Jedro

Odškodninska odgovornost "dejanskega delodajalca" se je v sodni praksi vzpostavila predvsem zaradi dodatne zaščite delavca kot oškodovanca, kar naj bi kvečjemu razširjalo in ne ožilo možnosti delavca za povrnitev škode v zvezi z delovnim razmerjem, ki tako ni vezana nujno zgolj na odškodninsko odgovornost "formalnega" delodajalca. Morebitna odškodninska odgovornost "formalnega" delodajalca zaradi opustitve njegovih dolžnostnih ravnanj lahko obstoji poleg odškodninske odgovornosti "dejanskega delodajalca" in druga ne izključuje nujno prve, kot sta zmotno presodili sodišči nižjih stopenj.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 92.737,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2018 dalje in za plačilo mesečne rente v višini 1.330,70 EUR od 1. 6. 2018 dalje. Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške.

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 157/2023 z dne 9. 11. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno uporabljeno materialno pravo glede neobstoja odškodnine odgovornosti tožene stranke.

4.Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da toženka ne odgovarja odškodninsko za nesrečo pri delu, ker se ne šteje za delodajalca v širšem smislu po določbah Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in naslednji; ZVZD-1), in ker ni bila dejanski delodajalec (v nadaljevanju delodajalec v širšem pomenu besede) na delovišču v tujini. Po določbi 2. točke 3. člena ZVZD-1 lahko poleg formalnega delodajalca (v nadaljevanju delodajalca v ožjem pomenu besede) za škodo, nastalo delavcu, odgovarja tudi delodajalec uporabnik. Njegova odgovornost pa je smiselno dodatna glede na odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede in ne izključujoča, kot je zaključilo sodišče. Delavec ima tako v primeru nesreče pri delu možnost izbire, koga bo tožil zaradi nastanka škode. Delavci, ki so napoteni na delo k uporabniku, so ob zavzetem stališču v slabšem položaju glede morebitnega uveljavljanja odškodninske odgovornosti za škodo, ki so jo utrpeli pri delodajalcu v širšem pomenu besede, kot delavci, ki se jim pripeti nesreča pri delu pri delodajalcu v ožjem pomenu besede. Delavec, ki je napoten na gradbišče, zaradi nejasnosti pogodbenih razmerij niti ne more vedeti, kdo je njegov delodajalec v širšem pomenu besede in zoper katero osebo naj naperi odškodninski zahtevek. Pravilo o regresni pravici delodajalca za povrnitev izplačila odškodnine tretji osebi iz 147. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) bi se moralo analogno uporabiti tudi za zahtevek delavca, ki mu je nastala škoda s strani tretjih (to je delodajalca v širšem pomenu besede). Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi s toženko naveden kot kraj opravljanja dela tudi tujino. Za delo upravljavca dvižne ploščadi s strani toženke ni bil usposobljen; opravljal je delo drugega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Navodil za varno delo ni imel na voljo, delo pa je vodil nemški državljan, zato je bila komunikacija otežena. Sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti je bil sklenjen za nazaj, toženka pa je bila nezainteresirana za tožnikovo varnost.

5.Toženka v obširnem odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bil tožnik dejansko napoteni delavec k delodajalcu uporabniku A. d. o. o., ki je bil izvajalec za družbo B. d. o. o., ta pa je dejavnost nadalje opravljala za družbo C. Toženka je po pogodbi o medsebojnem sodelovanju prejela plačano golo storitev tožnika. Tožniku bi morala biti pogodbena razmerja na gradbišču znana. Za nesrečo odškodninsko odgovarja delodajalec v širšem pomenu besede (uporabnik). Delo je opravljal po navodilih A. A., zaposlenega pri C. Opravil je program usposabljanja in preizkus usposobljenosti za delo in ni imel omejitev glede opravljanja dela. Izvedenca nista ugotovila kršitev s strani toženke glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Toženka ne nasprotuje dejstvu, da je bila tožnikov delodajalec v ožjem pomenu besede, saj to ne vpliva na njeno morebitno odškodninsko odgovornost.

6.Revizija je utemeljena.

