živela v isti zgradbi in je bila takoj seznanjena z gradbenimi deli toženca. Do zadržanja zastaranja tožbenega zahtevka zaradi tega ni prišlo in je odločitev sodišča glede nastopa zadržanja zastaranja napačna. Toženec je za vsa sporna gradbena dela pridobil soglasje tožnice. Dobil je ustno soglasje, saj je bil s tožnico v letu 2013 in 2014 v dobrih odnosih. Tožnica se je po letu 2015 s tožencem sprla in posledično pričela neutemeljeno zanikati dana soglasja za toženčeva gradbena dela. Takšno ravnanje tožnice pa pravno ne more biti upoštevno, saj soglasja več let po izvedenih delih ni mogoče preklicati. Navaja še, da je tudi tožnica sama opravila določena dela na stanovanjski zgradbi in to v času, ko se je s tožencem dobro razumela in zato toženec ni vložil nasprotne tožbe. Toženec je tudi ocenil, da takšna nasprotna tožba ne bi bila smiselna, saj so se za vsa dela izdala medsebojna ustna soglasja, glede na kasneje izdano uporabno dovoljenje pa so bili vsi gradbeni posegi pravdnih strank legalizirani. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru pa navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je izdalo zamudno sodbo. Tožeča stranka v zvezi s temi pritožbenimi navedbami navaja, da se toženec v odgovoru na tožbo ni z ničemer, z nobeno besedo, še manj pa konkretizirano in z ustreznimi dokaznimi predlogi, opredelil do tožbenega očitka tožeče stranke, predstavljenega pod zaporedno točko c – preboj nosilne stene za dodatna vhodna vrata v svoje stanovanje št. 2. Ker tožena stranka v zakonskem 30-dnevnem roku ni odgovorila na ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke, je sodišče ravnalo pravilno, ko je za ta del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na preboj nosilne stene za dodatna vhodna vrata v stanovanje št. 2, izdalo zamudno sodbo. Nato navaja, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno trdi, da naj bi sodišče ne dalo pravilne teže predloženi Odločbi Upravne enote Ptuj z dne 17. 6. 2019. V tej zvezi najprej tožeča stranka navaja, da je uveljavljala prekluzijo, da je tožena stranka prepozno vložil ta dokaz. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ta dokaz, kot to izhaja iz točke 47. obrazložitve sodbe. Izvedenec gradbene stroke je povsem jasno razložil, da bi tožena stranka praktično za vse vtoževane posege na stavbi (z izjemo izvedbe dimnika) potrebovala 100 % soglasje etažnih lastnikov in gradbeno dovoljenje, česar pa tožena stranka ni nikoli pridobila. Tudi sicer pa iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da se odločba sploh ne nanaša na dela, ki jih je na stavbi izvajala tožena stranka in so predmet tega postopka. Odločba se nanaša na dela, ki jih je na stavbi oziroma na svojem stanovanju izvajala tožeča stranka in kvečjemu za ta dela se lahko štejejo kot navedbe tožene stranke, da so legalizirana. Pravilno sicer tožena stranka navaja, da za izvedbo dimnika tožena stranka ni potrebovala gradbenega dovoljenja. Vendar pa bi morala pridobiti soglasje za izvedbo dimnika in je potrebovala vsaj 75 % soglasja etažnih lastnikov. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na ugovor zastaranja in navaja le to, da je vsa dela opravil leta 2013 in 2014 in naj bi bila tožba zato prepozna. Tožena stranka za te trditve, da je vsa dela izvajal v letu 2013 ni predložil nobenega dokaza. V vsakem primeru dela, izvedena v letu 2014 niso bila zastarana, saj je bila tožba v predmetnem postopku vložena 28. 12. 2018, z vložitvijo tožbe pa so se pretrgali zastaralni rok. Vsa dela, opravljena po 28. 12. 2013 ne morejo biti zastarana, saj ni preteklo 5 let od njihove izvedbe. Tudi iz tehničnega poročila, ki ga je pripravila družba A. d.o.o. izhaja, da je bil preboj nosilne stene izveden junija 2014. Tožeča stranka pa meni, da terjatev, katero v uveljavlja v tem pravdnem postopku tožeča stranka ni podvržena zastaralnim rokom. Za nelegalno gradnjo zastaranje ne teče, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo tudi prvostopno sodišče v točki 24. obrazložitve sodbe. Glede izvedbe dimnika pa je treba slediti izpovedbi priče B. B., ki je izpovedal, da je tožena stranka dimnik postavil po času, ko si je tožeča stranka začela obnavljati svoje stanovanje, to pa je bilo leta 2015, kar je znotraj 5-letnega zastaralnega roka. Tožeča stranka za izvedena dela ni nikoli dala nobenega soglasja. Ni dala niti ustnih niti pisnih soglasij. To je potrdila tudi priča C. C.in tudi sama tožena stranka je izpovedala, da si gradbenega dovoljenja ni prej pridobila, kar kaže na to, da se posegi niso izvajali po formalnih pravilih in se zakonskim zahtevam ni posvečalo pozornosti. Da tožena stranka ni imela soglasja so potrdile vse tri priče, predlagane s strani tožene stranke, ki nobena ni znala povedati nič konkretnega o soglasjih, niti ne tretji etažni lastnik Č. Č. Elektronsko sporočilo z dne 4. 3. 2016, ki ga je v dokazne namene predložila tožeča stranka kaže na njeno zahtevo, da tožena stranka pridobi soglasja, preden se z deli prične, nakar je tožena stranka odgovorila, da se za nazaj lahko zapiše, kar se želi. Jasno je torej, da tožena stranka soglasja tožeče stranke za gradbena dela, ki se vtožujejo, ni imela. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je imelo oporo v določbi člena 318 ZPP, da je izdalo delno zamudno sodbo glede dela tožbenega zahtevka, da je dolžna tožena stranka vzpostaviti prejšnje stanje na nepremičnini stavba št. ... k.o..., s tem, da odstrani zunanja vhodna vrata v stavbo, pritličja stavbe v jugozahodnem delu stavbe, na istem mestu odstrani betoniran in s keramiko obložen podest, nato odprtino v zunanji steni stavbe zazida ter na istem mestu popraviti fasado stavbe in popraviti izvedbo tlakovcev na tleh. Glede tega dela tožbenega zahtevka tožena stranka ni podala substanciranega odgovora na tožbo. Po 278. členu ZPP mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Tožena stranka mora v odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavlja dejstva, ki jih navaja v odgovoru. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo le na splošno uvodoma zapisala, da prereka navedbe tožeče stranke iz njene tožbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, v nadaljevanju odgovora na tožbo, pa tega dela tožbenega zahtevka ni prerekala niti ga ni omenila. Splošno prerekanje vseh navedb tožeče stranke je splošen predlog za zavrnitev tožbe in ne zadošča pravnemu standardu prerekanja posamezne trditve tožeče stranke. Prerekanje trditev nasprotne stranke mora biti določno in obrazloženo. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, tožena stranka pa jih je zanikala brez navajanja razlogov (vprašanj), štejejo za priznana. Dokazovanje dejstev, ki jih je tožeča stranka glede neprerekanega dela tožbenega zahtevka navajala v tožbi, ni potrebno in tudi nemogoče, predpostavlja se, da so trditve v tožbi resnične. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da dejstva, na katera se opira ta del tožbenega zahtevka, za katerega je izdana zamudna sodba, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Nobeden od, v tožbi predloženih dokazov ne nasprotuje v tožbi navedenim dejstvom. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka izdalo zamudno sodbo. Pravilno tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožena stranka v zakonskem 30-dnevnem roku ni odgovorila na ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke in sodišče je ravno pravilno, ko je za ta del tožbenega zahtevka pod zaporedno številko c, ki se nanaša na preboj nosilne stene za dodatna vhodna vrata v stanovanje št. 2, izdalo zamudno sodbo. Tako ni podan pritožbeni razlog iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi z izdajo odločbe upravnega organa, Upravna eneta Ptuj, oddelek za okolje in prostor št. 351-2045/2018 z dne 17. 6. 2019, pridobil gradbeno dovoljenje za vse posege, katere je izvedel in so predmet te pravde. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 47. obrazložitve sodbe iz odločbe izhaja, da je upravna enota odločila, da se za večstanovanjsko stavbo, ki je predmet obravnave domneva, da ima pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po gradbenem zakonu. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila odločba izdana na podlagi 118. člena ZGO-1, ki določa, da se šteje, da imajo objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz 197. in 198. člena istega zakona ali pogoje iz 124. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje, o čemer se na zahtevo stranke izda odločba. Odločba upravne enote se ne nanaša na posamezne vtoževane posege v nepremičnino, ampak se izdaja generalno gradbeno dovoljenje za zgradbo, ki le-tega prej ni imela. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da ta odločba nima vpliva na dokazno ugotovitev sodišča, da tožena stranka za izvedene posege ni imela ustreznih soglasij etažnih lastnikov. Iz same vsebine te odločbe pa izhaja, da imajo uporabno dovoljenje po zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katere temeljijo na mnenju izvedenca gradbene stroke pa izhaja, da bi moral toženec za vse posege, razen za izvedbo dimnika pridobiti ustrezna gradbena dovoljenja. Tako je mogoče šteti, da je s temi posegi, ki so bili storjeni v letu 2013 in 2014, da je toženec bistveno spremenil zgradbo, saj je posegel v nosilne konstrukcije zgradbe, za kar pa bi moral pridobiti gradbena dovoljenja, kot vse izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Iz odločbe izhaja, da se šteje, da ima zgradba gradbeno dovoljenje v stanju, kot je bilo pred 31. 12. 1967 in iz mnenja izvedenca in iz dejanske odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da bi za vsa, v izreku sodbe izvedena dela razen za izvedbo dimnika toženec moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Vsa dela so torej izvedena nelegalno in jih predmetna odločba upravnega organa ne more legalizirati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da odločba nima vpliva na dokazno ugotovitev sodišča, da tožena stranka za izvedbo posegov ni imela ustreznih soglasij etažnih lastnikov. Odločitev sodišča prve stopnje je v tej zvezi tako materialnopravno pravilna in sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo odločbo upravnega organa in zato ni podan pritožbeno uveljavljan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je toženec dimnik naredil v soglasju s tožnico. Res je, da za postavitev ni potreboval gradbenega dovoljenja kar je potrdil sodni izvedenec gradbene stroke, vendar pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo, da bi toženec glede postavitve tega dimnika moral imeti soglasje ostalih etažnih lastnikov. Sodišče je verjelo tožnici, da konkretnega soglasja za posamezna dela niso bila pridobljena, da med strankama ni bilo podanega soglasja, kar dokazuje tudi elektronsko sporočilo tožeče stranke toženi stranki z dne 4. 3. 2016 v katerem tožeča stranka opozarja, da mora, preden se z deli začne, ostale lastnike obvestiti in jim dati v podpis soglasje ter, da tožeča stranka ni podpisala nobenega soglasja za izvedbo kakršnihkoli del. Ker tožeča stranka ni podala soglasja k nobenemu od vtoževanih posegov, tožnik ni pridobil soglasje vseh etažnih lastnikov, niti več kakor ¾-tin etažnih lastnikov, glede na njihov solastniški delež, saj na tožečo stranko odpade 30,16 % solastniški delež na skupnih delih stavbe. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Stanovanjskega zakona lahko katerikoli etažni lastnik zahteva, da se odstranijo spremembe, ki so nastale v nasprotju z določbami prejšnjih odstavkov. Sodišče prve stopnje je zato tudi v tem delu pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po vzpostavitvi prejšnjega stanja.

