Jedro

Odstranitev delujočega koaksialnega kabla pomeni poseg v posest kabla in njegovo funkcioniranje in zato uživa posestno varstvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišča druge stopnje se razveljavita in vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških odgovora na zahtevo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej motenjski pravdi je sodišče prve stopnje s sklepom ugotovilo, da je toženka motila tožnika v mirni posesti upravljanja kabelskega sistema za dobavo radijskih in televizijskih signalov in v dobavi signala, s tem da je od 16.07. do 03.08.1999 prerezala koaksialni kabel in ga izvlekla; naložilo toženki, naj vzpostavi prejšnje stanje; ji prepovedalo v bodoče posegati v tožnikov kabelski sistem ter naložilo, naj povrne pravdne stroške. Zavzelo je stališče, da je bilo s prekinitvijo dobave radijskih in televizijskih signalov - prerezanjem koaksialnega kabla tožnika njegovo upravljanje kabelskega sistema onemogočeno. Koaksialni kabel ni sam sebi namen. Takšen poseg uživa posestno varstvo. Toženka se neutemeljeno sklicuje na samopomoč, ker predmet tega postopka ni pvc cev, v katero je tožnik uvlekel kabel, marveč ta kabel sam.

Sodišče druge stopnje je na toženkino pritožbo ta sklep spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici pa naložilo plačilo pravdnih stroškov, z dopolnilnim sklepom pa še plačilo obresti od teh stroškov. Zavzelo je stališče, da je lahko predmet sodnega varstva le stvar ali stvarna služnost, posest upravljanja kabelskega sistema pa ne spada v ti kategoriji. Šlo je za nesklepčen tožbeni zahtevek.

Proti sklepoma pritožbenega sodišča je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) zaradi zmotne uporabe oziroma neuporabe materialnega prava - 70., 75. in 80. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) v zvezi s 17. točko 3. člena Zakona o telekomunikacijah (Ur. l. RS, št. 30/2001). Poudarja, da gre v tej zadevi za poseg v del telekomunikacijskega sistema v tožnikovi posesti, poseg pa mu onemogoča dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti ne le nad to stvarjo ampak nad celotnim telekomunikacijskim sistemom. Predlaga spremembo izpodbijanih sklepov tako, da bo zavrnjena toženčeva pritožba in potrjen sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik na zahtevo ni odgovoril. Toženka pa v odgovoru nanjo trdi, da se ta zmotno sklicuje na Zakon o telekomunikacijah, ki v obravnavanem času ni veljal; da je nepomembno, ali je imel tožnik soposest pvc cevi, saj ta ne zahteva vzpostavitve posesti na tej cevi; da je tožbeni zahtevek uperjen na motenje upravljanja kabelskega sistema, torej dejavnosti, ta pa ne more biti predmet posestnega varstva; da je toženka odstranila kabel iz cevi, ki je bil prej v njeni posesti in gre zato za primer iz drugega odstavka 78. člena ZTLR; da posestno varstvo zaradi upravljanja ne gre, kot ne gre upravniku neke stanovanjske stavbe; da tožbeni zahtevek ni izvršljiv.

Zahteva je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je neupravičeno pripisalo prevelik pomen izražanju v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka, kjer je res zapisano, naj se ugotovi, da je tožena stranka motila tožečo v mirni posesti upravljanja kabelskega sistema. Ugotovitveni del posestnih zahtevkov je odveč ali celo nedovoljen. Zakon ponuja glede na to, ali gre za odvzem posesti ali za njeno motenje, le vrnitveni ali restitucijski ter opustitveni oziroma prepovedni zahtevek (79. člen ZTLR). Vsi ti zahtevki so dajatvene narave. Seveda je treba pred odločitvijo o teh zahtevkih ugotoviti, ali je prišlo do motenja ali odvzema posesti, vendar te dejanske ugotovitve ne spadajo v izrek sodne odločbe (razlog iz prvega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Iz tožbenih navedb je sledilo, da tožnik zahteva posestno varstvo, ker mu je toženka "odvzela kabel in s tem preprečila delovanje že delujočega kabelskega sistema". Gre vendarle za posest kabla in njegovo funkcioniranje, saj drug brez drugega kot celota, ki služi svojemu namenu - prenosu televizijskih in radijskih signalov, ne moreta obstajati. Ker je toženka z odvzemom kabla odvzela tožniku posest na njem in s tem onemogočila prejšnji tožnikov posestni položaj - uporabo kabla, ni videti utemeljenega razloga, zakaj takšna posest ne bi uživala posestnega varstva. Ali še več, zakaj naj bi bil postavljen posestnovarstveni zahtevek v svojem relevantnem dajatvenem delu nesklepčen glede na tožbene trditve? Samo zaradi uvodoma omenjene napačne opredelitve objekta motenja gotovo ne, saj je ne le v tožbenih navedbah, marveč tudi v tožbenem (naj ponovimo: nepotrebnem) ugotovitvenem izreku dejansko opisano, v čem je podlaga motitve in na katerem objektu.

Zahteva ima torej prav, da je šlo za toženkin poseg v del telekomunikacijskega omrežja, ki je onemogočil tožniku dotedanji način izvajanja oblasti nad njim (prvi odstavek 70. člena in 75. člen ZTLR). S tega vidika gledano bi šlo tožniku posestno varstvo in v tem je zahteva utemeljena.

Ni pa mogoče sprejeti njenega predloga, naj bi vrhovno sodišče spremenilo izpodbijani sklep, tako da bi bila vzpostavljena odločitev prvostopenjskega sodišča (drugi odstavek 351. člena, 366. in 383. člen, četrti odstavek 384. člena in drugi odstavek 391. člena ZPP). Toženka je namreč v svoji pritožbi med drugim uveljavljala, kot že poprej med pravdo, ugovor tožnikove nepristne posesti in svoje dovoljene samopomoči ter neizvršljivost dajatvenega zahtevka. Teh pritožbenih trditev pa sodišče ni obravnavalo, ker je pač ugodilo pritožbi že iz razloga, da uveljavljani objekt posesti ne more uživati sodnega varstva oziroma da gre za nesklepčen zahtevek.

Zato je bilo treba izpodbijano odločbo razveljaviti in vrniti zadevo (3. točka 365. člena, četrti odstavek 384. člena in drugi odstavek 391. člena ZPP) v ponovno odločanje sodišču, ki jo je izdalo, da bo lahko odločilo še o omenjenih, doslej neobravnavanih pritožbenih trditvah.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.