Jedro

Ob prenehanju zavarovane terjatve v materialnem smislu preneha tudi hipoteka – za njeno formalno prenehanje zaradi načela javnosti pa je potreben izbris iz zemljiške knjige. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za prenehanje zavarovane terjatve, saj iz kreditne pogodbe izhaja odpoklicno upravičenje, ki toženi stranki omogoča doseči predčasno dospelost terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki izstaviti ustrezno listino za izbris zaznamb prepovedi odtujitve in izbris hipotek pri več nepremičninah. Tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižb hipotek in zaznamb prepovedi odtujitve v korist tožene stranke, pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev neveljavnosti vknjižb v korist tožene stranke pri nepremičninah, v lasti druge tožeče stranke, in sicer hipotek ter zaznamb prepovedi odtujitve; zavrnjen pa je bil tudi zahtevek na njihov izbris iz zemljiške knjige. Toženi stranki je naložilo, da prvi tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 940,26 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del (točki II in III izreka) ter stroške postopka (točka IV izreka sklepa) vlaga pritožbo tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti; podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izraža svoje nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi po odstopu od pogodbe oziroma po razdrtju pogodbe le-ta še vedno velja. Meni, da je takšno naziranje sodišča prve stopnje nepravilno in neutemeljeno. Izpostavlja določbe 103. do 111. člena Obligacijskega zakonika (2) Tožena stranka je odstopila od kreditne pogodbe, ki je bila podlaga za ustanovitev akcesornega posla (hipotekarnih zavez ter zavez prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah). V skladu z določilom 111. člena OZ sta v takšnih primerih obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti povrnitve morebitne škode. Tožeča stranka je zato prosta svojih pogodbenih obveznosti v smislu nudenja zavarovanja s hipotekami. Opozarja na članek dr. Damjana Možine, na katerega se je med drugim oprlo sodišče prve stopnje, in pojasnjuje, da so zaradi prenehanja pogodbe prenehale tudi hipoteke tožene stranke kot akcesorna obveznost. Institut iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi ravno za primer razveze oziroma razdrtja pogodbe predvideva vložitev izbrisne tožbe; določa, da je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo postalo neveljavno zaradi razveze zavezovalnega posla – v konkretnem primeru zaradi razveze kreditne pogodbe št. 36/2002 z dne 15. 11. 2002. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja, da je treba njeno izjavo razumeti kot odpoklicno pravico, ki daje pravno možnost z enostransko izjavo volje, naslovljeno na drugo stranko določenega pravnega razmerja, povzročiti predčasno dospelost obveznosti druge stranke iz tega pravnega razmerja. Opozarja na določbe Zakona o potrošniških kreditih, kjer 13. člen prav tako obravnava odpoklicno upravičenje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - S., d. d. je z družbo T., d. o. o. 15. 11. 2002 sklenila kreditno pogodbo št. 36/2002, na podlagi katere je banka dala kreditojemalki dolgoročni kredit za obratna sredstva v višini 45.000.000,00 SIT; - S., d. d. kot upnik, družba T., d. o. o. kot dolžnica ter tožeča stranka kot zastaviteljica, so sklenili sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo – vknjižbo zastavne pravice in zaznambe neposredne izvršljivosti terjatve na nepremičninah tožeče stranke; - terjatev po kreditni pogodbi št. 36/2002 z dne 15. 11. 2002 je bila na podlagi pogodbe o odstopu terjatve prenesena iz S., d. d., na toženo stranko, tako da je tožena stranka kot cesionar po 417. členu OZ v celoti vstopila v pravni položaj prvotnega upnika – S., d. d.; - tožena stranka je z dnem 7. 5. 2010 odstopila od kreditne pogodbe št. 36/2002 z dne 15. 11. 2002 in zahtevala plačilo celotne obveznosti po prej navedeni kreditni pogodbi.

6. Na podlagi zgoraj izpostavljenih pravnorelevantnih dejstev je sodišče razsodilo, da ni utemeljen tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala neveljavnost in izbris zaznamb prepovedi odtujitve ter hipotek iz zemljiške knjige. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka in sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, da odstop od pogodbe, kakršnega je uveljavljala tožena stranka, ne pomeni, da je pogodbeno razmerje med strankama v celoti in retroaktivno prenehalo. V skladu z novejšo koncepcijo se pogodba z odstopom ne razveljavi retroaktivno, temveč je posledica odstopa vsebinska sprememba pogodbe, ki obstaja še naprej (se ne razveljavi), spremeni se le njen cilj. Določba 13. člena kreditne pogodbe št. 36/2002 z dne 15. 11. 2002, ki je povzeta tudi v sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, utemeljuje zatrjevanja tožene stranke o t.i. odpoklicnem upravičenju ter potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni moč govoriti o prenehanju terjatve iz kreditne pogodbe. Po citirani določbi ima banka v primeru neplačila dveh mesečnih obveznosti pravico odstopiti od pogodbe in zahtevati vračilo vsega dolga po tej pogodbi pred pogodbenim rokom, kreditojemalec pa je dolžan na prvi poziv banke poravnati vse obveznosti, ki izhajajo iz kreditne pogodbe. Predmetna določba tako vsebuje odpoklicno upravičenje, ki daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na drugo stranko, povzroči (predčasno) dospelost obveznosti druge stranke iz tega pravnega razmerja.

7. Bistveni del hipoteke je poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira – ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in da se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo.

8. Pritožba sicer pravilno izpostavlja načelo akcesornosti hipoteke, saj le-ta ne more samostojno obstajati. Ob prenehanju zavarovane terjatve v materialnem smislu preneha tudi hipoteka – za njeno formalno prenehanje zaradi načela javnosti pa je potreben izbris iz zemljiške knjige. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za prenehanje zavarovane terjatve, saj iz prej citirane določbe 13. člena kreditne pogodbe izhaja odpoklicno upravičenje, ki toženi stranki omogoča doseči predčasno dospelost terjatve.

9. Navedeno stališče smiselno potrjuje določba 3. člena sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, saj so s hipoteko zavarovani tudi morebitni stroški, ki bi jih tožena stranka imela z uveljavljanjem vračila terjatve. Z uveljavitvijo odstopnega upravičenja iz 13. člena prej citirane kreditne pogodbe je tožena stranka dosegla predčasno dospelost terjatve, s tem pa so podane tudi možnosti za uveljavitev 4. člena sporazuma o zavarovanju denarne terjatve – oprava izvršbe zaradi njenega poplačila iz predmeta zavarovanja.

10. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. V zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev pritožbenega sodišča o povrnitvi nastalih stroškov pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člen istega zakona). O pritožbenih stroških tožene stranke pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.

(1.) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2.) Ur. l. RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.