Jedro

Z neupravičenim odvzemom denarja iz blagajne, torej z odvzemom denarja, ki je bil tožniku zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti tožene stranke, je tožnik kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, njegovo ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Ker tožnik ni spoštoval navodil tožene stranke, je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, glaseč se na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 143-NM/MS z dne 11. 2. 2003 in aneksa z dne 13. 2. 2004 ter njegov zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. in 2. odst. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odst. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevovrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da se je delodajalec s kršitvijo in storilcem v celoti seznanil že 3. 8. 2007, ko je bil izpolnjen obrazec OBVKR, ki je bil po izpovedbi J.Š., ki je bil zaslišan kot priča, takoj posredovan pravni službi in vodstvu tožene stranke. Odpoved je prepozna in posledično nezakonita. Že 3. 8. 2007 so bili namreč posnetki pogledani, iz njih je razvidno celotno ravnanje tožnika in tako je bil delodajalec z vsem seznanjen že navedenega dne. To potrjuje tudi izpovedba tožnika, ki je povedal, da mu je bil ponujen v podpis sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi že par dni po tem, ko je bil seznanjen s kršitvijo. Delodajalec je bil z vsemi okoliščinami zadeve dovolj seznanjen pred zagovorom in na zagovoru dne 14. 8. 2007 ni izvedel nič novega. Iz zapisnika o zagovoru je razvidno, da se je delavec zagovarjal le glede ene od očitanih kršitev in sicer tiste v 2. alinei, glede katere pa tudi sicer ni povedal popolnoma nič novega. Zagovor je vodila pooblaščena oseba iz pisarne pooblaščenca tožene stranke in je potekal strogo formalistično. Ta oseba je na koncu ugotovila, da drugih vprašanj za delavca ni in zaključila zagovor, ne da bi se delavec zagovarjal glede vseh kršitev, ki so mu bile očitane. Obrazložitev je nejasna glede tega, katera kazniva dejanja naj bi tožnik storil, saj govori o več kaznivih dejanjih, enkrat kot kaznivo dejanje opredeli prvo, drugič drugo kršitev. Iz obrazložitve nadalje ni razbrati, iz katerih razlogov delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi po 1. alinei in iz katerih po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje tudi ne obrazloži, iz katerih razlogov je odpoved utemeljena. Gre namreč za dva različna odpovedna razloga z različnimi roki za odpoved ter različnimi predpostavkami. Sodišče je kršilo tudi pravila postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju predstavnika sindikata. Sodišče najprej pritrdi tožniku, da je podana kršitev, ko v pisni obdolžitvi delavec ni bil opozorjen na pravico do sodelovanja sindikata v postopku, nato pa očita tožniku, da ni dokazoval pomena sindikata v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da delodajalec dne 3. 8. 2007 z razlogi za izredno odpoved še ni bil seznanjen, zato s tem dnem še ni mogel začeti teči rok za podajo izredne odpovedi po 1. odst. 110. čl. ZDR. Na podlagi ugotovitve nepravilnosti je J.Š. izpolnil OBVKR obrazec, o dogajanju je bila potem na podlagi tega obvestila obveščena Območna enota tožene stranke, šele ta pa je nato obrazec posredovala direktorju tožene stranke, ki je edini pooblaščen sprejeti odločitev o uvedbi postopka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele ko je vodstvo tožene stranke dobilo informacijo o sumu kršitev, je lahko zahtevalo posnetke varnostnih kamer na servisu ter na podlagi tega tudi uvedlo postopek. Tožena stranka se je z vsem dogajanjem v zvezi z očitanimi kršitvami seznanila šele na dan zagovora, to je dne 14. 8. 2007. Zagovor je pravica in ne dolžnost delavca. Delodajalec je dolžan delavca na zagovor povabiti in mu omogočiti, da se izreče v zvezi z očitanimi kršitvami. Če se delavec odloči, da bo na zagovoru govoril le o nekaterih in ne o vseh kršitvah, je to njegova suverena odločitev. Tožena stranka tožniku ni kratila časa na zagovoru, zaradi česar ne bi mogel podati zagovora glede vseh očitanih kršitev. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je potrebno delavcu omogočiti izvedbo predlaganega dokaza po zaslišanju predstavnika sindikata. Mnenje sindikata ne bi imelo nobene teže pri odločanju sodišča o tem, ali je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne. Zato bi izvedba tega dokaza samo nepotrebno zavlekla postopek. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno povzelo navedbe tožene stranke, da gre pri obeh kršitvah tako za storitev kaznivega dejanja, kakor tudi za hujše kršitve. S prvo očitano kršitvijo je delavec izpolnil znake kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin po 240. čl. KZ, z drugo kršitvijo pa je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. čl. KZ. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar le delno iz razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst.), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odst.) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