7.Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP).

8.Spor se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel tožnik, ko je kot delavec toženke opravljal delo na delovišču drugega izvajalca v tujini. Na to delovišče je toženka napotila le tožnika. Na delo na gradbišče D. pri Pulju (Hrvaška) ga je napotila na podlagi poslovnega sodelovanja z družbo A. d. o. o., slednja pa je izvajala dela za naročnika B. d. o. o. Vodja gradbišča je bil A. A.Tožnik se je poškodoval na tem gradbišču, ko je pri montaži sortirnega stroja za komunalne odpadke padel z dvižne ploščadi. Splezal je na preko zaščitne ograje dvižne ploščadi, ko je bila ta dvignjena, zato da bi dosegel pločevino na transportnem traku. Pri tem se je prijel za motor transporterja. Takrat je vrtljivi krak traku zasukalo, tako da je padel na tla z višine okoli treh metrov. Z varnostnim pasom ni bil pripet.

9.Ključno pravno vprašanje tega spora je, kje leži temelj morebitne odškodninske odgovornosti toženke, s katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, torej tožnikovega delodajalca v ožjem pomenu besede, za tožnikovo nesrečo pri delu na skupnem delovišču.

10.Ustava RS v 66. členu nalaga državi med drugim tudi obveznost, da zagotovi zakonsko varstvo dela. Iz te določbe izhaja, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. To svojo obveznost je zakonodajalec uresničil predvsem z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) in ZVZD-1. Glede na določbe navedenih predpisov je delodajalec tisti, ki je odgovoren za varno in zdravo delo delavcev.1

11.Po prvem odstavku 45. člena ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Tudi prvi odstavek 5. člena ZVZD-1 (ta določba je uvrščena v II. poglavje ZVZD-1; "Temeljna načela") določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. ZVZD-1 podrobneje opredeljuje naloge, obveznosti in odgovornosti delodajalca iz naslova zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu v okviru preostalih členov II. poglavja ZVZD-1, ki se nanašajo na delodajalca in v III. poglavju ZVZD-1, ki nosi naslov "Obveznosti delodajalca" (členi od 17 do 48).

12.Obveznosti dveh ali več delodajalcev na skupnih deloviščih so še posebej določene v 39. členu ZVZD-1 (določitev skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu s pisnim sporazumom; določitev delavca s strani vsakega od delodajalcev za zagotovitev varnosti svojih delavcev; sporazumna določitev delavca, ki zagotavlja usklajeno izvajanje ukrepov, določenih s pisnim sporazumom).

13.Po prvem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1 je delodajalec po tem zakonu vsaka pravna ali fizična oseba in drug subjekt, kakršen je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi oziroma ladjar ladje, ki je vpisana v slovenski ladijski register2 (delodajalec v ožjem pomenu besede). Po drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1 pa se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, razen oseb, ki zagotavljajo delo delavcem v gospodinjstvu in nosilcev kmetij, ki opravljajo delo z družinskimi člani na kmetijah v skladu s predpisi o kmetijstvu (delodajalec v širšem pomenu besede)3.

14.S takšno opredelitvijo delodajalca v ZVZD-1 je zakonodajalec za primere, ki ki jih ureja ZVZD-1, dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v drugem odstavku 5. člena ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1.4 Namen takšne ureditve je v tem, da se delavcu kar v največji meri zagotovi pravica do varnega in zdravega dela. To so mu dolžni zagotavljati vsi subjekti, ki jih ZVZD-1 opredeljuje kot njegove delodajalce. Vse dolžnosti delodajalca po ZVZD-1 in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, so namreč hkrati tudi pravice delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnosti in zdravja pri delu, kar izrecno določa 10. člen ZVZD-1.

