Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se kljub tožnikovi formalni zaposlitvi pri toženki ta ni štela za delodajalca v širšem smislu ZVZD-1, temveč je bil to tisti, ki je delo na delovišču v A. dejansko organiziral in nadzoroval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 92.737,41 EUR z obrestmi od 1. 5. 2018 do plačila in za plačilo mesečne rente v višini 1.330,70 EUR od 1. 6. 2018 dalje (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker toženke ni štelo za dejanskega delodajalca, ter stališču, da je treba kot delodajalca v širšem smislu šteti tistega, ki je delo dejansko organiziral in nadzoroval. Pogodbo o zaposlitvi je sklenil s toženko in njena dolžnost je bila, da mu zagotovi varnost in zdravje pri delu. Napotila ga je na delo v A. (Hrvaška), zato bi morala tam poskrbeti za varno delovno okolje. Iz pogodbe o poslovnem sodelovanju za leto 2014 med toženko in B. d. o. o. je razvidno, da se je toženka zavezala za vsakega delavca pred odhodom na montažo dostaviti B. d. o. o. obrazec A1. Iz listine Fotoelaborat u nadzoru inspektorata rada z dne 15. 10. 2014 izhaja, da je tudi hrvaški inšpektorat štel toženko kot osebo, ki je odgovorna za tožnikovo nezgodo. Sodišče ni dokazno ocenilo pisnega sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču z dne 19. 8. 2014 med toženko in B. d. o. o. Tožnik je ves čas dela na gradbišču delal za toženko v koordinaciji z drugimi predstavniki podjetij. Rečeno mu je bilo, da je vodja in koordinator del C. C. in da bo pri delu sodeloval še z delavci drugih podjetij. Ni jasno, kdo vse je bil na delovišču, kakšna so bila medsebojna razmerja, kdo je bil odgovoren in kdo je tožnika uvedel v delo. Delo je opravljal samostojno, če pa je moral karkoli urejati, tako glede delovnih kot vseh drugih zadev, je bilo to izključno s toženko. Ni imel opravljenega zdravniškega pregleda in ugotovljene ustrezne usposobljenosti in zmožnosti za višinska montažna dela. Izvedenec prof. dr. D. D. je ugotovil, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu pomožni ključavničar I, opravljal pa je dela monterja ključavničarja. Tožnik je predlagal, naj izvedenec pojasni, kakšna bi morala biti ravnanja toženke, ko je tožnika poslala na delovišče, vendar izvedenec ni odgovoril. Na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec E. E., katerega mnenje je tudi sicer protislovno. Naloga toženke je bila, da tožnika za to delo usposobi, saj je bil poslan na delovišče, kjer so se vsa dela opravljala izključno s pomočjo uporabe dvižnih dvigal. Toženka ni poskrbela, da bi oseba, ki naj bi bila vodja gradbišča, govorila slovenski jezik. Inšpektor F. F. je pojasnil, da je prišel na kraj delovne nezgode in tam našel edino G. G., ter da je bila težava ugotoviti, za katerega delodajalca je tožnik delal. Tožnik je v tednu, ko je prišlo do nesreče, delal že bistveno dlje, kot je zakonsko omejen delovni čas. Glede delovnega časa je ves čas kontaktiral s toženko. Ta bi tudi morala zagotoviti, da bi uporabljal varnostni pas. Če bi C. C. dejansko nadzoroval delo tožnika, bi opazil, da ne uporablja varnostnega pasu, zato ga tudi iz tega razloga ni mogoče šteti za tožnikovega delodajalca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2008 na delovnem mestu pomožni ključavničar I. Dne 11. 10. 2014 se je poškodoval na gradbišču pri H. v A., ko je pri montaži sortirnega stroja za komunalne odpadke padel z dvižne ploščadi. Od toženke zahteva plačilo odškodnine za negmotno in gmotno škodo ter mesečno rento. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker toženkina odškodninska odgovornost ni podana. K pritožbenim navedbam odločilnega pomena podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec res tisti, ki je z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi, vendar je sodna praksa pojem "delodajalca" - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev v smislu določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) - prav glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu razširila na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. To pomeni, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga delodajalcu, ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na "delodajalca" v širšem smislu ZVZD-1.1 Glede na navedeno opredelitev delodajalca v smislu ZVZD-1 pritožba zmotno meni, da je toženka že zgolj zaradi sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tožnikom v tem sporu odškodninsko odgovorna na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ; UR. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in da nato lahko zoper morebitno drugo odgovorno osebo uveljavlja regresni zahtevek.

