Jedro

Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez posebne dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka bi morala svoje trditve konkretizirati ne le s povzemanjem vsebine naštetih poglavij Splošnih pogojev, ki naj bi določala obveznosti tožeče stranke, temveč tudi s konkretnimi trditvami o tem, kako se je neizpolnjevanje teh določil dejansko odrazilo v pogodbenem odnosu s toženo stranko. Splošni pogoji pogodb nasploh, niso pisani le za konkretno pogodbeno razmerje konkretnih pogodbenih strank, temveč za vsa istovrstna pogodbena razmerja tožeče stranke s svojimi sopogodbeniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.048,57 EUR.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, tožeči stranki pa je dolžna dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.278,13 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2006/00111 z dne 25.01.2006 ostane v veljavi v 1. točki izreka glede plačila 78.846,98 EUR in zakonskih zamudnih obresti: - od zneska 3.078,47 EUR od dne 10.04.2003 dalje, od zneska 3.086,94 EUR od dne 10.05.2003 dalje, od zneska 3.093,16 EUR od 10.06.2003 dalje, od zneska 3.100,00 EUR od dne 10.07.2003 dalje, od zneska 3.107,57 EUR od dne 10.08.2003 dalje, od zneska 3.110,62 EUR od dne 10.09.2003 dalje, od zneska 3.153,74 EUR od dne 11.04.2004 dalje, od zneska 3.157,98 EUR od dne 13.05.2004 dalje, od zneska 3.161,94 od dne 11.06.2004 dalje, od zneska 3.174,77 EUR od dne 11.07.2004 dalje, od zneska 3.174,51 EUR od dne 12.08.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 16.09.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 16.10.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 12.11.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 11.12.2004 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 13.01.2005 dalje, od zneska 3.175,44 EUR od dne 11.02.2005 dalje, od zneska 3.174,78 EUR od dne 11.03.2005 dalje, od zneska 3.174,78 EUR od dne 11.04.2005 dalje, od zneska 3.174,51 EUR od dne 13.05.2005 dalje, od zneska 3.174,51 EUR od dne 11.06.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 11.07.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 11.08.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 11.09.2005 dalje in od zneska 3.173,98 EUR od dne 12.11.2005 dalje do plačila, ter v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 916,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.01.2006 dalje do plačila.

II. Izpodbijani sklep o izvršbi se v preostalem delu (v 1. točki izreka glede plačila glavnice 915,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.04.2005 dalje do plačila) zaradi delnega umika tožbe razveljavi in se postopek v tem delu ustavi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 85.645,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 3.173,98 EUR od dne 14.10.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 12.12.2005 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od 27.01.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 12.02.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 13.03.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 15.04.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 15.05.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 16.06.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 15.07.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 17.08.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 12.09.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 22.10.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 14.11.2006 dalje, od zneska 3.173,98 EUR od dne 17.12.2006 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 26.01.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 13.02.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 12.03.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 13.04.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 14.05.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 12.06.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 13.07.2007 dalje, od zneska 6.340,03 EUR od dne 13.09.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 17.10.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 26.11.2007 dalje, od zneska 3.170,02 EUR od dne 14.12.2007 dalje in od zneska 3.170,02 EUR od dne 19.01.2008 dalje do plačila.

IV. V delu tožbenega zahtevka po razširjeni tožbi - glede plačila 18.803,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 3.117,89 EUR od dne 12.10.2003 dalje, od zneska 3.125,17 EUR od dne 14.11.2003 dalje, od zneska 3.131,39 EUR od dne 12.12.2003 dalje, od zneska 3.137,87 EUR od dne 14.01.2004 dalje, od zneska 3.143,29 EUR od dne 11.02.2004 dalje in od zneska 3.148,19 EUR od dne 12.03.2004 dalje do plačila - se postopek zaradi delnega umika tožbe ustavi.

V. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 11.027,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je o pritožbi tožene stranke prvič odločilo s sodbo I Cpg 1481/2012 z dne 20. 5. 2014. Pritožbo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo, a je bila sodba na podlagi revizije tožene stranke s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 131/2014 z dne 24. 2. 2016 razveljavljena, zadeva pa vrnjena v novo sojenje višjemu sodišču. 6. Pravdni stranki (na strani tožeče stranke njen pravni prednik, družba A. A. d.o.o.) sta 30. 11. 1998 sklenili Pogodbo št. 97/98 o izvedbi informacijske rešitve za podporo blagovnega in finančno - računovodskega poslovanja (priloga A62 spisa, v nadaljevanju: pogodba). Predmet pogodbe je bila izvedba rešitve računalniške podpore poslovanja tožene stranke, kar pomeni prenos licenčnih pravic in implementacija programskega sistema za spremljanje blagovnega poslovanja ter programskega sistema za spremljanje finančno - računovodskega poslovanja, ki jo je naročila tožena stranka, izvedla pa tožeča stranka (1. člen pogodbe). Dela in dobave po tej pogodbi (2. člen pogodbe) so obsegala: prenos licenčnih pravic za uporabo programske opreme, instalacijo in zagon vse navedene programske opreme, razvoj specifičnih dodatkov in prilagoditev programske opreme potrebam uporabnika, sodelovanje pri uvajanju programske opreme v uporabo, šolanje in usposabljanje uporabnikovih sodelavcev, svetovanje pri konfiguriranju, druga dela in dobavo ter instalacijo dodatne računalniške opreme in, kar je predmet tega spora, vzdrževanje programskega sistema in računalniške opreme. Sestavni del in dodatek k pogodbi so tudi Splošni pogoji poslovanja A (verzija 2.3 z dne 18. 8. 1997, priloga A64 spisa - v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki veljajo ob dnevu podpisa in veljajo za tisto, kar s pogodbo ni posebej določeno (2. člen pogodbe).

7. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala, da bo za programsko opremo G. in D. (gre za povezana računalniška programa: G. za obdelovanje komercialno-materialnih podatkov in D. za podporo računovodsko-finančnega poslovanja) ter za programsko opremo O.(1) mesečno plačevala za redno sistemsko in aplikativno vzdrževanje programov. Ni sporno, da je račune za vzdrževanje tako opreme O. kot G. in D. tožena stranka vseskozi plačevala, z marcem leta 2003 pa je prenehala s plačevanjem računov za vzdrževanje programske opreme G. in D., medtem ko je pogodba v tem delu ostala v veljavi do 6. 2. 2008. 8. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na 14. členu pogodbe, v katerem sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka izvajala redno sistemsko in aplikativno vzdrževanje programov, ki tudi zajema: - seznanjanje tožene stranke z novimi verzijami programskega paketa in instalacijo izboljšav, vključno s pridobitvijo originalne dokumentacije in licenc, - 5 človek/dni na mesec za dodelave in spremembe. Instalacije izboljšav in novih verzij so mogoče samo ob predhodnem pismenem dovoljenju B. (torej tožene stranke).

Tožeča stranka je trdila, da je v vtoževanem obdobju vseskozi opravljala storitve vzdrževanja (za opremo O., G. in D. skupaj, saj gre za enovit sklop opreme), in sicer z zagotavljanjem razpoložljivosti strokovnjakov za odziv na klic tožene stranke, ki ga je tožena stranka dolžna plačati, ne glede na to, ali ta mesečni obseg razpoložljivosti tudi dejansko izkoristi, tožena stranka pa je račune za vzdrževanje programske opreme G. in D. aprila 2003 enostransko prenehala plačevati, ne da bi odpovedala pogodbo.

9. Tožena stranka se je zahtevku upirala s trditvami, da se je poleg razpoložljivosti ene osebe 5 dni na mesec tožena stranka zavezala vzdrževati programsko opremo tudi v smislu aktivnega in samoiniciativnega delovanja. Pri tem se je sklicevala na več členov pogodbe in poglavij Splošnih pogojev (o tem podrobneje v nadaljevanju obrazložitve) in trdila, da tožeča stranka vseh naštetih obveznosti od aprila 2003 dalje ni več opravljala.

