Jedro

Tožnik sicer v tožbi trdi, da o zahtevi za priznanje statusa civilnega invalide vojne na podlagi 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI še ni bilo odločeno, vendar iz upravnih spisov in iz sodbe tega sodišča I U 1763/2012 izhaja, da to ne drži. Tak zaključek pa narekuje sprejetje odločitve iz prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik status na podlagi 3. točke prvega odstavka 4. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) že uveljavljal z vlogo z dne 22. 10. 2007, o tej vlogi pa je bilo tudi pravnomočno odločeno, saj je drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012 odpravil odločbo Upravne enote Kranj št. 140-39/2007 z dne 10. 11. 2011 in odločil, da se tožniku ne prizna statusa civilnega invalida vojne, Upravno sodišče pa je tožbo zoper tako odločitev drugostopenjskega organa zavrnilo s sodbo I U 1728/2013 z dne 18. 4. 2013. Ker se od pravnomočnosti navedene odločbe nista spremenila ne dejansko stanje ne pravna podlaga, je prvostopenjski upravni organ tožnikovo zahtevo zavrgel na podlagi 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnil, ker tudi priloženi dokumenti Arhiva Republike Slovenije ne spreminjajo dejanskega stanja, ki je bilo v okviru enake pravne podlage že presojano v predhodnih upravnih postopkih.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vložil nov predlog za priznanje statusa civilnega invalida vojne, ker je 23. 4. 2013 pridobil nove dokumente iz arhiva. Zato meni, da je zahtevek utemeljen na podlagi 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI, iz tega razloga pa naj o zahtevi še ne bi bilo odločeno. Po tožnikovem mnenju novi dokazi (da je bil prisoten ob izvajanju terorističnih dejanj svojega očeta) dokazujejo, kakšno maltretiranje in strah je moral tožnik kot 8 letni otrok prestajati, iz priloženih zdravniških izvidov pa naj bi bilo razvidno, da je njegova bolezen nastala kot posledica hudega duševnega stresa, ki mu je bil izpostavljen (zaradi prepričanja, da je oče terorist). Sodišču predlaga, naj odpravi upravna akta obeh stopenj in mu prizna status civilnega invalida vojne, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ mora po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo stranke zavreči, če pri njenem predhodnem preizkusu ugotovi, da je o stvari že bilo pravnomočno odločeno ter da je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

Tožnik sicer v tožbi trdi, da o zahtevi za priznanje statusa civilnega invalide vojne na podlagi 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI še ni bilo odločeno, vendar iz upravnih spisov in iz sodbe tega sodišča I U 1763/2012 izhaja, da to ne drži. Tožnikova zahteva je bila namreč z odločbo z dne 12. 11. 2012 zavrnjena iz dveh razlogov in sicer, ker je bilo že v predhodnem postopku, ki je bil predmet upravnega spora I U 2049/2009 (sodba z dne 16. 3. 2010), ugotovljeno, da ni bilo okoliščin iz 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI, saj ni bilo terorističnega napada, v katerem bi tožnik utrpel okvaro zdravja, in ker je tožnik zahtevo vložil po roku, kot ga določa 121. člen ZVojI (dve leti od uveljavitve zakona) in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI.

Zato je zaključek upravnega organa, da je o isti upravni stvari že tekel upravni postopek, ki je že pravnomočno končan, pravilen. Tak zaključek pa narekuje sprejetje odločitve iz prvega odstavka 129. člena ZUP. Omenjena odločitev posledično pomeni, da tožnikova zahteva ni (več) dovoljena. Zato se o vsebinskih pogojih za uveljavljanje statusa civilnega invalida vojne ni bilo treba izreči, čeprav tožnik v tožbi te pogoje ponovno izpostavlja. Za sprejem pravilne odločitve v obravnavani zadevi namreč presojanje omenjenih pogojev ni potrebno.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača tožnikove ugovore. Sodišče se zato sklicuje na razloge upravnih organov v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na to, da upravni organ navaja, da je tožnikovo vlogo prejel 22. 5. 2013 in da iz tožbenih navedb izhaja, da jo je tožnik vložil po 23. 4. 2013, sodišče dodaja še, da je očitno tudi ta zahteva vložena po rokih, ki jih določata 96. in 121. člen ZVojI in da tožnik tudi zato z njo ne bi mogel uspeti.

Novi dokazi, ki naj bi dokazovali, da je šlo za zatrjevano teroristično dejanje, so namreč lahko le razlog za obnovo postopka (1. točka 260. člena ZUP) v zvezi z odločbo ministrstva z dne 12. 11. 2011. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je tožnik predlog za obnovo postopka tudi vložil, zoper zavrnilno odločbo z dne 2. 10. 2013 pa je po podatkih tukajšnjega vpisnika vložena tožba (zadeva I U 1730/2013).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.