8. Izhajajoč iz zgornjega stališča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se kljub tožnikovi formalni zaposlitvi pri toženki ta ni štela za delodajalca v širšem smislu ZVZD-1, temveč je bil to tisti, ki je delo na delovišču v A. dejansko organiziral in nadzoroval. Zaključek temelji na pravilnih ugotovitvah, da je bil tožnik s strani toženke napoten na delo v okviru poslovnega sodelovanja toženke z družbo B. d. o. o., slednja pa je bila na gradbišču izvajalec za naročnika I. d. o. o. Šef oziroma vodja gradbišča je bil C. C. Nihče od toženkinih zaposlenih ni organiziral dela na tem gradbišču in tožniku ni dnevno odrejal delovnih nalog. Toženka na delovišču v A. ni bila prisotna. Pritožbena navedba, da je sodišče ugotovilo, da je bil C. C. zaposlen pri I. d. o. o. (slovenska družba), medtem ko je sam izpovedal, da je bil zaposlen pri J. (nemška družba), ni odločilnega pomena. Bistvena je dejanska vloga C. C. na delovišču v A., ki je bila v sojenju pred sodiščem prve stopnje v celoti pravilno ugotovljena (organiziral delo na gradbišču, bil odgovorna oseba skupnih varnostnih ukrepov, tožniku dnevno odrejal naloge in nadziral njegovo delo) in potrjuje zaključek, da toženka ni bila delodajalec v širšem smislu ZVZD-1.2 Čeprav drži pritožbena navedba, da je glede na izpoved C. C. tožnik govoril, da dela za toženko, na to okoliščino še ni mogoče opreti zaključka o njeni odškodninski odgovornosti za škodni dogodek.