10. Uvodoma višje sodišče odgovarja na pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki naj bi bila v tem, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, ki pa ni podana. Za tako kršitev gre (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve ali protislovij v obrazložitvi. Sodba sodišča prve stopnje je, resda na določenih delih skromno, a vendarle obrazložena do te mere, da jo je višje sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je zadostno opredelilo do vseh dejstev, pomembnih za odločitev, v izpodbijani sodbi pa tudi ni nejasnosti, nerazumljivosti ali protislovij. Višje sodišče je lahko razbralo, kako je sodišče na podlagi procesnega gradiva in ugotovitev dokaznega postopka prišlo do odločitve o tožbenemu zahtevku. Tudi nedoločitev pravne kvalifikacije glede na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v času veljavnosti katerega je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena, sama po sebi še ne more pomeniti kršitve postopka. Višje sodišče je izpodbijano sodbo tudi glede materialnopravne podlage lahko preizkusilo, več v zvezi z zakonsko materialnopravno podlago spora pa bo pojasnilo ob pritožbenih razlogih tožene stranke glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z očitkom, da se v izpodbijani sodbi v pretežnem delu nahaja zgolj prepis oziroma povzetek izjav prič brez kakršnekoli ustrezne pravne sinteze izpovedanega, pa višje sodišče pojasnjuje, da se sodišču prve stopnje za izpolnitev standarda obrazloženosti sodbe ni treba izrecno, pri vsakem dokazu posebej, izrekati o tem, zakaj (na primer) nekaterim izpovedbam prič poklanja vero, drugim pa ne in s tem, ko ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, očitana kršitev še ni podana(2). Višje sodišče je namreč iz povzetkov trditev pravdnih strank, izpovedb zaslišanih prič (sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek) in predstavitve mnenja izvedenca lahko razbralo, kaj je vodilo sodišče prve stopnje do zaključkov, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez posebne dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Ne drži, da se sodišče v zvezi z mnenjem izvedenca ni izreklo o tem, katero trditveno podlago šteje za dokazano. V uvodu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo trditveno podlago obeh pravdnih strank, v zvezi z mnenjem izvedenca pa tudi izrecno zapisalo, da je svojo odločitev oprlo zlasti na njegovo oceno (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ocena izvedenca je namreč sestavljena na podlagi vprašanj, katerih odgovori bodisi potrjujejo bodisi ovržejo trditve pravdnih strank o programski opremi, vsebini vzdrževanja in dolžnostih tožeče stranke glede vzdrževanja programske opreme. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje kot svoje razloge sprejelo prav ugotovitve iz izvedenskega mnenja, na tej podlagi pa v 18. točki obrazložitve sodbe tudi pravilno navedlo, zakaj ugovori tožene stranke niso bili utemeljeni.

12. Iz izpodbijane sodbe tako izhaja, da je sodišče prve stopnje kot odločilno v zadevi preverilo tako vsebino storitev tožeče stranke, ki so podlaga tožbenega zahtevka, kot tudi obveznosti, ki bi jih potrditvah tožene stranke tožeča stranka morala še opraviti, da bi bila do vtoževanega plačila upravičena, kot bistveno za ugoditev zahtevku pa je štelo to, da tožena stranka svojega dela sodelovalne dolžnosti v tem pogodbenem razmerju ni izpolnila.

V postopku je bilo nesporno, da je bila tožeča stranka ves čas vtoževanega obdobja toženi stranki na razpolago v obsegu, določenem s pogodbo, torej 5 človek/dni na mesec. V dokaznem postopku so bile potrjene trditve tožeče stranke, da se vse tri programe, torej O., G. in D. vzdržuje skupaj,(3) le račune je tožeča stranka za O. izstavljala ločeno. Dokazni postopek je nadalje razkril, da od začetka leta 2003 s strani tožene stranke glede spornega vzdrževanja ni bilo nobenih zahtevkov več, medtem ko je tožeča stranka ohranjala svojo razpoložljivost z določenim kadrom oziroma številom oseb zaradi toženke, ki je še uporabljala opremo G. in D. Še več, toženka je pogodbo glede sporne programske opreme žela odpovedati, a je ni,(4) v tem času pa je iskala in z aprilom 2004 začela uporabljati nov računalniški program,(5) zato tožeče stranke ni več kontaktirala oziroma nanjo naslavljala zahtevkov,(6) in je bila torej tožena stranka tista, ki je v marcu 2003 prekinila komunikacijo s tožečo stranko. Sodni izvedenec pa je potrdil trditve tožeče stranke, da se izvaja vzdrževanje opreme v obliki dogovorjenega zagotavljanja razpoložljivosti 5 človek/dni na mesec za dodelave in spremembe na pobudo naročnika in da zato, če naročnik te storitve ne izkoristi, to ne pomeni, da tako vzdrževanje programske opreme ni opravljeno.

13. V zvezi z ugovornimi trditvami tožene stranke, da so bile naloge tožeče stranke poleg zgoraj navedene razpoložljivosti tudi aktivno in samoiniciativno delovanje, kot bo opisano v nadaljevanju, se višje sodišče na tem mestu opredeljuje upoštevaje razloge Vrhovnega sodišča RS za odločitev v reviziji tožene stranke. Tožena stranka izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da sta pravdni stranki obveznost tožeče stranke, ki izhaja iz 14. člena pogodbe, natančno določili v Splošnih pogojih, ki jih sodba sodišča prve stopnje ne upošteva oziroma ne omenja (in je bilo zato materialno pravo napačno uporabljeno). Vrhovno sodišče RS je preizkušalo revizijske trditve tožene stranke, da so bile dolžnosti tožnice glede vzdrževanja opreme opredeljene v 2., 4., 14. in 18. členu pogodbe ter poglavjih 2.6., 2.7., 2.8., 2.12., 2.15. in 2.16. Splošnih pogojev. Pri tem je navedlo, da zgolj navedbe številk in naslovov poglavij Splošnih pogojev, ki naj bi vsebovala pogodbene obveznosti tožnice, ne morejo šteti za dovolj določno opredelitev vsebine avtonomno dogovorjenega prava (pri ugotavljanju vsebine avtonomnega prava pa gre za ugotavljanje dejanskega stanja).

