Jedro

Premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, je treba primarno odvzeti v obliki, v kateri je bila pridobljena (prvi odstavek 75. člena KZ-1), in šele, če to ni mogoče, se vzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, v izpodbijani sodbi se razveljavita odločba o odvzemu premoženjske koristi in poseben pogoj v izrečeni pogojni obsodbi, da mora obsojenec v dveh letih po pravnomočnosti sodbe vrniti premoženjsko korist v znesku 82.908,00 EUR in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa se zahteva zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je M. O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo štiri leta, določilo pa mu je tudi poseben pogoj, da v dveh letih po pravnomočnosti sodbe plača 82.908,00 EUR, kolikor znaša premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem. Sodišče je odločilo, da se obsojencu premoženjska korist odvzame, v plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal naj Vrhovno sodišče obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da odločbo o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se obsojencu premoženjske koristi ne vzame in se mu vrnitev premoženjske koristi ne naloži kot poseben pogoj v izrečeni pogojni obsodbi, ali pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi vložnik uveljavljano kršitev kazenskega zakona utemeljuje s stališčem, da dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje prikrivanja, saj manjka konkretizacija dejstev in okoliščin, ki bi kazale na zavest obsojenca, da kupuje stvari, pridobljene s kaznivim dejanjem in njegovo hotenje, da take predmete kupi. Nadalje vložnik trdi, da je sodišče v odločbi o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP). To stališče vložnik utemeljuje z navajanjem, da obsojenec z nakupom kolektorjev ni storil nobenega kaznivega dejanja oziroma, da kolektorji, ki jih je kupil, niso bili pridobljeni s kaznivim dejanjem, glede na to, da je lastnica spornih sončnih kolektorjev gospodarska družba U., d. o. o. Vložnik tudi meni, da pritožbeno sodišče napačno razlaga določbo 77. člena KZ-1, kolikor iz te razlage izhaja, da je temelj za odvzem premoženjske koristi pravni osebi podan le v primeru, če je pravna oseba premoženjsko korist dobila tako, da je obdolženec, ki jo je pridobil, to korist brezplačno prenesel na pravno osebo (ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti). Odločba o odvzemu premoženjske koristi je po mnenju vložnika tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 75. člena KZ-1, po kateri se storilcu primarno vzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Šele v primeru, če mu tega ni mogoče vzeti, se mu lahko odvzame drugo premoženje, ki ustreza pridobljeni koristi oziroma mu naloži v plačilo znesek, ki ustreza premoženjski koristi. V zvezi s tem vložnik zatrjuje, da se kolektorji še vedno nahajajo tam kjer so bili vgrajeni in bi jih bilo mogoče vzeti. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po mnenju vložnika podana, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj v točki 3 izrecno navaja le, katere personalne dokaze je v dokaznem postopku izvedlo. Nadalje vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 7 večkrat uporabilo sintagmo, da po izvedenem dokaznem postopku „ni nobenega dvoma“, pri čemer se opira delno na listine, ki niso dokaz v kazenskem postopku, delno na listine, ki ne morejo biti dokaz v kazenskem postopku in ne navede, kaj iz teh listin izhaja. Pri trditvi, ki se nanaša na hišne preiskave s streh poslovne stavbe v Logatcu in poslovne stavbe v Šmarjah pri Jelšah, sodišče postavi trditev, „da je šlo v obeh primerih za sončne kolektorje, ki so bili v mesecu juniju 2011 odtujeni na škodo družbe Y. G. iz Nemčije“, pri čemer pa ne navede, kako je ugotovilo, da je šlo prav za te sončne kolektorje. Manjkajo torej razlogi o odločilnih dejstvih. Tudi ugotovitev, da je bila lastnica sončnih kolektorjev znamke Y. družba U., d. o. o., pomeni razlog, ki je v nasprotju z izrekom sodbe. Če je bila ta družba lastnica kolektorjev, potem M. O. kaznivega dejanja ni storil. Razlogi o odločilnih dejstvih (lastništvo spornih sončnih kolektorjev), so torej popolnoma nejasni, oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Odredbe dežurne preiskovalne sodnice, s katerimi sodišče prve stopnje v točki 7 razlogov želi podkrepiti ugotovitev določenih dejstev, v kazenskem postopku niso dokaz, saj gre za sodne odločbe, ki so namenjene izpolnitvi zakonskih pogojev za izvedbo procesnih dejanj - hišnih preiskav. Vložnik se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, ki je navedlo, da v 364. členu ZKP, ki določa vsebino sodbe, ni predpisano, da bi v njej morali biti našteti vsi izvedeni dokazi, ne strinja se tudi s stališčem pritožbenega sodišča, da se prvostopenjska sodba opira na listine, ki v kazenskem postopku niso dokaz, vendar so te listine navedene le v podkrepitev ugotovitev, do katerih je sodišče prišlo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Vložnik še opozarja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do v pritožbi uveljavljane kršitve, da je ugotovitev, da je bila lastnica sončnih kolektorjev družba U., d. o. o., v nasprotju z izrekom sodbe, v katerem je navedeno, da je obsojenec kupil kolektorje, ki so bili v lasti gospodarske družbe iz Nemčije.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo navedel sledeče: - navedba zahteve za varstvo zakonitosti, da sodba nima konkretizacije zakonitega znaka kaznivega dejanja, je neutemeljena. Bistveni znak tega kaznivega dejanja je, da je obdolženi vedel, da kupuje ukradene stvari in ta zakoniti znak v opisu kaznivega dejanja ne manjka, kot zatrjuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti. Konkretno je navedeno, da je obdolženi kupil sončne kolektorje v skupni vrednosti 82.908,00 EUR, pri čemer je vedel, da kolektorji izvirajo iz kaznivega dejanja, saj zanje ni prejel nobene dokumentacije. Skupaj z razlogi in oceno obdolženčevega zagovora je to povsem dovolj za trditev o izpolnitvi tega bistvenega znaka kaznivega dejanja. Sodišče je v zvezi s tem tudi ocenilo obdolženčev zagovor, češ da ni vedel, da so sončni kolektorji ukradeni, kot način njegove obrambe in zaključilo, da je šlo za način nakupa kolektorjev, iz katerega izhaja zaključek, da je obdolženi vedel, da ima opravka z ukradenimi stvarmi. V zvezi s tem tudi zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ko trdi da sodišče svojih zaključkov ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje utemeljuje in zavzame pravilno stališče ter jih obrazloži v točki 10 in 11, v katerih navaja vse bistvene razloge za svoje zaključke v zvezi z dejanskim stanjem. Svojih navedb zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi z vlogo obdolženčevega partnerja B. I., zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspešno uveljaviti. Obdolženec je bil solastnik gospodarske družbe, ki je uporabila kolektorje, bil pa je tudi njen direktor in prav on je storil kaznivo dejanje, saj je kot direktor kupoval kolektorje.