8.Tožena stranka neutemeljeno napada tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je materialnopravno ugovor zastaranja zavrnilo in to tudi pravilno obrazložilo v točki 24. obrazložitve sodbe. Tožena stranka je navajala, da je poseg pod točko a) naredila v letu 2014, vse ostale posege pod točko b), c), d), e) in f) pa poleti 2013. Poseg iz leta 2014 je torej bil izveden znotraj zastaralnega roka. Glede ostalih izvedenih del pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da upravna odločba z dne 17. 6. 2019 velja le za gradbena dela, ki so bila izvedena do leta 1967, vsa ostala gradbena dela razen dimnika pa je toženec izvedel brez izdanega upravnega dovoljenja, čeprav ga je bil dolžan pridobiti. Za takšne nelegalne gradnje, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, zastaranje ne teče. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da predloženo gradbeno dovoljenje ne zajema vtoževanih del in ustreznih gradbenih dovoljenj, da toženec ustreznih gradbenih del za vsako posamezno izvedeno delo ni pridobil. Glede izvedbe dimnika pa je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi nevtralne priče B. B., da je tožena stranka dimnik postavila po času, ko si je tožeča stranka začela obnavljati stanovanje, to je leta 2015, kar pa pade v čas znotraj petletnega zastaralnega roka. Pritožba tako v tem delu, glede zavrnitve ugovora zastaranja ni utemeljena.