V konkretnem primeru je bila tožniku dne 21. 8. 2007 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in sicer po 1. in 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. ZDR v drugem odstavku 110. člena začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (v primeru razloga za odpoved po 2. in nadaljnjih alineah prvega odstavka 111. člena ZDR) oziroma na datum, ko je delodajalec zvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca (v primeru odpovednega razloga po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR). Do seznanitve glede na dejanske okoliščine lahko pride že ob kršitvi, lahko kasneje, lahko šele ob zagovoru, ali v izjemnih primerih tudi kasneje. Datum seznanitve z razlogi oziroma datum, ko delodajalec zve za kršitev pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti in storilca, predstavlja dejansko ugotovitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je tožnik s tremi očitanimi dejanji, katera vsa izvirajo z dne 24. 7. 2007, naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti, medtem ko je z enim od teh dejanj izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala pravočasno, saj je upoštevala 15 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, določen v 2. odst. 110. člena ZDR. Štelo je namreč, da se je delodajalec z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanil šele na zagovoru dne 14. 8. 2007. Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi ne soglaša popolnoma. Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe, da je bil delodajalec z vsemi okoliščinami zadeve popolnoma seznanjen pred zagovorom in da na zagovoru dne 14. 8. 2007 ni izvedel nič novega. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje tega ni pokazal. Je pa po oceni pritožbenega sodišča iz dokaznega postopka razvidno, da je bilo dejansko stanje glede prve kršitve, ki jo je tožnik storil s tem, da dne 24. 7. 2007 ob 3.16 uri stranki ni izdal in vročil gotovinskega računa, temveč je račun zadržal v maloprodajni aplikaciji, nato pa na neizstavljen račun vnesel davčno številko davčnega zavezanca M.C. s.p., račun izdal in natisnil ter ga shranil, čeprav M.C. tega nakupa ni opravil, dejansko razjasnjeno že pred zagovorom tožnika in je torej pritožba v tem delu praktično utemeljena. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku v zvezi s tem ravnanjem očitala tudi vse znake kaznivega dejanja. Navedeno pa na končno rešitev zadeve nima bistvenega vpliva.

Tožnik je namreč že 3. 8. 2007 podal izjavo, v kateri je to prvo kršitev priznal. V izjavi je zapisal, da ga je sosed prosil, naj mu priskrbi račun za gorivo, kar je tudi storil, čeprav sosed tega nakupa ni opravil (priloga B3). Priča J.Š. je zaslišan pojasnil, da je obvestilo o sumu kršitev pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bilo sestavljeno dne 3. 8. 2007 (priloga A4) še isti dan posredoval Območni enoti tožene stranke, ta pa direktorju in Sektorju za pravne zadeve. Iz obvestila (točka Č) so jasno razvidne vse tri domnevne tožnikove kršitve. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je nadalje razvidno, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev neposredno nadrejenega delavca Z.M., opravljenega pregleda video posnetkov s strani Z.M. in inštruktorja J.Š., tožniku dne 8. 8. 2007 izdala pisno obdolžitev ter tožnika povabila na zagovor (priloga A5). Na zagovoru dne 14. 8. 2007 se tožena stranka s prvo kršitvijo ni ukvarjala, tožniku v zvezi z njo ni postavljala nobenih vprašanj. Glede na tožnikovo priznanje z dne 3. 8. 2007 je zadevo v zvezi s to kršitvijo očitno štela za nesporno. V posledici navedenega je šteti, da se je tožena stranka glede prve kršitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, v celoti seznanila že 3. 8. 2007, zato je v tem delu izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je podana izven 15-dnevnega prekluzivnega roka, od dneva seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v katerem delodajalec delavcu pogodbo o zaposlitvi lahko zakonito odpove.