15.Nosilni razlog sodišč nižjih stopenj za zavrnitev odškodninskega zahtevka je bil v tem, da je bila toženka v odnosu do tožnika le delodajalec v ožjem pomenu besede in ne njegov delodajalec v širšem pomenu besede po določbah ZVZD-1. Zato naj ne bi bila odškodninsko odgovorna, saj bi lahko odškodninsko odgovarjal kvečjemu delodajalec v širšem pomenu besede. Postavili sta se na stališče, da na skupnem delovišču, na katerega je napoten delavec, lahko za nesrečo pri delu odgovarja le delodajalec v širšem pomenu besede, ki je odgovoren za nadzor in organizacijo skupnega dela. Ob tem sta se sklicevali na sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2014, VIII Ips 12/2019 in VIII Ips 49/2020, vendar v nobeni od navedenih zadev ni bilo zavzeto stališče, da odškodninska odgovornost delodajalca v širšem pomenu besede za škodo v posledici nesreče pri delu izključuje odškodninsko odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka dodatno utemeljilo še z ugotovitvijo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika.

16.Odškodninska odgovornost delodajalca v širšem pomenu besede se je v sodni praksi vzpostavila predvsem zaradi dodatne zaščite delavca kot oškodovanca, kar naj bi kvečjemu razširjalo in ne ožilo možnosti delavca za povrnitev škode v zvezi z delovnim razmerjem, ki tako ni vezana zgolj na odškodninsko odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede. Pojem delodajalca v širšem pomenu besede je v sodni praksi vpeljan zaradi pravnih in dejanskih dilem razreševanja vprašanja odškodninske odgovornosti delodajalcev in tretjih za škodo, nastalo delavcu zaradi nesreče pri delu, ki je v času te nesreče sicer opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je del ali pa večino funkcionalnih pravic in dolžnosti delodajalca v ožjem pomenu besede opravljal drug subjekt (delodajalec v širšem pomenu besede). Ta drug subjekt zaradi predpisov, katerih namen je varstvo delavčevega zdravja in varnosti pri delu in v povezavi s tem sklenjenimi pogodbami oziroma sporazumi, dejansko (in tudi pravno) prevzema določene obveznosti in dolžnosti delodajalca v ožjem pomenu besede tako glede dajanja navodil pri delu kot tudi glede skrbi za delavčevo varnost in zdravje. Z vidika odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo utrpi delavec zaradi nesreče pri delu, je treba vlogo delodajalca v širšem pomenu besede presojati od primera do primera, predvsem s stališča njegovih konkretnih obveznosti, ki bi bile lahko relevantne pri morebitni preprečitvi škodnega dogodka.

17.Dejanski prenos določenih dolžnosti in upravičenj z delodajalca v ožjem pomenu besede na delodajalca v širšem pomenu besede pa še ne pomeni, da je prvi razbremenjen vseh dolžnosti glede skrbi za varnost in zdravje delavca. Kljub vključitvi delavca v dejavnost delodajalca v širšem pomenu besede mora delodajalec v ožjem pomenu besede poskrbeti za ustrezno usposobljenost delavca za delo, na katero je bil napoten oziroma ga mora po potrebi ustrezno pripraviti za to delo. Delo mora biti določno opredeljeno. Delodajalec v ožjem pomenu besede se mora prepričati, v kakšen organizacijski ustroj napotuje delavca in kdo je tisti, ki bo prevzel (večino) dolžnosti nadzora, dajanja navodil in posledično tudi skrb za varnost in zdravje napotenega delavca (kar bi bilo običajno v pristojnosti delodajalca v ožjem pomenu besede). Ta podatek mora biti znan. Delodajalec v ožjem pomenu besede lahko napoti na delo k delodajalcu v širšem pomenu besede le delavca, ki je takšno delo zdravstveno in strokovno zmožen oziroma sposoben opravljati. Dolžnostna ravnanja delodajalca v ožjem pomenu besede so v takih primerih torej v ustrezni izbiri in pripravi delavca ter v skrbni izbiri pogodbenega partnerja, ki bo dejansko prevzel določene funkcije delodajalca nasproti napotenemu delavcu zaradi vzpostavljenih pogodbenih razmerij. Prav tako mora delodajalec v ožjem pomenu besede spremljati opravljanje dela delavca (na primeren način - npr. s komunikacijo z delavcem ali delodajalcem v širšem pomenu besede), kljub temu, da nima neposrednega fizičnega nadzora na delovišču. Delavec pa je po drugi strani dolžan komunicirati tudi z delodajalcem v ožjem pomenu besede, če na delovišču nastopijo težave. Navedene dolžnosti so lahko pomembne z vidika ugotavljanja odškodninske odgovornosti za nastalo škodo zaradi nesreče pri delu. To odgovornost pa je treba vedno presojati v okviru konkretnega škodnega dogodka in verjetnih pravnorelevantnih ravnanj in vzrokov z vidika odškodninske odgovornosti.5 Morebitna odškodninska odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede zaradi opustitve njegovih dolžnostnih ravnanj lahko obstoji poleg odškodninske odgovornosti delodajalca v širšem pomenu besede; druga ne izključuje nujno prve, kot sta zmotno presodili sodišči nižjih stopenj. V takem primeru lahko nastopi odgovornost obeh delodajalcev za isto škodo (186. člen OZ), če so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji.

