Jedro

Tožnica ni niti zatrjevala, da toženec prevzetih nalog (vzdrževanje ceste) ni opravljal oz. da jih je opravljal malomarno, kar bi predstavljalo njegovo protipravno ravnanje, čeprav je bila pozvana, da naj odgovori na njegove navedbe o tem, kakšne so bile pogodbeno prevzete obveznosti. Poleg tega ni konkretno opredelila poškodb na vozilu. Tako niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene kumulativno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 206,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.113,35 EUR (746.085,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.671,94 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica se pravočasno pritožuje zoper sodbo, sklicuje se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje. Navaja, da je na kraj dogodka poklicala policijo, ki ji je o tem izdala potrdilo šele 17.3.2009. Tožnica si je prizadevala potrdilo pridobiti že prej, vendar na njene prošnje policija ni odgovorila, zato ni prekludirana. Sodišče prve stopnje ugotavlja, kakšne obveznosti ima tožena stranka glede vzdrževanja ceste in očita tožeči stranki, da ni opredelila, kakšno kršitev naj bi storila tožena stranka. Tožnica ne more vedeti, na kakšen način je prišel stebriček na cesto, dejstvo pa je, da je za redno vzdrževanje ceste odgovorna tožena stranka. V konkretnem primeru je tožena stranka neredno opravljala svoje storitve. Tožeča stranka vsaj to predpostavlja, sicer na cesti ne bi bilo stebra. Po logiki, ki jo je sprejelo sodišče, sta tožena stranka in občina kot naročnik izigrala tožečo stranko in sta prikrila, kdo je odgovoren za vzdrževanje ceste. Poleg pasivne legitimacije tožene stranke je podana tudi njena odškodninska odgovornost, saj je dopustila, da se na cesti nahaja stebriček, nastala je škoda, med tem stebričkom in med nedopustnostjo ravnanja tožene stranke je prišlo do vzročne zveze, kar je imelo za posledico, da je prišlo do škode v premoženju tožeče stranke. Obstoj stebrička na cesti je zadosten dokaz, da tožena stranka pogodbe o vzdrževanju ceste ni izvajala na ustrezen način. Kot dokaz, da tožeča stranka do obravnave ni mogla pridobiti dokumentacije s policije, vlaga faksimil, naslovljen na svojega pooblaščenca z dne 27.11.2008, kot tudi potrdilo PP z dne 17.3.2009. Če bi sodišče zaslišalo J. N., ki je oče tožeče stranke, bi se lahko prepričalo v resničnost navedb iz tožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožnica je pritožbi priložila nov dokaz - potrdilo Policijske postaje Ljubljana Bežigrad z dne 17.3.2009. Pri tem pa kot opravičljiv razlog za naknadno predložitev tega novega dokaza navaja, da si je potrdilo prizadevala pridobiti že prej, vendar na njene prošnje policija ni odgovorila. Prizadevanje za pravočasno pridobitev dokaza med postopkom pritožnica izkazuje zgolj s svojim dopisom pooblaščencu. Slednje pa ne more zadostovati za dokaz, da tožnica brez svoje krivde ni mogla prej predložiti sodišču navedenega potrdila. Če sama res ne bi uspela pridobiti potrdila, niti njen pooblaščenec na podlagi določil Zakona o odvetništvu, bi morala predlagati sodišču, da opravi ustrezne poizvedbe. Sicer pa po oceni pritožbenega sodišča vprašanje prekluzije glede potrdila kot novega dokaza, za odločitev ni bistvenega pomena. S potrdilom Policijska postaja Ljubljana Bežigrad potrjuje, da je tožnica dne 27.7.2002 prijavila, da je med vožnjo z vozilom reg. št. ... trčila v betonski stebriček. Navedeno dejstvo pa, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, ne zadostuje za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Dokazni predlog z zaslišanjem priče J. N. je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepotreben. Ker je bil predlagan za ugotovitev dejstev glede obsega škode, tožnica pa ni izkazala ostalih elementov odškodninske odgovornosti, je odločitev pravilna in ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem sodišču očita pritožba.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da trditve tožeče stranke ne dajejo podlage za odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ugotovilo je namreč, da tožnica protipravnega ravnanja tožene stranke sploh ne zatrjuje, namreč dejstev, da tožena stranka ni opravljala prevzetih nalog ali da jih je opravljala malomarno oz. neredno. Prav tako konkretnih poškodb na vozilu tožnica sploh ni opredelila, ker račun M. d.o.o. iz Ljubljane z dne 3.12.2002 ne dokazuje obsega škode in ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo na tožničinem avtomobilu. Dejstev, ki jih navaja sedaj v pritožbi, namreč, da je tožena stranka neredno opravljala svoje storitve, da ni izvajala pogodbe o vzdrževanju ceste vestno in ustrezno, tožnica v trditveni podlagi ni navajala, v pritožbenem postopku pa jih glede na določbo 1. odstavka 377. člena ZPP ni več mogoče upoštevati.

Trditvena podlaga tožbe je namreč sledeča: tožnica je dne 27.7.2002 v nočnem času z osebnim avtomobilom na sredini prometnega pasu na ulici 7. septembra v Ljubljani zapeljala čez zdrobljen betonski stebriček; prišlo je do poškodb vozila, kot je razvidno iz pritožbi priloženega računa; tožnica je na kraj dogodka poklicala policijo; pozanimala se je, kdo je odgovoren za vzdrževanje ceste; MOL je tožnico obvestila, da je za vzdrževanje ceste odgovorna tožena stranka; tožnica je pozivala toženo stranko, da ji povrne škodo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in v kasnejši pripravljalni vlogi ugovarjala, da o škodnem dogodku ni bila obveščena ter da zanj ni odgovorna. Stranke morajo v skladu z določbo 1. odstavka 7. člena ZPP navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Četudi ima sodišče določena pooblastila v postopku, v okviru katerih skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP), pa ta dolžnost sodišča v konkretnem primeru ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je namreč tožnico na prvem naroku za glavno obravnavo, kot izhaja iz zapisnika z dne 19.11.2007, pozvalo, da predloži listine, ki jih je kot dokaze predlagala v tožbi, pa tudi, da odgovori na pripravljalno vlogo tožene stranke, v kateri je slednja pojasnjevala, kakšne so bile njene pogodbeno prevzete obveznosti do naročnika MOL in kako jih je izpolnjevala. Tožnica tudi kasneje ni zatrjevala okoliščin, ki bi zadoščale za ugotovitev morebitne krivdne odgovornosti tožene stranke, saj ni opredelila, v čem naj bi bilo ravnanje tožene stranke nedopustno oz. protipravno. Obveznost povračila povzročene škode (odškodninska odgovornost) po določbi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ nastopi, če oškodovanec ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Vendar morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti podane hkrati vse predpostavke, torej poleg škode tudi protipravno ravnanje (ali opustitev) povzročitelja škode ter vzročna zveza med takim ravnanjem in nastalo škodo. Ker tožnica ni dokazala vseh navedenih predpostavk, kot pravilno zaključuje sodba, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritožbene navedbe so bodisi nepomembne za odločitev ali pa predstavljajo nova dejstva, ki v pritožbenem postopku niso dopustna glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 165. člena ZPP. Stroški tožene stranke se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo in so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.