Jedro

Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo načeloma lahko izpodbijajo sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička.

Pravica družbenika izpodbijati skupščinski sklep o (ne)delitvi bilančnega dobička je odvisna od tega, kako imajo družbeniki posamezne družbe z omejeno odgovornostjo z notranjimi splošnimi akti urejeno pravico do udeležbe na bilančnem dobičku.

Dispozitivnost ureditve udeležbe družbenika v bilančnem dobičku družbenikom omogoča, da se z družbeno pogodbo (tudi generalno) odpovejo delitvi bilančnega dobička v posameznem poslovnem letu. Družbenik se z odločitvijo o članstvu v družbi z omejeno odgovornostjo podredi normativnim pravilom njene družbene pogodbe in torej s tem pristane tudi na morebitne (veljavne) omejitve njegovih zakonskih pravic, kot je pravica do udeležbe na bilančnem dobičku, in posledično pristane na to, da se bo njegov premoženjski interes na temelju predhodne odločitve skupščine (lahko) umaknil interesom družbe.

družba z omejeno odgovornostjo - izpodbijanje sklepa skupščine - smiselna uporaba določb o delniški družbi - delitev bilančnega dobička

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: − v I. točki izreka tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. in II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala spremembo izpodbijanega sklepa št. 2.2 iz 2. točke dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 24. 6. 2014 glede uporabe bilančnega dobička ter v III. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh plačati njene pravdne stroške v višini 1.669,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti; − v II. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh plačati njene pritožbene stroške v višini 1.882,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.147,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je izpodbijala sklep št. 2.2 skupščine tožene stranke z dne 24. 6. 2014. Z njim je skupščina odločila, da se bilančni dobiček tožene stranke za leto 2013 v višini 2,375.981,00 EUR ne deli. Tožeča stranka je zahtevala spremembo sklepa tako, da bi se bilančni dobiček družbenikom razdelil v minimalni zakonski višini 4% osnovnega kapitala (130.674,11 EUR), v preostanku (2,245.674,11 EUR) pa bi ostal bilančni dobiček nerazporejen. Zahtevek je tožeča stranka utemeljevala na določbi 399. člena v zvezi s 522. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke ter njegovo nadomestitev z novim sklepom, po katerem bi se skupščina tožene stranke seznanila z revidiranim letnim poročilom tožene stranke za leto 2013 in s katerim bi se bilančni dobiček v znesku 130.674,11 EUR razdelil med družbenike, v preostanku pa ostal nerazporejen (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala spremembo sklepa na prej opisan način (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (v I. in II. točki izreka) spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za spremembo izpodbijanega sklepa 2.2. Pojasnilo je, da je tožeča stranka postavila zgolj en sam tožbeni zahtevek, saj njegove poprave (iz nadomestitve v spremembo istega sklepa) ni mogoče razumeti kot postavitve dodatnega, podrednega tožbenega zahtevka.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 31/2017 z dne 20. 6. 2017 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo pravico, da izpodbijajo sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička pod pogoji iz 399. člena ZGD-1 ter ali je treba pri presoji kriterija nujnosti po 399. členu ZGD-1 upoštevati zgolj okoliščine poslovnega leta, na katerega se nanaša sklep skupščine družbe z omejeno odgovornostjo o nedelitvi bilančnega dobička, ali je pri tem treba upoštevati daljše časovno obdobje?“.

5. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija je utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Tožeča stranka je družbenik tožene stranke, katere družbena pogodba v 19. členu določa, da lahko skupščina sklene, da se dobiček delno ali v celoti izplača družbenikom, da se delno ali v celoti razporedi v rezerve ali se delno ali v celoti ne razporedi.

9. Tožena stranka je v letu 2013 ustvarila bilančni dobiček v višini 2,375.981,00 EUR. Bila je likvidna, najete kredite je redno odplačevala. V svoji razvojni strategiji za obdobje 2010 - 2015 je dopustila izplačevanje dobička v primeru dobrega poslovanja družbe.