18.Po drugi strani odškodninska odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da ima z delavcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, za kar se zmotno zavzema revizija. Zakonska ureditev namreč tega ne določa, do takšnega zaključka pa ne privede niti sistemska razlaga. Na podlagi določbe matičnega zakona, ki ureja delovna razmerja, mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom (prvi odstavek 179. člena ZDR-1). OZ, ki ureja splošno odškodninsko odgovornost, nikjer posebej ne ureja posebnega režima neposlovne odgovornosti delodajalca za povzročitev škode, ki bi se nanašala na vprašanja razmerja odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede za škodo, ki je nastala v času opravljanja dela, ko so bile določene dolžnosti in pravice delodajalca (ali večina od njih) prenesene na drugega (na delodajalca v širšem pomenu besede) zaradi pogodbenih in dejanskih okoliščin opravljanja konkretnega dela.

19.Zgoraj opisano stališče je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS Up- 1514/22-18 z dne 18. 4. 2024. V njej je Ustavno sodišče presojalo ustavno pritožbo delavca, katerega zahtevek za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu je bil v individualnem delovnem sporu zavrnjen. V tej zadevi je do nesreče pri delu prišlo na delovišču pri delodajalcu v širšem pomenu besede, tožnik pa je neuspešno vtoževal to odškodnino od svojega delodajalca v ožjem pomenu besede, ki na skupnem delovišču ni bil prisoten. Dejanske okoliščine omenjene zadeve so deloma primerljive okoliščinam tega individualnega delovnega spora. Ustavno sodišče je izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo zato, ker je bila tožniku kršena pravica iz 66. člena Ustave. Pojasnilo je, da je zmotna presoja sodišč, da delodajalec v ožjem pomenu besede zaradi odsotnosti ni bil dolžan izpolniti obveznosti iz naslova zagotavljanja varstva in zdravja pri delu v odnosu do delavca in da glede na vrsto del, ki ga je delavec opravljal v tujini pri delodajalcu v širšem pomenu besede, ne odgovarja za škodo, ki jo je delavec utrpel pri nesreči pri delu na tem delovišču (14. točka obrazložitve). Namen 2. točke 3. člena ZVZD,6 ki širi pojem delodajalca, je v krepitvi varnosti delavca. Stališče sodišč, ki sta kot odločilno okoliščino za izključitev odškodninske odgovornosti (tudi) delodajalca o ožjem pomenu besede šteli njegovo fizično nenavzočnost na skupnem delovišču, je v nasprotju s tem namenom, saj izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Po tem stališču bi se lahko delodajalec v ožjem pomenu besede v celoti (oziroma popolnoma) izognil izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo zaradi nesreče pri delu, že zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten. To pa ne pomeni, da odškodninsko odgovarja zgolj delodajalec v ožjem pomenu besede in ne tudi delodajalec v širšem pomenu besede, kot tudi ne, da delodajalec v ožjem pomenu besede ne bi imel možnosti regresnih zahtevkov do morebitnih solidarnih odškodninskih zavezancev (188. člen OZ), ki pa v razmerju do delavca niso upoštevni (15. točka obrazložitve).