Drugačna pa je situacija, ki zadeva preostali dve kršitvi, ki sta bili prav tako predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku (poleg že prej opisane kršitve) očitala, da dne 24. 7. 2007 ob 3.39 uri stranki ni izdal in vročil gotovinskega računa, temveč je račun zadržal v maloprodajni aplikaciji, nato pa iz hude malomarnosti uporabil tipko „počisti“, s čimer je storniral že evidentirano in kupljeno blago v znesku 49,60 EUR, nato pa je ob 5.42 uri neupravičeno vzel denar v omenjenem znesku iz blagajne in ga pospravil v žep. Glede navedenih dveh kršitev je bil tožnik v svoji izjavi z dne 3. 8. 2007 precej skop, zato je tožena stranka utemeljeno trdila, da se je z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele na zagovoru. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A8), ki povzema tudi zapisnik zagovora, je razvidno, da je tožena stranka tožnika glede preostalih dveh kršitev podrobno izprašala. Navedeno velja zlasti za tožnikov subjektivni odnos do dejanja odsvojitve denarja v znesku 49,60 EUR. Delavec je namreč na zagovoru povedal, da ve, da bi moral v skladu z navodili delodajalca v primeru viška denarja ta znesek nakazati na bančni račun P., vendar je bila praksa taka, da se je viške jemalo ven. Povedal je tudi, da ne ve, ali bi denar vrnil v primeru, da se napaka ne bi ugotovila (priloga A8, list. št. 74). Glede na to tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da si je glede teh dveh kršitev tožena stranka celotno sliko dogodkov lahko ustvarila šele po navedenem zagovoru in je tako sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je prekluzivni rok iz 110. čl. ZDR za ti dve kršitvi, pričel teči šele po zagovoru tožnika, ki je bil opravljen dne 14. 8. 2007. Tožena stranka je za vse tri kršitve, tudi za pravkar opisani, tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, pri čemer se dejansko ni natančno opredelila, katero kršitev šteje pod katero zakonsko normo. Tako iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da je tožena stranka prvi dve kršitvi dejansko subsumirala pod 2. alineo 1. odst. 111. čl. ZDR (delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), medtem ko je prisvojitev zneska iz blagajne (tretja kršitev) štelo za takšno kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Iz obrazložitve izredne odpovedi je nadalje razvidno, da je delodajalec ugotovil, da so v takšnem tožnikovem ravnanju dejansko podani vsi znaki kaznivega dejanja poneverbe iz 245. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji). To dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Storilec kaznivega dejanja poneverbe po 1. odst. 245. čl. KZ je lahko le oseba, ki opravlja določeno delo pri subjektu, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo ali drugače, s poneverbo je lahko (s strani lastnega delavca) oškodovan le subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost (Sodba VS RS opr. št. I Ips 208/98 z dne 7. 3. 2002). Z neupravičenim odvzemom denarja iz blagajne v znesku 49,60 EUR, torej z odvzemom denarja, ki je bil tožniku zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti tožene stranke, je tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča kršil pogodbeno oz. drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe. Dejstvo je, da je bil tožniku ta denar zaupan v zvezi z njegovim delom in da bi višek denarja, v skladu z navodili, tožnik v vsakem primeru moral položiti na račun P.. Tega ni storil, pri tem pa v konkretnem primeru pravzaprav niti ni bistvenega pomena ali se je navedena prilastitev zgodila tako, da je tožnik predhodno iz računalniške aplikacije namenoma izbrisal že evidentiran nakup ali pa se je to zgodilo naključno in je v posledici tega naključja tožnik ob koncu izmene menil, da je prišlo do viška, ki ga je po lastni izjavi očitno štel za napitnino (priloga B3). Bistveno je namreč, da si tožnik tega denarja, tudi če bi bil višek (oz. napitnina), v skladu z navodili delodajalca, ne bi smel prilastiti. Njegov subjektivni odnos do dejanja pa kaže na to, da si je tožnik denar prilastil namenoma, saj je zaslišan v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da je denar vzel iz blagajne kljub navodilom delodajalca, da je potrebno viške nakazati na račun P., ker se je tako v praksi pač delalo.

Samo dejstvo, da je tožnik izvršil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi okoliščina, zaradi katere od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. čl. ZDR), kar je delodajalec v izredni odpovedi tudi sam utemeljeno ugotovil. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg tega izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka tudi zaradi neupoštevanja navodil tožene stranke, s čimer je tudi izpolnjen ta pogoj iz čl. 110/1 ZDR za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju predstavnika sindikata. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Mnenje sindikata ne bi imelo odločilne teže pri odločanju sodišča o tem, ali je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne, zato bi izvedba tega dokaza dejansko le nepotrebno zavlekla postopek.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).