Jedro

Pravica do obrambe z zagovornikom ni absolutna, vendar pa ni mogoče reči, da je v nasprotju z interesi pravičnosti - da je torej nepravično, če se obdolžencu omogoči, da se zagovarja s pomočjo zagovornika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi št. I K 52779/2012 Okrajnega sodišča v Krškem. Iz obrazložitve izhaja, da v navedeni zadevi zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi treh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker bi naj dne 6. 4. 2012 v restavraciji A. s police za točilnim pultom vzel gostilniško denarnico, v kateri so se nahajale bančne kartice, dobavnice in gotovina v skupni vrednosti 277,70 EUR; dne 28. 5. 2012 v gostinskem lokalu B. v skladiščnem prostoru iz torbice last C.C. vzel denarnico, v kateri so bili osebni dokumenti, bančna kartica in 20,00 EUR gotovine; dne 8. 6. 2012 pa je v gostinskem lokalu D. iz skladišča vzel več škatlic cigaret v skupni vrednost najmanj 140,00 EUR.

Organ za brezplačno pravno pomoč obrazlaga, da zakonodaja ne določa, da pripada brezplačna pravna pomoč v kazenskih zadevah vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje finančno merilo. V kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti (3. člen Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) posledica česar je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mora tožilec dokazati, da je kriv, v dvomu pa mora sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer šteje, da niso podana. Nasprotno pa šteje, da so odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso bila z gotovostjo izključena. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo pa je ta pravica fakultativna ali obligatorna. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

Ker obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na ta pojem pa se abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo ZKP je tudi načelo iskanja resnice po 17. členu, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva (tako pri odločanju ali obdolženi kriv ali ne kot tudi pri odmeri kazenske sankcije), ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja.

V konkretnem primeru je za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 240. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do treh let. Po presoji organa za brezplačno pravno pomoč teža kaznivih dejanj, ki se očitajo tožniku, ob upoštevanju določil 53. člena KZ-1 ni taka, da bi že po sami višini zagrožene kazni upravičevala postavitev zagovornika. Z vidika opisa in teže kaznivega dejanja ter upoštevajoč zbrano gradivo (posnetki nadzornih kamer v restavraciji A. in gostinskem lokalu B., izjava E.E., ki je obdolženca zalotil pri tatvini v gostinskem lokalu D., uradni zaznamek policista F.F., ki je obdolženega kmalu po tatvini v tem gostinskem lokalu izsledil ter mu zasegel ukradene predmete, dopis Policijske postaje Šmarje pri Jelšah ter uradni zaznamek policista G.G.) in predlog tožilstva glede dokazov, ki naj jih sodišče izvede (zasliši predstavnika oškodovane družbe H. d.o.o. ter druge predlagane priče, prebere vse listine v spisu, pregleda posnetke nadzornih kamer in fotografije izdelane iz teh posnetkov ter pridobi in prebere kazenski list za obdolženca) po oceni sodišča ne gre za pravno in dejansko tako zapleten postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu samo zato dodeli pomoč za zagovornika. Prav tako niti v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči niti v kazenskem spisu ni najti okoliščin, zaradi katerih prosilec ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka kazenskega postopka oziroma ne bi bil sposoben podati svojega zagovora, prav tako pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe. Pri tem pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik specialni povratnik, saj je bil med drugim že večkrat pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tatvine.

Organ za brezplačno pravno pomoč torej ni našel okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe, zato ocenjuje, da že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo zagotavljajo pošten postopek. Poleg tega pa bo sodišče po uradni dolžnosti ravnalo v skladu z določili ZKP, kar pomeni, da bo tožniku, v kolikor bo to potrebno, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Upoštevajoč vse navedeno organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je zadeva v navedeni kazenski zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti in morale ter v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti do dodelitve brezplačne pravne pomoči, torej v neskladju z namenom kot ga zasleduje ZBPP, prav tako pa tožnik v predmetnem kazenskem postopku glede na zbrano gradivo nima izgleda za uspeh. Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč s sklicevanjem na 24. člen ZBPP tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Po mnenju tožeče stranke je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, tožniku pa neupravičeno odreka pravico do zagovornika. Abstraktno sklicevanje na pojem pravičnosti, ne more zadoščati za utemeljitev, da tožnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Ne strinja se s stališčem organa za brezplačno pravno pomoč, da ne gre za pravno in dejansko tako zapleten postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku dodeli pomoč zagovornika. Pravica do zagovornika je temeljna pravica posameznika, ki se znajde v kazenskem postopku. Navzočnost zagovornika je najboljše jamstvo za zakonitost pravnih dejanj in ravno zagovornik vzpostavi vsaj približno intelektualno in strokovno enakost. Le s pomočjo zagovornika je tožnik lahko vložil ugovor zoper obtožnico. Pravica do zagovornika je del pravice do samoobtožbe, v okviru katere se posameznik sam odloči, če sploh bo oziroma v kakšni meri bo sodeloval z državnimi organi pri odkrivanju in dokazovanju očitanega kaznivega dejanja. Tožnik bo ves čas postopka skušal dokazati svojo nedolžnost. Ena izmed možnosti, ki jih ima, je sodišču podati dokazne predloge oziroma zahtevati izključitev že pridobljenih dokazov, obe procesni dejanji pa je potrebno pravno argumentirati, s tem znanjem pa tožnik ne razpolaga. Brez odvetnika tožnik tudi nima takšnih možnosti za pogajanje s tožilstvom, kot jih ima ob navzočnosti zagovornika. Tožeča stranka nasprotuje tudi zaključku organa za brezplačno pravno pomoč, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Za prejudiciranje izida kazenskega postopka namreč nima organ za brezplačno pravno pomoč nobene podlage. Prav domneva nedolžnosti pomeni, da je ugotovitev, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh celo protiustavna in predstavlja poseg v tožnikovo pravico, ki izhaja iz 27. člena Ustave RS. Tožnik zaključuje, da njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni nerazumna, ampak nujna in pričakovana. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavnem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr. št. I K 52779/2012 zaradi neizpolnjevanja objektivnih zakonskih pogojev po 24. členu ZBPP, ki morajo biti kumulativno podani s tako imenovanimi subjektivnimi kriteriji za odobritev brezplačne pravne pomoči in jih določa 13. člen ZBPP. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