9. Pritožba očita, da bi C. C., če bi dejansko nadzoroval delo tožnika, opazil, da ni uporabljal varnostnega pasu, zato ga tudi iz tega razloga ni mogoče šteti za tožnikovega delodajalca. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Oba izvedenca s področja varstva pri delu, E. E. in prof. dr. D. D., sta ugotovila, da je tožnikovo delo nadziral C. C., ki je bil tudi odgovorna oseba skupnih varnostnih ukrepov, in da toženka ni imela vloge delodajalca v smislu nadzora in organizacije dela. O takšni vlogi C. C. na gradbišču so izpovedale tudi priče K. K., L. L. in sam C. C. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da ni ugotovljeno, kakšna so bila medsebojna razmerja (na delovišču) in kdo je bil odgovoren. Ker je tožniku delo odrejal in ga nadziral C. C., pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ga je tožnik opravljal samostojno. Četudi bi držalo, da C. C. svoje dolžnosti glede nadzora tožnika ni opravljal z zadostno stopnjo odgovornosti, za kar se zavzema pritožba (ki npr. tudi očita, da je v tednu, ko je prišlo do nesreče, tožnik delal že bistveno dlje od zakonsko omejenega delovnega časa; da je izvedenec prof. dr. D. D. ugotovil, da so bila navodila za varno delo na ploščadi neberljiva, da bi morala biti ploščad pred pričetkom del pregledana in ugotovljeno vse potrebno glede ustreznega zagotavljanja varnega dela, da bi morala biti navodila za varno delo stalno na razpolago, ipd.), pa to ne pomeni toženkinega protipravnega ravnanja, temveč gre za okoliščine, ki bi bile lahko pomembne kvečjemu v zvezi z odškodninsko odgovornostjo delodajalca v širšem smislu ZVZD-1. 10. Ker toženka ni bila tožnikov delodajalec v širšem smislu ZVZD-1, je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila že zgolj zaradi tega, ker je bila njegov formalni delodajalec, na delovišču v A. dolžna zagotoviti varstvo in zdravje pri delu. Na drugačno presojo toženkine odškodninske odgovornosti ne morejo vplivati niti v pritožbi izpostavljene okoliščine, da je imel tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenjeno le s toženko, da je ta pogodba v drugem odstavku četrtega člena določala, da bo delo opravljal zunaj poslovnih prostorov oziroma sedeža toženke, tako doma kot v tujini, in da ji je v zvezi z napotitvijo na delo na Hrvaško zaupal, da bo spoštovala pogodbo o zaposlitvi in poskrbela za varno delovno okolje. Za presojo delodajalca v širšem smislu ZVZD-1 tudi ni bistveno, ali je delavec v kakšnem pogodbenem odnosu z dejanskim organizatorjem delovnega procesa in nadzora na delovišču. 11. Pritožbeno vztrajanje, da je tožnik sebe štel za delavca toženke, slednje pa naj bi potrjevale tudi druge listine v spisu, ne vpliva na drugačen zaključek o tem, kdo je dejansko organiziral in nadziral delo na delovišču v A.. Enako velja za pritožbeno izpostavljanje določila pogodbe o poslovnem sodelovanju za leto 2014 med toženko in B. d. o. o., iz katerega izhaja, da se je toženka zavezala za vsakega delavca pred odhodom na montažo dostaviti B. d. o. o. obrazec A1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta obrazec (le) dokument, ki potrjuje, da se za napotenega delavca oziroma samozaposleno ali tujo samozaposleno osebo v času čezmejnega izvajanja storitve še naprej uporabljajo predpisi o socialni varnosti države članice EU, v kateri ima delodajalec ali tuji delodajalec oziroma samozaposlena ali tuja samozaposlena oseba sedež. Ta obrazec torej ne more biti odločilnega pomena za presojo, kdo je za škodni dogodek odškodninsko odgovoren.

12. Za presojo spora prav tako ni odločilno, kako je nezgodo obravnaval inšpekcijski organ tuje države (fotoelaborat z dne 15. 10. 2014), saj ta ni presojal vprašanja odškodninske odgovornosti. Glede na to je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da na delovišču ob nezgodi ni bilo ustrezne dokumentacije, oziroma izpostavljanje izpovedi inšpektorja F. F. o tem, da je na kraju delovne nezgode našel le G. G. in da je bila težava ugotoviti, za katerega delodajalca je tožnik delal. Na drugačno presojo odškodninske odgovornosti ne vpliva niti pritožbeno sklicevanje na zapisnik inšpekcijskega nadzora v delovnih prostorih inšpektorata za delo na M. (Hrvaška) z dne 7. 11. 2014, katerega se je udeležila takratna zakonita zastopnica toženke N. N. Ta je res podpisala vsako stran zapisnika, iz katerega med drugim izhaja, da je toženka na gradbišču v A. izvajala dela kot podizvajalec družbe B. d. o. o. in da je bil tožnik takrat edini delavec toženke, ki je opravljal delo na tem gradbišču skupaj z drugimi delavci, vendar pa ti okoliščini ne zadoščata za ugotovitev toženkine odškodninske odgovornosti.

13. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče ni dokazno ocenilo pisnega sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču z dne 19. 8. 2014 med toženko in B. d. o. o, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za ta spor ključna dejstva, tj. kdo je bil na skupnem gradbišču dejansko dolžan dajati navodila delavcem in izvrševati nadzor, ali se ta navodila in ukrepe dejansko izvaja (torej okoliščine v smislu navedenega sporazuma), ugotavljalo in kot je bilo že obrazloženo, na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke.

14. Glede pritožbene navedbe, da je tožnik npr. vprašanje plačila za delo, morebitna sporna vprašanja glede pogodbe o zaposlitvi ipd. urejal s toženko, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za vprašanja, ki za presojo odškodninske odgovornosti niso ključnega pomena. Pritožbena navedba, da je glede delovnega časa ves čas kontaktiral s toženko, predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Ker toženka ni bila delodajalec v širšem smislu ZVZD-1, pritožba neutemeljeno navaja, da bi kljub temu morala poskrbeti za varno delo v A., definirati vse postavke odgovornosti, delovnih pogojev in oseb, ki bodo sodelovale na delovišču, ves čas preverjati, ali je zanj ustrezno poskrbljeno, mu zagotoviti varnostni pas, ga usposobiti za delo na dvižni ploščadi, ipd. Tudi sicer v zvezi z navedbo, da ni jasno, kdo je tožnika uvedel v delo, pritožba očitno spregleda izpoved C. C., da se je vsakogar, ki je prvič prišel na delovišče, opozorilo na varnostne ukrepe, da mora obvezno nositi čelado, kje je varnostna oprema, ipd. Pritožbeno izpostavljanje ugotovitve izvedenca prof. dr. D. D., da je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu pomožni ključavničar I, na delovišču v A. pa je opravljal dela monterja ključavničarja, je lahko relevantno kvečjemu z vidika vprašanja, ali je delodajalec v širšem smislu ZVZD-1 (in torej ne toženka) tožnika usposobil za delo, ki ga je ta opravljal na tem delovišču.3

16. Pritožba neutemeljeno navaja, da toženka ni poskrbela, da bi vodja gradbišča govoril slovenski jezik. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je komunikacija s C. C. (in delavci) potekala. Pri tem je upoštevalo izpoved priče O. O., da je C. C. znal "še kar" slovensko in da so se z njim vsi lahko sporazumevali. Tudi tožnik je v izpovedi potrdil, da se je z C. C., ki mu je odrejal delo, sporazumeval angleško in slovensko, pa tudi z rokami. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zaslišanje C. C. opravilo ob sodelovanju sodnega tolmača za nemški jezik, ni pomembna, saj ne izpodbije pravilnosti dokaznega zaključka, da je bila komunikacija na delovišču mogoča. 17. V zvezi s pritožbenim očitkom, da tožnik ni imel opravljenega ustreznega zdravniškega pregleda, je že sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da to ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožnik namreč ni padel iz košare zato, ker ne bi bil zdravstveno zmožen obstati v košari, ali videti, ali ker bi imel kakšne druge zdravstvene omejitve, temveč zato, ker je samovoljno splezal na ograjo in želel doseči predmet, ki mu je bil sicer izven dosega. Tudi varnostnega pasu si ni pripel po lastni presoji, ne pa zaradi morebitnih zdravstvenih omejitev.

18. Glede pritožbene navedbe, da izvedenec prof. dr. D. D. ni odgovoril na vprašanje tožnika, kakšna bi morala biti ravnanja toženke, ko ga je poslala na delovišče v A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da to, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v širšem smislu ZVZD-1 oziroma ali je odškodninsko odgovorna, predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču. Dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri tako ni bila potrebna, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec E. E. Mnenju slednjega pritožba tudi povsem pavšalno očita, da je protislovno in protispisno, kar je mogoče razumeti le kot nestrinjanje tožnika z njegovimi ugotovitvami.

19. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnik s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor na pritožbo pa k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno pripomogel in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 12/2019, VIII Ips 49/2020 idr. 2 Tudi tožnik je v prvi pripravljalni vlogi pojasnil, da mu je toženka tedaj, kadar se ji je javil, rekla, naj se na delovišču usklajuje z drugimi in kar se tiče opravljanja del in zahtev nadrejenih in odgovornih, tem sledi. 3 Iz listine B11 sicer izhaja, da je bil tožnik na Hrvaškem usposobljen za delo na varen način za delovno mesto monter ključavničar (potrdilo družbe P. d. o. o. z dne 14. 1. 2014).