10. Skupščina tožene stranke je 24. 6. 2014 sprejela sklep, da ostane bilančni dobiček družbe za leto 2013 nerazporejen.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

11. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev v zadevi utemeljili na prvem odstavku 399. člena ZGD-1. Pojasnili sta, da se navedena določba za družbe z omejeno odgovornostjo uporablja skladno s 522. členom ZGD-1, zlasti ko gre za kapitalsko strukturirane družbe. Določilo prvega odstavka 339. člena ZGD-1 bi bilo mogoče izključiti le izjemoma, v primeru manjših, izrazito osebno strukturiranih družb. Okoliščine, da se bilančni dobiček med družbenike ne deli, so izjema in jih tožena stranka ni uspela izkazati. Navedbe o poslovanju tožene stranke po letu 2013 za odločitev v zadevi niso relevantne, saj je možnost izplačila bilančnega dobička odvisna od ustvarjenega čistega dobička v posameznem poslovnem letu. Uporaba čistega dobička se zato presoja po rezultatih poslovanja tekočega leta.

**Razlogi revizije**

12. Revidentka opozarja na prvi odstavek 494. člena ZGD-1, po katerem imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo pravico do deleža na bilančnem dobičku, če družbena pogodba ne določa drugače. Družbena pogodba tožene stranke izrecno predvideva možnost, da se bilančni dobiček med družbenike ne deli. Za družbo z omejeno odgovornostjo je (drugače kot pri delniški družbi) poudarjeno načelo pogodbene svobode, prav tako pri tej obliki družbe ni takšne potrebe po varstvu manjšinskih družbenikov kot je pri delničarjih. 522. člen ZGD-1 določa smiselno uporabo določb delniške družbe, ki terja upoštevanje razlik med delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo. V zakonu tudi ni podlage za ločevanje kapitalsko in osebno strukturiranih družb. Predstavnik tožeče stranke je v nadzornem svetu tožene stranke glasoval za sprejetje Strategije poslovanja tožene stranke 2010 - 2015, po kateri se dobiček tožene stranke do leta 2015 ne bo delil. Revidentka tudi vztraja, da je pri presoji nujnosti po 339. členu ZGD-a treba upoštevati dolgoročne trende poslovanja družbe. Že pojem bilančni dobiček predpostavlja upoštevanje poslovanj iz preteklih poslovnih let in ne zgolj poslovanja znotraj posameznega poslovnega leta. Po načelu delujočega podjetja so relevantne tudi projekcije poslovanja v bodoče, bodoči pričakovani interesi na trgu ter pričakovani zaostreni pogoji poslovanja.

**O utemeljenosti revizije** **Glede prvega dopuščenega vprašanja:**

13. Po določbi 522. člena ZGD-1 se za postopek likvidacije, prenehanja po skrajšanem postopku, uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine za družbe z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delniški družbi. Izpodbijanje sklepa o uporabi bilančnega dobička (399. člen ZGD-1) je del ureditve ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine delniške družbe (390. do 401. člena ZGD-1). Na prvo dopuščeno in dobesedno razumljeno vprašanje zato daje splošen odgovor že zakon. Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo načeloma lahko izpodbijajo sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička.

14. Vendar pa je pravica družbenika izpodbijati skupščinski sklep o (ne)delitvi bilančnega dobička odvisna od tega, kako imajo družbeniki posamezne družbe z omejeno odgovornostjo z notranjimi splošnimi akti urejeno pravico do udeležbe na bilančnem dobičku. Za odgovor na prvo dopuščeno vprašanje v tej zadevi je tako treba ugotoviti, kakšna so upravičenja družbenikov do deleža pri delitvi bilančnega dobička tožene stranke.