20.Sodišče prve stopnje je kot dodatni razlog za neutemeljenost zahtevka navedlo, da naj bi tožnik sam povzročil škodo z nepravilnim ravnanjem (do tega nosilnega razloga se sodišče druge stopnje sicer ni opredelilo), pri čemer pa iz sodbe določno ne izhaja, kakšno bi naj bilo pravilno ravnanje delavca in ali to njegovo ravnanje izključuje siceršnjo krivdno ali objektivno odškodninsko odgovornost. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da je tožnik padel 3 metre globoko, kar bi po ustaljeni sodni praksi lahko predstavljalo delo na višini, ki praviloma utemeljuje objektivno odgovornost zaradi povečane nevarnosti za nastanek škode. Vendar tega še ni mogoče zaključiti, saj ni bila ugotovljena narava dejavnosti, v okviru katere je deloval tožnik (ali gre morda za nevarni položaj, ki ga je povzročil sam tožnik, ali pa za povečana tveganja pri opravljanju dela, ki bi utemeljevale uporabo instituta objektivne odgovornosti). Različna presoja krivdne ali objektivne odgovornosti pa lahko vpliva na različno presojo morebitnega oškodovančevega prispevka k nastanku škode.

21.Presoja o tem, ali narava opravljanja dela daje podlago za krivdno ali objektivno odgovornost vsaj nasproti delodajalcu v širšem pomenu besede, vpliva tudi na presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede in morebitne njegove solidarne odgovornosti s prvim, saj opravljanje bolj tveganih dejavnosti pri delodajalcu v širšem pomenu besede zahteva večjo skrbnost delodajalca v ožjem pomenu besede ob napotitvi delavca na skupno delovišče.

22.Izpodbijana sodba zaradi zmotne materialnopravne presoje o pravnem pomenu delodajalca v širšem pomenu besede na skupnem delovišču več izvajalcev, ki naj bi sam po sebi izključeval odškodninsko odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede, ne vsebuje vseh zgoraj opisanih pravnorelevantnih dejstev, potrebnih za presojo, ali je (tudi) toženka odškodninsko odgovorna tožniku za nastalo škodo. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje stopnje razveljavilo ter zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje.

23.V novem sojenju bo moralo sodišče (tudi upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu) ugotoviti, ali je toženka izpolnila svoje obveznosti ustrezne usposobljenosti oziroma priprave tožnika za delo pri delodajalcu v širšem pomenu besede, glede izbire delodajalca v širšem pomenu besede in presoditi, ali je to vplivalo na njeno odškodninsko odgovornost (tudi ob upoštevanju določb OZ o solidarni odgovornosti). Opredeliti se bo moralo tudi do drugega nosilnega razloga, na katerem temelji sodba sodišča prve stopnje (da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo) in nato ponovno odločiti o pritožbi tožnika.

24.Vrhovno sodišče je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

25.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, tč. 8 obrazložitve in nadalj.

Op. št. (2)Ta definicija delodajalca je praktično identična definiciji delodajalca, kot je opredeljena v drugem odstavku 5. člena ZDR-1.

Op. št. (3)ZVZD-1 je nadalje tudi tretjem in četrtem odstavku 2. točke 3. člena kot delodajalca štel še fizično osebo, ki s člani svojih gospodarstev oziroma družinskimi člani opravlja pridobitno ali drugo dejavnost, pa tudi uporabnika, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Tudi navedena subjekta imata položaj delodajalca v širšem pomenu besede.

Op. št. (4)Enako velja tudi za subjekte iz tretjega in četrtega odstavka 2. točke 3. člena ZVZD-1.

Op. št. (5)Glede na zgoraj zavzeta stališče je sodišče druge stopnje z obrazložitvijo, da toženka ni bila tožnikov delodajalec v širšem pomenu besede, preuranjeno zavrnilo pritožbene navedbe tožnika v zvezi s skrbjo za varno delo tožnika, preverjanjem ali je zanj ustrezno poskrbljeno itd.

Op. št. (6)Do škodnega dogodka je prišlo v času prej veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.), ki je opredeljeval delodajalca kot ZVZD-1.