14. Stališče Vrhovnega sodišča RS se nanaša na drugo pripravljalno vlogo tožene stranke, v kateri se je na tak način sklicevala na poglavja 2.6, 2.7., 2.8., 2.12., 2.15. in 2.16. Splošnih pogojev.(7) Enako velja tudi za navedbe o dolžnosti tožeče stranke iz 34. točke druge pripravljalne vloge, v kateri se tožena stranka sklicuje na poglavje 2.12 Splošnih pogojev.(8) Tožena stranka je to poglavje po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS konkretizirala šele v 67. točki svoje šeste pripravljalne vloge(9) ter 101. točki dvanajste pripravljalne vloge(10) kot redne preglede konsistenc, zbirnikov napak in podobne akcije, ki služijo za zagotavljanje večje zanesljivosti delovanja sistema. Višje sodišče tako na tem mestu ugotavlja, da tožena stranka vsebine poglavij 2.6., 2.7., 2.8., 2.15. in 2.16. Splošnih pogojev ni dovolj konkretizirala, da bi bilo mogoče njihovo vsebino upoštevati kot odločilna dejstva, ki terjajo poglobljeno obravnavo sodišča, medtem ko je vsebino poglavja 2.12. tožena stranka konkretizirala po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je prepozno. Sodišče prve stopnje je namreč v tej zadevi prvi narok za glavno obravnavo opravilo po tem, ko sta si pravdni stranki izmenjali vsaka po pet pripravljalnih vlog (prim. prvi odstavek 286. člena ZPP), zato tudi vsebine tega poglavja sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

15. Nadalje je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da se je toženka v svoji tretji pripravljalni vlogi(11) sklicevala na dolžnost tožnice, da v skladu s 54. točko Splošnih pogojev (poglavje 2.8.) najmanj enkrat letno pripravi novo verzijo lastne programske opreme(12) (43. točka tretje pripravljalne vloge). S tem v zvezi višje sodišče ugotavlja, da je toženka trdila, da bi morala tožeča stranka pripraviti novo verzijo programa D., ki je lastna programska oprema tožeče stranke, a ob tem trditev, da bi do vtoževanega obdobja to tožeča stranka vsako leto počela, zaradi česar bi bilo mogoče govoriti o prenehanju opravljanja teh storitev, toženka ni postavila. Tožena stranka tudi ni ne trdila, ne izkazala, da bi od tožnice zahtevala, da izpolni, kar ji očita s sklicevanjem na 54. točko Splošnih pogojev, v pritožbi pa tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da od leta 2004 opreme D. ni več uporabljala in zato njeno vzdrževanje ni bilo več potrebno, prilagoditev programa pa ni več zahtevala. Pritožbene trditve, da uporabnikovo sodelovanje pri specificiranju novih funkcionalnosti ni bilo obvezno, kar kaže na to, da je bila iniciativa za vzdrževanje pri tožeči stranki, se zato glede programa D. izkažejo za nerelevantne. Hkrati namreč ne omajajo niti pravilnega stališča sodišča prve stopnje, ki je kot svoje sprejelo mnenje izvedenca, da se teh storitev ne izvaja samoiniciativno, temveč na izrecno zahtevo strank.