V predmetni zadevi tožnik prosi za odobritev brezplačne pravne pomoči za obrambo z zagovornikom v kazenskem postopku, v katerem je bil zoper njega vložen obtožni predlog zaradi treh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Ustava RS v drugi alinei 29. člena zagotavlja pravico do obrambe z zagovornikom ali brez. Tudi po prvem odstavku 12. člena ZKP ima v kazenskem postopku obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika. Člen 70 ZKP določa primere, v katerih obdolženec mora imeti zagovornika. V teh primerih gre torej za obvezno obrambo, in predsednik sodišča obdolžencu zagovornika postavi po uradni dolžnosti, če si ga ne postavi sam. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. V primeru, ko ne gre za obvezno obrambo, pa lahko obdolženec, katerega premoženjsko stanje ni takšno, da bi si lahko brez škode za svoje preživljanje oziroma preživljanje svoje družine omogočil pravno pomoč, zaprosi za odobritev brezplačne pravne pomoči v skladu z določili ZBPP. Ta določa takoimenovane objektivne pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči v 24. členu.

Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V primerih, ko gre za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči obdolžencu v kazenski zadevi, pa je treba upoštevati tudi kriterije, ki jih je postavila sodna praksa. Pri tem je izhajala iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 6. členu vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

Sodišče se sicer ne strinja z argumentacijo organa za brezplačno pravno pomoč, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v nasprotju z interesi pravičnosti in morale. Z vidika zgoraj navedene domneve nedolžnosti obdolženega, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (3. člen ZKP, drugi odstavek 6. člena Konvencije o človekovih pravicah), je tudi presoja izgleda za uspeh, na način, kot jo je napravil organ za brezplačno pravno pomoč v izpodbijani odločbi, neprimerna.

Kot izhaja iz zgoraj navedenih določil Konvencije o človekovih pravicah, Ustave RS in ZKP pravica do obrambe z zagovornikom ni absolutna, vendar pa ni mogoče reči, da je v nasprotju z interesi pravičnosti, da je torej nepravično, če se obdolžencu omogoči, da se zagovarja s pomočjo zagovornika. Pravica do obrambe je ustavna pravica, priznana tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, izvrševanje te pravice, pa naj bo z zagovornikom ali brez, pa ne more biti v nasprotju z interesi pravičnosti.

Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob presoji prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postavitev zagovornika v kazenskem postopku, kadar zakon ne zahteva obvezne obrambe, je, ali interesi pravičnosti zahtevajo, da se prosilcu, ki je obdolženec v kazenskem postopku, omogoči obramba z zagovornikom in torej odobri brezplačna pravna pomoč. Za odgovor na to pa je sodna praksa postavila kriterije, kot so: osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine za razjasnitev, ali so razmere v konkretni zadevi takšne, da terjajo postavitev zagovornika, ker bo obdolžencu le tako zagotovljen pošten postopek.

Ne glede na deloma neustrezno obrazložitev v izpodbijani odločbi, pa je iz nje razviden, po presoji sodišča za odločitev v predmetni zadevi bistven, zaključek, da organ za brezplačno pravno pomoč ni našel okoliščin, ki bi kazale na to, da bo tožniku pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagovornika. Pri tem se v svoji odločbi sklicuje na zgoraj navedene kriterije, to je osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine. Ugotavlja, da je za očitano kaznivo dejanje zagrožena kazen zapora do treh let, ugotavlja obseg dokaznih predlogov in zaključuje, da ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek, razen tega pa ni ugotovil nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da se tožnik zaradi svoje osebnosti ne bi bil sposoben braniti sam.

Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.