Jedro

V kazenski zadevi je treba pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem pa zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena.

Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 104/2014-5 z dne 9. 4. 2014, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 87/2014 z dne 30. 1. 2014, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah postopka v višini 645,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 87/2014 z dne 30. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi št. I K 52779/2012 Okrajnega sodišča v Krškem. V tej kazenski zadevi je zoper tožnika tekel kazenski postopek zaradi treh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločitev je Okrožno sodišče v Mariboru oprlo na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pri čemer je ugotovilo, da sama višina zagrožene kazni ne upravičuje postavitve zagovornika tožniku, hkrati pa ni našlo drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da na podlagi določil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP, 6. člen), Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pravica do obrambe z zagovornikom ni absolutna. Po mnenju sodišča prve stopnje je ob presoji prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postavitev zagovornika v kazenskem postopku (kadar zakon ne zahteva obvezne obrambe) treba odgovoriti na vprašanje, ali interesi pravičnosti zahtevajo, da se prosilcu, ki je obdolženec v kazenskem postopku, omogoči obramba z zagovornikom in torej odobri brezplačna pravna pomoč. Sodišče prve stopnje utemeljuje, da je za odgovor na to vprašanje sodna praksa že postavila kriterije, kot so: osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine za razjasnitev, ali so razmere v konkretni zadevi takšne, da terjajo postavitev zagovornika, ker bo obdolžencu le tako zagotovljen pošten postopek. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da je iz izpodbijane odločbe, ne glede na deloma neustrezno obrazložitev, razviden za odločitev v predmetni zadevi bistven zaključek, da organ za brezplačno pravno pomoč ni našel okoliščin, ki bi kazale na to, da bo tožniku pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagovornika. Pri tem se po obrazložitvi sodišča prve stopnje tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na zgoraj navedene kriterije ter ugotavlja, da je za očitano kaznivo dejanje zagrožena kazen zapora do treh let, ugotavlja obseg dokaznih predlogov in zaključuje, da ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek, razen tega pa tožena stranka ni ugotovila nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da se tožnik zaradi svoje osebnosti ne bi bil sposoben braniti sam.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot pomembno pravno vprašanje revident navaja vprašanje zakonitosti in ustavnosti presojanja kriterijev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer na kakšen način lahko organ za brezplačno pravno pomoč navedene kriterije presoja v kazenski zadevi. Ob tem revident opozarja, da je posebej sporen kriterij, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh, saj ga organ ne more uporabiti, ne da bi s tem prejudiciral možnost razpleta obravnave in s tem posegel v ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti revidenta. Revident glede pomena navedenega vprašanja poudarja, da je pravica do zagovornika v kazenskem postopku elementarna pravica vsakega obdolženca in temelji na Ustavi in EKČP, kot taka pa ne more biti podvržena presoji kakršnih koli kriterijev. Revident navaja, da ima odločitev tožene stranke zanj zelo hude življenjske posledice, saj je nezaposlen in brez sredstev za preživljanje, zoper njega pa je uveden kazenski postopek, v katerem mu grozi zaporna kazen, zato pomoč strokovnjaka nujno potrebuje.

4. Glede utemeljenosti revizije revident uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu oziroma da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi pomembnega pravnega vprašanja uporabe pogojev iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi in sicer njihove skladnosti z zahtevami 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Izpostavljeno vprašanje je bistvenega pomena za zakonito in pravilno odločitev, zato je Vrhovno sodišče revizijo sprejelo v vsebinsko obravnavo.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bil revident v času odločanja v kazenskem postopku zaradi treh kaznivih dejanj, za katere je zagrožena kazen zapora do treh let (204. člen KZ-1) in da obvezna obramba z zagovornikom ni bila zahtevana po 70. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Prav tako je nesporno, da je revident zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je vključevala zastopanje z zagovornikom, za navedeni kazenski postopek pred prvostopenjskim sodiščem v času, ko ta postopek še ni bil zaključen. Navedena prošnja je bila s strani tožene stranke zavrnjena zato, ker po njeni presoji ni bil izpolnjen t.i. vsebinski pogoj (objektivni pogoj) iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, temu pa - iz deloma drugačnih razlogov - pritrjuje tudi sodišče prve stopnje.

10. ZBPP je v času veljavnosti izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke(1) določal (prvi odstavek 24. člena), da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku 24. člena je ZBPP opredelil, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

11. Vsaka razlaga zakonskih določb mora biti skladna z Ustavo, pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, med katerimi je v obravnavani zadevi upoštevna EKČP. Sodišča in drugi organi oblasti tako uporabljenim zakonskim normam ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin. Navedeno velja seveda tudi za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ob razlagi 24. člena ZBPP. S tega vidika ima revident prav, ko uveljavlja, da je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP in da je torej obdolženec v tem primeru v posebej zahtevnem položaju. Tudi Ustavno sodišče poudarja, da je pravica do obrambe z zagovornikom po določbi druge alineje 29. člena Ustave razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu omogoči uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka(2).