16. Do nadaljnjih trditev tožene stranke v tretji pripravljalni vlogi, da namreč nova verzija programa G. toženi stranki ni bila ponujena, se je višje sodišče opredelilo že prvič v okviru obveznosti tožeče stranke iz 1. alinee prvega odstavka 14. člena pogodbe in svoje stališče na tem mestu ponavlja: Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dokazni postopek potrdil trditve tožeče stranke, da je tožena stranka ponudbo nove verzije programa G. leta 2003 zavrnila. Medtem ko je tožena stranka to trditev tožeče stranke prerekala, je v zvezi s ponujenim novim programom G. zakonita zastopnica tožene stranke (C. C.) zaslišana izpovedala drugače, in sicer, da je ponudbo zavrnila,(13) enako pa je izpovedal tudi bivši vodja za programsko opremo G. D. D. Ob očitku, da tožeča stranka ni delovala samoiniciativno, se je tožena stranka sklicevala tudi na na določilo 4. člena pogodbe, po katerem morajo programski paketi zagotavljati delovanje v skladu z veljavno davčno, carinsko in devizno zakonodajo in računovodskimi standardi. V zvezi z ugovorom, da tožeča stranka ni zagotovila skladnosti programa s carinsko tarifo, je izvedenec pojasnil, sodišče pa je to upoštevalo, da osvežitev carinske tarife ob predpostavki, da so podatki last tožene stranke, ne šteje v obveznost prilagajanja delovanja programov predpisom, izvajalec mora le omogočiti način obdelave podatkov tako, da je možen vnos vseh s predpisi zahtevanih podatkov. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na posamezne izseke izpovedi prič, na katere opozarja pritožnica, ki naj bi dokazovali, da tožeča stranka ni fizično obiskovala lokacije, saj s tem v zvezi tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobene trditvene podlage (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Sklicevanje na 2.7. in 2.8. poglavje Splošnih pogojev v sedmi pripravljalni vlogi in vsebino 51. točke Splošnih pogojev v dvanajsti pripravljalni vlogi je, kot je višje sodišče navedlo že zgoraj glede šeste pripravljalne vloge, prepozno. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko Splošnih pogojev v naštetih poglavjih ni upoštevalo in se do vsebine v njih ni opredelilo, ni kršilo pravice tožene stranke do izjavljanja v postopku. Ob tem gre še dodati, da bi morala tožena stranka svoje trditve konkretizirati ne le s povzemanjem vsebine naštetih poglavij Splošnih pogojev, ki naj bi določala obveznosti tožeče stranke, temveč tudi s konkretnimi trditvami o tem, kako se je neizpolnjevanje teh določil dejansko odrazilo v pogodbenem odnosu s toženo stranko. Ne gre namreč spregledati, da Splošni pogoji, kot splošni pogoji pogodb nasploh, niso pisani le za konkretno pogodbeno razmerje konkretnih pogodbenih strank, temveč za vsa istovrstna pogodbena razmerja tožeče stranke s svojimi sopogodbeniki, ob tem da v postopku nikoli ni bilo sporno, da je od sklenitve pogodbe dalje do vtoževanega obdobja (to je od marca 2003 do januarja 2008) tožena stranka račune za vzdrževanje programske opreme redno mesečne plačevala, zato bi lahko razlike v samoiniciativnem vzdrževanju opreme (ki izhajajo iz določb Splošnih pogojev, na katere se je sklicevala), določneje opisala. Iz dokaznega postopka pa izhaja prav nasprotno, da je namreč do sprememb prišlo na strani tožene stranke (zavrnila je novo verzijo programske opreme, zaposlila svoja računalniška strokovnjaka in prešla na drugo programsko opremo), pogodbe o vzdrževanju pa (vse do 6. 2. 2008) ni odpovedala.

18. Višje sodišče na tem mestu še dodaja, da je Vrhovno sodišče RS revizijo zoper prvič izdano sodbo višjega sodišča dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je pritožbene navedbe o vsebini Splošnih pogojev poslovanja ocenilo kot pavšalne in se posledično do njih ni opredelilo. Zato višje sodišče na tem mestu pritožbene trditve tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti oziroma pojasniti, kakšna je bila obveznost tožeče ter tudi tožene stranke po Splošnih pogojih, ter pojasniti, h kakšnemu ravnanju je bila glede na določila Splošnih pogojev zavezana tožeča stranka, zavrača kot neutemeljene. S tem bi namreč sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke.