9.Neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da je za vsa sporna gradbena dela pridobil soglasje tožnice. V pritožbi navaja, da je šlo za ustno soglasje, ker je bila v letih 2013 in 2014 tožnica z njim v dobrih odnosih. O medsebojnih soglasjih za izdajo gradbena dela naj bi vedele povedati priče Č. Č., D. D. in B. B. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi dokazne ocene izpovedi teh prič ugotovilo in to tudi obrazloži v točki 45. obrazložitve, da je dokazni postopek pokazal, da tožena stranka za, v tožbi opisane posege ni imela soglasja tožeče stranke, tožeča stranka je zaslišana kot stranka podajo soglasja zanikala. Tožena stranka po oceni sodišča prve stopnje ni bila prepričljiva. Sodišče je ocenilo, da tudi izpovedba priče Č. Č. kaže na to, da formalnih soglasij za posamezne posege ni bilo, saj jih priča ni znala konkretizirati. Tudi priča D. D. je podala mnenje, da so soglasja verjetno bila podana, konkretno pa o podanih soglasjih za izvedbo posameznih del ni vedela povedati ničesar. Tudi priča B. B. ni potrdil navedb tožene stranke, da je imel soglasje tožnice. Da med strankama ni bilo podanega soglasja, pa po zaključku sodišča prve stopnje dokazuje tudi elektronsko sporočilo tožeče stranke toženi z dne 4. 3. 2016. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka dokazala izdajo ustreznih soglasij tako, niso utemeljene.