15. Pravico družbenika do udeležbe na dobičku določa 494. člen ZGD-1. Ta v prvem odstavku določa, da imajo družbeniki pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. Pravica do dobička je ena temeljnih premoženjskih pravic družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo, katere uresničitev je postavljena kot pravilo. Hkrati pa zakon v skladu z načelom pogodbene svobode družbenikov pri urejanju družbenih razmerij (peti odstavek 474. člena ZGD-1) dopušča, da družbena pogodba določi drugače in družbenikom ne da (jim odvzame) pravico do (polnega) deleža ugotovljenega bilančnega dobička. Dispozitivnost ureditve udeležbe družbenika v bilančnem dobičku tako družbenikom omogoča, da se z družbeno pogodbo (tudi generalno) odpovejo delitvi bilančnega dobička v posameznem poslovnem letu. Revizija ob tem utemeljeno opozarja, da se družbenik z odločitvijo o članstvu v družbi z omejeno odgovornostjo podredi normativnim pravilom njene družbene pogodbe in torej s tem pristane tudi na morebitne (veljavne) omejitve njegovih zakonskih pravic, kot je pravica do udeležbe na bilančnem dobičku, in posledično pristane na to, da se bo njegov premoženjski interes na temelju predhodne odločitve skupščine (lahko) umaknil interesom družbe.

16. Pravica družbenika do deleža v bilančnem dobičku, ki jo ZGD-1 predpisuje v 494. členu, je sicer skladna s pravico delničarja po sedmem odstavku 230. člena ZGD-1. Vendar pa je ureditev pravice družbenika drugačna v tem, da je „zamejena“ z ureditvijo v družbeni pogodbi. Če torej takšne drugačne ureditve družbena pogodba ne določa in je položaj družbenika družbe z omejeno odgovornostjo primerljiv s položajem delničarja delniške družbe, se za izpodbijanje sklepa skupščine (v celoti) uporabljajo določbe 399. člena ZGD-1. 17. Družbena pogodba tožene stranke v 19. členu predvideva (tudi) situacijo, v kateri bi skupščina tožene stranke odločila, da se bilančni dobiček v celoti razporedi v rezerve ali se (sploh) ne razdeli. Predvideva torej položaj, ko bi skupščina delničarjem pravico do udeležbe na bilančnem dobičku za tekoče poslovno leto odrekla. S tem ko je 19. člen družbene pogodbe opredelil mogoče načine delitve bilančnega dobička, je skupščini tožene stranke prepustil prosto presojo, katerega od teh bo uporabila v tekočem letu. Obravnavani sklep tako predstavlja uresničitev vnaprej predvidene možnosti iz družbene pogodbe, ki je skladna z 494. členom ZGD-1. Tako je treba šteti, da je izpodbijani sklep skladen z družbeno pogodbo in tudi ne nasprotuje zakonu, ki takšno dispozitivno ureditev delitve bilančnega dobička omogoča. Odločitev o njegovi spremembi je zato materialnopravno zmotna.

18. Kljub ureditvi v družbeni pogodbi, ki skupščino družbe pooblašča (tudi), da bilančnega dobička med družbenike ne (raz)deli, pa je mogoče predvideti situacije, v katerih bi večinski družbenik(i) s sklepom skupščine družbe in brez utemeljenih razlogov zadrževal(i) bilančni dobiček družbe z namenom, da bi manjšinske družbenike prisilil(i) k prodaji njihovih deležev pod slabšimi pogoji (t. i. „izstradanje“ manjšinskih družbenikov) in jih posledično „izrinil(i)“ iz družbe. Takšen položaj predstavlja zlorabo pravice odločanja o (ne)delitvi bilančnega dobička, ki posledično terja ustrezno pravno zaščito manjšinskega družbenika. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice pa je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje. V tej zadevi bi tak dejanski stan morala zatrjevati tožeča stranka.