19. Tožena stranka bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nadalje uveljavlja tudi zato, ker naj bi sodišče prve stopnje v celoti spregledalo listinske dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka in se do njih ni opredelilo, posledično pa naj bi bilo zmotno ugotovljeno, da tožena stranka ni pozivala tožnice k izpolnitvi obveznosti. A se tožena stranka pri tem neutemeljeno sklicuje na svoj dopis z dne 18. 5. 2004 (priloga B3 spisa). Trditev, ki naj bi jo dopis dokazal, da namreč tožeča stranka že od aprila 2003 svojih pogodbenih obveznosti ni izvajala, je sodišče preverjalo skupaj z izvedbo drugih dokazov, pritožnica pa ne pojasni, zakaj je prav ta listinski dokaz pomemben za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Dokaz z vpogledom v listino je sodišče izvedlo (kot izhaja iz dokaznega sklepa), vendar s tem, ko ni izrecno navedlo, kakšno dokazno vrednost mu pripisuje oziroma da mu je sploh ne, upoštevaje ostale razloge za odločitev, ki pa jih je navedlo, določb pravdnega postopka ni kršilo. V zvezi z dopisom o zavrnitvi računov z dne 18. 1. 2006 (po ugotovitvi višjega sodišča dopis z navedenim datumom ugovoru zoper sklep o izvršbi ni priložen in se v spisu ne nahaja, v pritožbi pa tožena stranka ni navedla, na katero prilogo se sklicuje), pa višje sodišče ugotavlja, da v nobenem od dopisov, s katerimi je tožena stranka račune zavračala (priloge B9 - B17), niso navedeni razlogi za njihovo zavrnitev, zato dejansko za toženo stranko nimajo nobene dokazne vrednosti. Nasprotno, dokazujejo, da je tožena stranka račune od januarja do septembra leta 2005 zavračala brez utemeljitve. V naštetih dopisih je namreč navedeno le, da tožena stranka račune zavrača iz tožeči stranki že znanih razlogov, medtem ko ti niso navedeni.(14) Neutemeljene so zato pritožbene trditve, da iz zavrnitev računov izhaja, da jih je tožena stranka zavračala zato, ker storitev ni bila opravljena, saj ti dopisi njenih trditev ne potrjujejo. Dokazno nepomemben je nadalje tudi dopis tožene stranke z dne 23. 1. 2004, na katerega se pritožnica prav tako sklicuje, saj razen dejstva, da je tožena stranka menila, da tožeči ničesar ne dolguje, drugega ne dokazuje. Neutemeljena je zato tudi nadaljnja pritožbena trditev, da je tožena stranka z navedenimi listinskimi dokazi dokazovala, da je tožečo stranko na neopravljanje storitev opozarjala, saj te listine trditev tožene stranke ne potrjujejo (velja tudi za dopis z dne 27. 10. 2005 v prilogi B23 spisa), z izjemo dopisa z dne 18. 5. 2004 v prilogi B3 spisa, iz katerega pa prav tako ne izhaja noben konkretnejši očitek storitvam tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato v 18. točki obrazložitve ob ugotovitvi, da je toženka enostransko marca leta 2003 prenehala plačevati račune, pravilno ugotovilo, da je toženka pri tem kot razlog zavrnitve plačila le zatrjevala, da tožnica glede obračunanih storitev naj ne bi izvajala svojih pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko se ni izrecno opredeljevalo do vsebine vsake od teh listin, ni bistveno kršilo določb postopka. Skupni imenovalec vsem navedenim listinam je prav ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka enostransko prenehala plačevati račune, pri tem pa je samo vztrajala, da storitve niso bile opravljene, kar je bistvena ugotovitev, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi.

20. Zgoraj obrazloženo pa je povezano tudi z očitkom tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene zakonske materialnopravne določbe, na katero je oprlo svojo odločitev. Kot že pojasnjeno, to samo po sebi še ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na tem mestu pa višje sodišče ugotavlja, da ima med pravdnima strankama sklenjena pogodba vse lastnosti podjemne pogodbe (600. člen ZOR), pri kateri je naročnik, torej tožena stranka, v primeru napak izpolnitve podjemnika, torej tožeče stranke, dolžan izvršeno delo pregledati, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika, torej tožečo stranko (614. člen ZOR), sicer se šteje, da je delo prevzeto, podjemnik pa za napake opravljenega dela ni več odgovoren. Ker tožena stranka v postopku ni niti konkretizirano trdila, da je na kakšno neopravljeno obveznost glede vzdrževanja tožečo stranko sploh opozarjala oziroma jo pozivala, da jo izpolni (kar bi na primer lahko veljalo za opravila, ki bi se v dokaznem postopku izkazala kot popolnoma samoiniciativna s strani tožeče stranke, vendar neizpolnitve takih aktivnosti, ki jih je zatrjevala toženka, dokazni postopek ni pokazal), sodišče prve stopnje niti ni moglo uporabiti materialnopravnih določb ZOR o odgovornosti tožeče stranke za napake pri izpolnitvi. Tudi trditve, da je tožena stranka večkrat klicala in opozarjala tožečo stranko, da ima težave z delovanjem programa G., so namreč ostale nekonkretizirane, v smislu 6. točke Splošnih pogojev pa tudi neizkazane,(15) saj se na take svoje zahteve v vtoževanem obdobju tožena stranka niti ni sklicevala, edini zabeležen primer poznega, a vendarle odziva tožeče stranke v februarju 2003 (priloga A69), pa tega še ne dokazuje. Nasprotno, v postopku zaslišane priče so skladno izpovedale, da je tožena stranka po februarju 2003 prenehala s kontaktiranjem tožeče stranke (izpoved E. E., F. F., G. G., H. H.), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka od marca 2003 dalje kljub veljavnosti pogodbe ni kontaktirala tožnice. V tem smislu zato tudi ni mogoče govoriti o aktivnosti, temveč zgolj o odzivnosti tožeče stranke in pri uspešnem opravljanju storitev tožeče stranke upoštevati tudi potrebno sodelovalno dolžnost tožene stranke. Zato se tožena stranka obveznosti plačila vzdrževanja opreme ne more razbremeniti le z ugovorom, da je storitve prenehala izvajati tožeča stranka.(16) Pavšal za zagotovljeno pripravljenost tožeče stranke se plača tudi v primeru, da tožena stranka tožeče stranke sploh ne bi potrebovala,(17) saj je bila pogodbena obveznost tožeče stranke biti na razpolago in se odzivati na pozive in potrebe tožene stranke. Očitek, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno v delu, ki se nanaša na kontaktiranja med toženo in tožečo stranko, nepopolno pa je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka v spornem obdobju izvajala storitve vzdrževanja, za katere se je zavezala s pogodbo, je zato neutemeljen. Do listinskih dokazov, ki naj bi kazali na korespondenco med strankama, ki s prijavami napak niso povezane (zavrnitev računov), pa se je višje sodišče že opredelilo v 9. točki obrazložitve.

21. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožnica uveljavlja tudi še zato, ker je sodišče v obravnavani zadevi dovolilo razširitev tožbe, ki jo je v prvi pripravljalni vlogi predlagala tožeča stranka, saj je šlo v zadevi prvotno za postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog in zato razširitev tožbenega zahtevka po stališču tožene stranke ni možna. Da navedeno stališče zastopa pravna teorija, ne drži, nesporno pa je večinska sodna praksa tekom časa tako stališče presegla, saj v zvezi s pravico tožeče stranke do spremembe tožbe nima več zadržkov.(18) Tožbeni predlog tožeče stranke na plačilo denarnega zneska je bil podan že v predlogu za izvršbo, po ugovoru tožene stranke in odstopu zadeve v pravdni postopek pa je tožeča stranka dopolnila dejansko stanje svojega zahtevka in navedla pogodbeni odnos med strankama, iz katerega izvirajo izdani računi, ter kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev (po vložitvi predloga za izvršbo zapadli računi). Tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, da bi bila zaradi spremembe tožbe prikrajšana za kakšno od procesnih pravic pri vodenju svoje obrambe.

22. Neizpodbito je torej, da je tožena stranka enostransko prekinila komunikacijo s tožečo stranko v začetku leta 2003, medtem ko je bila pogodba v spornem delu glede plačila storitev vzdrževanja v veljavi vse do sklenitve aneksa št. 1 z dne 6. 2. 2008. S pričetkom leta 2004 je tožena stranka uporabo programa D. tudi opustila, a pri tem pogodbenega odnosa s tožečo stranko ni prekinila in je tako morala tožeča stranka preko podizvajalca še vedno ostati v pripravljenosti za zagotavljanje storitev vzdrževanja opreme G. za toženo stranko, zaradi česar je tožena stranka prisojene pavšalne mesečne zneske dolžna tudi plačati. Glede obsega storitev tožeče stranke pa na tem mestu višje sodišče opozarja še na nesporno dejstvo, da sta pravdni stranki med postopkom z aneksom z dne 6. 2. 2008 pogodbo razdrli. Z aneksom (torej sporazumno) je pogodba med strankama prenehala veljati v delu, ki se nanaša na plačilo vtoževanih storitev, in sicer le v 14. in prvem stavku 15. člena pogodbe,(19) vse ostale določbe pa so ostale nespremenjene v veljavi, tudi 2., 4. in 18. člen pogodbe, iz katerih naj bi sicer po sklicevanju toženke prav tako izhajale aktivnosti, ki bi jih kot vzdrževanje programske opreme morala opravljati tožeča stranka in na katere se je tožena stranka sklicevala tekom postopka.