10.Kar navaja toženec v zvezi s tem kakšna dela je na etažni lastnini izvedla tožeča stranka pa niso predmet tega pravdnega postopka. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje niso vplivale niti pritožbene navedbe, da toženec ni vložil nasprotne tožbe, ker so bila za vsa dela izdana medsebojna ustna soglasja. Temu ni tako, kajti kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da uporabno in gradbeno dovoljenje ni bilo izdano za, s strani toženca izvedena gradbena dela na objektu, toženec pa tudi ni dokazal obstoja pisnih ali ustnih soglasij za izvedena dela.

11.Pravilno pa toženec v pritožbi navaja, da mu je sodišče prve stopnje podelilo prekratek, 15-dnevni paricijski rok za vzpostavitev prejšnjega stanja. Gre za ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke iz katerega izhaja, da gre za obširnejše restitucijske posege, katere pa pravilno toženec ne bo mogel izvesti v 15-dnevnem paricijskem roku. Zato je sodišče druge stopnje v tej zvezi ugodilo pritožbi tožene stranke in 15-dnevni paricijski rok na predlog tožene stranke podaljšalo na 60-dnevni paricijski rok. Po določbi drugega odstavka 313. člena ZPP, če ni v posebnih predpisih drugače določeno, znaša rok za izpolnitev dajatve 15 dni, vendar pa lahko določi sodišče za dajatve, ki niso denarne, daljši rok. Rok za izpolnitve dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev, zato tako določeni paricijski rok teče po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

12.Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje, razen glede podaljšanja paricijskega roka, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe člena 353 ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot je obrazloženo v tej sodbi, prav tako pa se mu niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13.Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. Tožeča stranka pa je priglasila stroške za odgovor na pritožbo in sicer za odgovor na pritožbo 500 odvetniških točk, priglasila je povišanje za 2 % točk za administrativne stroške. Tako pritožbeni stroški za odgovor na pritožbo tožene stranke, ob vrednosti odvetniške točke skupaj z 22 % DDV znašajo 373,32 EUR. Utemeljeni so v tar. št. 23 Odvetniške tarife. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

-------------------------------

(1) Tako navaja toženec v začetku pritožbe.

Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

Glej npr. sklepe tukajšnjega sodišča (na katere opozarja pritožba) I Cp 1905/2012 z dne 4. 7. 2012, I Cp 296/2014 z dne 29. 1. 2014 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami.