Jedro

Ne glede na to, da je sedaj lastnica sončnih kolektorjev oziroma z njimi razpolaga obtoženčeva družba, je protipravno premoženjsko korist s storjenim kaznivim dejanjem prvenstveno pridobil obtoženec, saj je sončne kolektorje kupil kot fizična oseba, z lastnimi finančnimi sredstvi. V spisu ni dokaza o tem, da bi obtoženec sončne kolektorje na svojo družbo prenesel brezplačno, zato sodišče ni kršilo kazenskega zakona s tem, da je obtoženemu v izrečeni pogojni obsodbi določilo posebni pogoj in mu odvzelo premoženjsko korist tako, da mu je naložilo v plačilo denarni znesek, ki ustreza tržni vrednosti sončnih kolektorjev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 612,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, preizkusno dobo štiri leta in posebni pogoj, da v dveh letih po pravnomočnosti sodbe plača znesek 82.908,00 EUR, ki predstavlja premoženjsko korist do katere je prišel s kaznivim dejanjem. Odločilo je, da se obtožencu odvzame premoženjska korist v znesku 82.908,00 EUR ter, da je obtoženec v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, naredilo pravilne in utemeljene dokazne in pravne zaključke ter pri tem ni kršilo določb kazenskega postopka in kazenskega zakona.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov. Iz izreka izpodbijane sodba izhaja, da se obtožencu, tako v abstraktnem kot v konkretnem delu opisa očita, da je vedel, da sončni kolektorji izvirajo iz kaznivega dejanja, saj zanje ni prejel nobene dokumentacije. Torej očitek obtožencu vsebuje tudi zavest o tem, da so bile stvari, ki jih je kupil, pridobljene s kaznivim dejanjem. Konkretizacija te zavesti oz. dejstva in okoliščine, ki ta očitek utemeljujejo, pa izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Navedbe pritožnika, da opis kaznivega dejanja ni „sklepčen“, kot se je izrazil, so zato neutemeljene.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 364. členu, ko določa vsebino sodbe ne predpisuje, da bi v njej morali biti našteti vsi izvedeni dokazi. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe ni naštelo vseh posameznih listin, ki jih je na glavni obravnavi prebralo, ni kršilo določb kazenskega postopka. Bistveno je, da prvostopenjska sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, te pa izpodbijana sodba ima. Iz nadaljnjih točk obrazložitve sodbe izhajajo vsa dejstva, odločilna za presojo o obravnavanem kaznivem dejanju in dokazi (tudi listinski) s katerimi so bila ta dejstva (ne)dokazana. Sodišče prve stopnje je podalo obširne razloge o tem kako je posamezne izvedene dokaze presojalo, zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Drži sicer, da se je sodišče pri tem oprlo tudi na listine, ki v kazenskem postopku niso dokaz v pravem pomenu te besede (odredba za hišno preiskavo, uradni zaznamki policistov), vendar kot izhaja iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje omenjene listine navedlo le v podkrepitev svojih ugotovitev, do katerih je prišlo na podlagi tudi drugih izvedenih dokazov (zagovora, izpovedb zaslišanih prič, zapisnikov o hišnih preiskavah, drugih listin v spisu, dokazov iz dveh priloženih kazenskih spisov).

Nesmiselne so pritožbene navedbe, da obtoženec ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lastnica spornih sončnih kolektorjev družba X, d. o. o. Iz obtoženčevega zagovora izhaja, da je kolektorje kupil od L., čemur je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pa se je opredelilo tudi do dela obtoženčevega zagovora o načinu njihovega plačila, zato so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do celotnega zagovora, neutemeljene. Na podlagi vseh izvedenih dokazov, predvsem na podlagi okoliščin nakupa (brez kakršnegakoli potrdila, garancije, itd. ob dejstvu, da gre za veliko količino stvari za katero je potrebno organizirati prevoz in odšteti veliko denarja) sodišče prve stopnje obtožencu utemeljeno ni verjelo, da je kolektorje kupil po ceni, primerljivi s tržno in je zaključilo, da je obtoženec vedel, da kolektorji izvirajo iz kaznivega dejanja. Takšnih pravilnih in utemeljenih zaključkov sodišča pritožnik ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbo M. in N., pri čemer pritožnik protispisno navaja, da je priča N. izpovedal, da ob dobavi sončnih kolektorjev dokumentacije tudi sicer običajno ni poleg.

Da so sončni kolektorji, ki jih je obtoženec prikril, kolektorji, ki so bili junija 2011 odtujeni gospodarski družbi v Nemčiji, izhaja iz priloženih spisov in ugotovitev policistov na podlagi opravljenih hišnih preiskav, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje in jih navaja v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne drži, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja, da dejstvo, da gre prav za te kolektorje, ni odločilno. Bistveno je, da sončni kolektorji, ki jih je obtoženec kupil, izvirajo iz kaznivega dejanja, ni pa potrebno, da bi bil storilec tega (temeljnega) kaznivega dejanja odkrit ali obsojen, niti ni pomembno za katero kaznivo dejanje gre. Na podlagi vseh okoliščin nakupa kolektorjev, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom, da je obtoženec vedel, da ima opravka s stvarmi, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, pri čemer ni pomembno, kdaj so bile na takšen način pridobljene niti ne na čigavo škodo.

Ni mogoče slediti pritožniku, da sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, ker iz dopisa družbe Y, d. d. ne izhajata dobavni rok in količina kolektorjev. Res je priča N. izpovedal, da se na dobavo sončnih kolektorjev, ki imajo ugodno ceno, čaka več tednov, vendar pa ne N. ne obtoženec nista navajala, da se jima je z nakupom kolektorjev zelo mudilo in sta jih nujno hitro potrebovala. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je skrajno neverjetno in neživljenjsko, da bi nekdo tako veliko količino sončnih kolektorjev za tako veliko denarja kupil praktično od neznanca, brez vsakršne dokumentacije in to zgolj iz razloga, ker jih ima ta (ne)znanec na zalogi in jih lahko takoj dobavi (na ta razlog za takšen nakup namreč nakazuje pritožnik). Pritožbene navedbe, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona s tem, ko je obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo posebni pogoj in mu odvzelo premoženjsko korist v znesku 82.908,00 EUR. Obtožencu se očita, da je on, torej kot fizična oseba, kupil sončne kolektorje v zgoraj navedeni vrednosti za katere je vedel, da izvirajo iz kaznivega dejanja. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je sedaj lastnica teh sončnih kolektorjev obtoženčeva družba X, d. o. o. oz. z njimi razpolaga, je protipravno premoženjsko korist s storjenim kaznivim dejanjem prvenstveno pridobil obtoženec, saj je sončne kolektorje kupil z lastnimi finančnimi sredstvi, kot fizična oseba, kot je povedal tudi v svojem zagovoru. Pritožnik se zato neutemeljeno sklicuje na določbo 77. člena KZ-1, ki določa, da se premoženjska korist odvzame pravni osebi takrat, kadar ji je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena. Premoženjsko korist si je s kaznivim dejanjem, kot že navedeno, neposredno pridobil obtoženec in ne pravna oseba. Iz spisa pa tudi ne izhaja, da je obtoženec to korist, torej sončne kolektorje, na pravno osebo X, d. o. o. prenesel brezplačno, kot je navajal v svojem zagovoru (drugi stavek 77. člena KZ-1), saj tega ni z ničemer izkazal. Zato je sodišče prve stopnje pridobljeno premoženjsko korist utemeljeno odvzelo obtožencu ter mu s tem v zvezi v pogojni obsodbi določilo tudi posebni pogoj. Pri tem pritožnik neutemeljeno navaja, da bi sodišče za izračun višine pridobljene premoženjske koristi moralo ugotoviti in upoštevati drugačen znesek oz. ceno sončnih kolektorjev. V dokaznem postopku je bila (preko uradnega uvoznika oz. prodajalca) ugotovljena tržna vrednost tovrstnih sončnih kolektorjev v času storitve kaznivega dejanja, torej si je obtoženec s pridobitvijo teh kolektorjev nedvomno pridobil premoženjsko korist v takšni vrednosti. V skladu z drugim odstavkom 75. člena KZ-1 sodišče storilcu, če mu ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ji ustreza, naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi, ravno to pa je sodišče prve stopnje storilo.

Pritožnik izpodbija tudi določeno kazen in preizkusno dobo v obtožencu izrečeni pogojni obsodbi, vendar za to ni navedel nobenih razlogov, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti, po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obteževalne in olajševalne okoliščine kot izhajajo iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe in je obtožencu določilo primerno in pravično kazensko sankcijo oz. kazen.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev na katere mora paziti v skladu s 383. členom ZKP, je izpodbijano sodbo potrdilo.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je znesek sodne takse odmerilo v skladu s Tarifo Zakona o sodnih taksah (ZST-1), in sicer v skladu s tarifnimi številkami 7113, 71113 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka. Ocenilo je, da s plačilom stroškov pritožbenega postopka ne bo ogroženo obtoženčevo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je obtoženec dolžan preživljati (iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženčev mesečni prihodek okrog 300,00 EUR, je lastnik stanovanjske hiše, lastnik ene družbe in polovični lastnik druge družbe, ima dva mladoletna otroka).