12. Ob navedeni vsebini te človekove pravice po Ustavi pa tretji odstavek 6. člena EKČP v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsako, kdor je obdolžen kaznivega dejanja „pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti“. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana navedena človekova pravica, pa obstaja tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki poudarja, da je pri tem (ob ugotovitvi, da za to obdolženec nima dovolj sredstev(3)) treba uporabljati dva kriterija, in sicer (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve (tako npr. sodba ESČP v zadevi Quaranta proti Švici, z dne 24. 5. 1991, pa tudi odločitev velikega senata ESČP v zadevi Benham proti Združenemu kraljestvu, z dne 10. 6. 1996, in kasnejše, npr. Talat Tunç proti Turčiji, z dne 27. 3. 2007 ter Zdravko Stanev proti Bolgariji z dne 6. 11. 2012).

13. Ustava in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom. S tega vidika je v tem primeru treba ugotoviti, ali so zahteve 24. člena ZBPP oziroma citirana stališča tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki navedeno zakonsko določbo razlagajo, skladne z navedenimi zahtevami 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Navedena pravna ureditev in njeno izvajanje mora tako omogočiti tudi dejansko uresničevanje pravice do poštenega sodnega postopka.

14. Ob presoji prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki sta bila podlaga za odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ugotavlja, da nista v neskladju ne z 29. členom Ustave ne z zahtevami c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj ju je vsekakor mogoče razlagati tako, da se navedeni vidik človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe lahko uresničuje v celoti. Pravno vprašanje, ki je torej ključno v obravnavanem primeru, je, ali je bila razlaga 24. člena ZBPP, ki sta jo podali tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje, skladna z Ustavo oziroma s konkretnejšimi zahtevami navedene določbe 6. člena EKČP. Pri tem sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi navedeno človekovo pravico do obrambe prezrlo, saj se nanjo in na njeno razlago opira tudi v izpodbijani sodbi. Ne glede na to pa je ob presoji vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči revidentu v kazenskem postopku sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in napačno razložilo zahteve 24. člena ZBPP.

15. V kazenski zadevi je treba kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem pa zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena(4). Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev(5). Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih.

16. Ker je v obravnavani zadevi nesporno, da je revident zaprosil za pravno pomoč v kazenskem postopku, v katerem je bil revident obdolženec in v katerem mu je bilo mogoče izreči kazen zapora do treh let za posamezno kaznivo dejanje(6) , bi ob upoštevanju te okoliščine tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje revidentu morala ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do poštenega sodnega postopka odobriti brezplačno pravno pomoč za zastopanje z zagovornikom v tem kazenskem postopku, če je izpolnjeval tudi ostale z zakonom predpisane pogoje. Zato je Vrhovno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ter z namenom odprave kršitve revidentove človekove pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave ter c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP reviziji ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V novem postopku bo tožena stranka tako morala upoštevati navedeni vidik uporabe 24. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev ustrezno odločiti o prošnji revidenta.

K II. točki izreka:

17. Ker je revident z revizijo uspel in je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo tožene stranke, je odločilo tudi o stroških postopka. Revident je v upravnem sporu priglasil stroške, ki bi bili odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, torej v višini iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285 EUR, povečanih za 22% DDV (62,70 EUR) skupaj torej 347,70 EUR. Ker pa je revident v tožbi uveljavljal le stroške v višini 226,70 EUR, kar povečano za 22% DDV (49,87 EUR) znaša 276,57 EUR, jih je sodišče priznalo v slednji višini. Revident je v reviziji priglasil stroške revizijskega postopka, ki temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Na podlagi tar. št. 3300 (količnik 2) je revidentu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (3.500,00 EUR) treba priznati 282,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), poleg tega pa še 22 % DDV od nagrade in izdatkov (66,44 EUR). Tožena stranka je tako dolžna revidentu povrniti stroške revizijskega postopka v višini 368,44 EUR, skupno torej 645,01 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

(1) Kasnejše spremembe ZBPP navedenih določb prvega in tretjega odstavka 24. člena vsebinsko niso bistveno spremenile.

(2) Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/2004 in OdlUS XIII, 81), 18. točka obrazložitve.

(3) Navedeni subjektivni pogoj določajo tudi 13. člen ZBPP in naslednji, v obravnavani zadevi pa ni bil predmet spora.

(4) Tudi Ustavno sodišče v citirani odločbi poudarja, da je glede jamstev v kazenskem postopku ESČP večkrat poudarilo, da se 6. člen EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke, v katerih lahko pride do razveljavitve izpodbijanih sodb. Posebnosti, ki jih je treba upoštevati v omenjenih postopkih, je ESČP strnjeno navedlo v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 2. 3. 1987, Ser. A, Vol. 115. (5) Navedeno je razvidno tudi iz sodne prakse ESČP, ki se je razvila na tej podlagi, npr. citirane odločitve v zadevi Quaranta in drugi. Tako tudi Evropska komisija v svojem priporočilu o pravici do brezplačne pravne pomoči za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih postopkih z dne 27. novembra 2013 (2013/C 378/03), točka 12. (6) Enaka višina kazni je bila zagrožena npr. v citirani zadevi Quaranta, v zadevi Benham do tri mesece, v zadevi Zdravko Stanev pa do dve leti.