19. Tožeča stranka je pravico do minimalnega deleža na bilančnem dobičku utemeljevala na določbi 399. člena ZGD-1. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 14/2009 je zatrjevala, da tožena stranka ob sprejetju sklepa ni izkazala nujnosti nedelitve bilančnega dobička in s tem povezanih resnih razlogov, ki bi utemeljevali poseg v pravico do razdelitve dobička. Kot pojasnjeno, je ob ureditvi v družbeni pogodbi, ki določa možnost nedelitve bilančnega dobička, trditveno in dokazno breme v zvezi z nedopustnostjo nedelitve bilančnega dobička drugačno. Tako ni več družba tista, ki bi morala utemeljiti in dokazati utemeljene, resne okoliščine, ki so bile podlaga za sicer nujno odločitev o nedelitvi bilančnega dobička, pač pa mora manjšinski družbenik, ki zahteva spremembo sklepa o nedelitvi dobička, zatrjevati in dokazati nedopusten namen družbe, konkretno večinskega(ih) družbenika(ov), pri zadržanju in nedelitvi bilančnega dobička.

20. Tožeča stranka takšnih trditev ni podala. Nasprotno je tožena stranka v postopku celo trdila, da so obstajali utemeljeni razlogi, da se bilančni dobiček ne deli. Sklicevala se je na sprejeto novo poslovno strategijo, na negativni trend poslovanja zaradi neugodnih pogojev pridelave mleka, zaostrenih pogojev na trgu odkupa mleka in krize v Ukrajini (vpliv embarga Ruske federacije na trg mleka in mlečnih izdelkov v EU) ter odvisnost dejavnosti tožene stranke od nepredvidljivih/neugodnih vremenskih pogojev.1 Ker je njenih zatrjevanih razlogov za nedelitev bilančnega dobička ne gre presojati skozi kriterij nujnosti/izjemnosti, pač pa „zgolj“ razumnosti, je zaključiti, da je tožena stranka ob izostalih drugačnih trditvah tožeče stranke temu kriteriju zadostila.

21. Skladno z obrazloženim se odgovor na prvo dopuščeno vprašanje v okoliščinah konkretnega primera glasi, da imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo pravico izpodbijati sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička pod pogoji iz 399. člena ZGD-1, razen če družbena pogodba možnosti nedelitve bilančnega ne ureja drugače. **Glede drugega dopuščenega vprašanja:**

22. Ker je bil odgovor na prvo dopuščeno vprašanje v okoliščinah konkretnega primera negativen, se drugo dopuščeno vprašanje o dolžini časovnega obdobja, ki ga družba upošteva ob odločanju o (ne)delitvi bilančnega dobička, izkaže kot neodločilno in zato Vrhovno sodišče nanj ni odgovarjalo.

**Sklepno**

23. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge ter prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

**Odločitev o stroških postopka**

24. Sprememba odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je narekovala tudi spremembo odločitve o vseh stroških postopka. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP nosi sama svoje stroške postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in predloženim stroškovnikom tožene stranke odmerilo v znesku 1.669,68 EUR, in zajemajo 703,30 EUR nagrade za postopek na prvi stopnji (tarif št. 3100), 649,20 EUR nagrade za narok (tarif št. 3102), 20,00 EUR materialnih stroškov (tarif. št. 6002) in 22% DDV. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 1.882,30 EUR in zajemajo 865,60 EUR nagrade za postopek (tarif. št. 3210), 807,00 EUR sodne takse, 20,00 EUR materialnih stroškov (tarif. št. 6002) ter 22% DDV. Revizijske stroške tožene stranke pa je Vrhovno sodišče odmerilo v znesku 2.147,04 EUR, in zajemajo 1.082,00 EUR nagrade za postopek (tarif. št. 3300), 807,00 EUR sodne takse, 20,00 EUR materialnih stroškov (tarif. št. 6002) in 22% DDV.

1 Primerjaj točko 6 odgovora na tožbo z dne 14. 10. 2014.