23. Pritožnica napada tudi uporabo materialnega prava pri odločitvi o pravdnih stroških in meni, da gre toženi stranki zaradi ustavitve postopka za plačilo zneska v višini 18.803,80 EUR zaradi delnega umika tožbe 10 % njenih stroškov. Vendar pa v primeru delnega uspeha strank v pravdi pri odločitvi o stroških postopka drugi odstavek 154. člena ZPP določa tudi, da sodišče glede na doseženi uspeh lahko odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Do spremembe tožbe v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke je tožena stranka zaradi delnega umika tožbe za 915,17 EUR uspela v zanemarljivem deležu, zato to na odmero stroškov glede na uspeh tožeče stranke s predlogom za izvršbo ni vplivalo. Delni umik tožbe v nadaljevanju postopka pa se je nanašal na del terjatve, ki je zastarala, zato to dejstvo ni niti zmanjšalo težavnosti zadeve niti skrajšalo postopka. To pa so take okoliščine, ki utemeljujejo odločitev sodišča prve stopnje, da naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč tožeči stranki, ki je s skrčenim zahtevkom uspela v celoti, pravdne stroške odmerilo le od vrednosti prisojenega dela zahtevka, medtem ko tožena stranka do umika tožbe posebnih stroškov s skrčenim delom zahtevka ni imela.

24. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Skladno z določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi jih je višje sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (OT). V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka priglasila 2.250 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške in 20% DDV. Po 1. točki tar. št. 21 OT v zvezi s tar. št. 18 OT ji gre za odgovor na pritožbo 1.875 točk oz. 860,62 EUR, po drugem odstavku 13. člena OT ji gre 2% materialnih stroškov do 1000 točk in še 1% nad 1000 točk, kar znaša 13,19 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1.048,57 EUR.

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka prav tako temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka svoje stroške nosi sama, saj njen končni uspeh v postopku ni drugačen, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo. Skladno z določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi jih je višje sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (OT). V odgovoru na revizijo je tožeča stranka priglasila 2.700 točk za odgovor na revizijo, in administrativne stroške 2%, dodano 1% ter 22% DDV. Po 3. točki tar. št. 21 OT v zvezi s tar. št. 18 OT ji gre za odgovor na revizijo 2.250 točk oz. 1.032,75 EUR, po drugem odstavku 13. člena OT ji gre 2% materialnih stroškov do 1000 točk in še 1% nad 1000 točk, kar znaša 14,90 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.278,13 EUR.

Op. št. (1): Programska oprema G. in D. sta aplikativni opremi, O. pa je podatkovna baza, v katero aplikativna programska oprema shranjuje podatke, zaradi česar lahko deluje oprema O. samostojno in je lahko uporabna za drugo aplikativno programsko opremo, medtem ko opremi G. in D. brez podatkovne baze O. nista uporabni.

Op. št. (2): Tako tudi sodba VS RS II Ips 477/2003 z dne 10. 6. 2004. Op. št. (3): Izpovedba G. G., točka 13. obrazložitve izp. sodbe.

Op. št. (4): C. C., 12. točka obrazložitve izp. sodbe.

Op. št. (5): F. F., 14. točka obrazložitve, H. H., 14. točka obrazložitve.

Op. št. (6): E. E., D. D., H. H. Op. št. (7): Prim. 22. točko te vloge, red. št. 24, list. št. 75 spisa.

Op. št. (8): List. št. 82 spisa.

Op. št. (9): Prim. red. št. 42, list. št. 166 spisa.

Op. št. (10): Prim. red. št. 86, list. št. 310 spisa.

Op. št. (11): Red. št. 26, list. št. 97 spisa.

Op. št. (12): Torej G. in D. Op. št. (13): Glej zapisnik naroka z dne 9. 4. 2009, list. št. 153 in sodbo sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve.

Op. št. (14): Prim. priloge B9 do B17 spisa.

Op. št. (15): Splošni pogoji v točki 6. določajo, da (97) se napake prijavljajo s pisno zahtevo, posredovano po pošti, faxu ali elektronski pošti, telefonsko (98) pa le na številko, kjer se napake protokolirajo.

Op. št. (16): Skladno z drugim odstavkom 616. člena ZOR zato celo ne more več uveljavljati svoje pravice do znižanja plačila (in do povračila škode).

Op. št. (17): prim. VSL sodba I Cpg 343/1999. Op. št. (18): Primerjaj: sodba VS RS II Ips 268/2008 z dne 26. 5. 2011, sodba VSK Cpg 58/2012 z dne 14. 6. 2012, sodba VSL I Cp 3150/2011 z dne 11. 4. 2012, sodba in sklep VSL I Cpg 1143/2010 z dne 9. 12. 2010. Op. št. (19): Prim. prilogo B21 spisa.