- nadalje zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da sta sodbi v odločbi o odvzemu premoženjske koristi prekoračili pravico, ki jo ima sodišče po zakonu in s tem zagrešili kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP. Trdi, da če je obdolženi O. storil kaznivo dejanje prikrivanja z zavestnim nakupom ukradenih kolektorjev za potrebe sončnih elektrarn v lastništvu in obratovanju gospodarske družbe U., d. o. o., to pomeni, da je s tem kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist gospodarski družbi U., d. o. o., in ne sebi kot fizični osebi. Navedbe, da premoženjska korist ni bila vzeta v skladu z zakonom, so neutemeljene. Premoženjska korist je, v nasprotju s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, odvzeta pravilno. Storilec kaznivega dejanja je obdolženi M. O., ki je solastnik podjetja U., d. o. o., in njegov direktor. On nosi odgovornost za storitev kaznivega dejanja, ki ga je storil z opisanimi ravnanjem in on je dolžan oškodovancu pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Sodišče je o tem pravilno odločilo in to tudi obrazložilo, kar je višje sodišče pod točkami 10 in 11 še posebej pojasnilo. Pravilno je tudi stališče višjega sodišča glede navedb posameznega listinskega dokaza v sodbi. Bistveno je, da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, te pa izpodbijana sodba ima. Iz obrazložitve sodbe izhajajo vsa dejstva, odločilna za presojo in sodišče tudi navede, na podlagi katerih dokazov so bila ta dejstva dokazana. Sodišče je tudi ugotovilo, da nobena izmed listin ni bila takšen nezakonit dokaz, ki bi povzročil tudi nezakonitost odločitve, saj je sodišče oprlo svoje ugotovitve predvsem na tiste dokaze, ki so v kazenskem postopku dovoljeni. Kljub zatrjevanju zahteve za varstvo zakonitosti, tudi ni mogoče reči, da je na podlagi ugotovitve sodišča druge stopnje mogoče zaključiti, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z izrekom oziroma krivdorekom.

4. Zagovornik obsojenca je na odgovor vrhovnega državnega tožilca podal izjavo v kateri se v celoti sklicuje na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

5. Kršitev kazenskega zakona, ker naj bi v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne bila podana konkretizacija zakonskega znaka, da je obsojenec vedel, da kolektorji, ki jih je kupil, izvirajo iz kaznivega dejanja, ni podana. Subjektivni znak kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 je zavest oziroma védenje o tem, da je bil predmet prikrivanja pridobljen s kaznivim dejanjem. Ta znak je treba konkretizirati s tem, da se navede konkretna vsebina storilčevega védenja oziroma zavesti: (i) za katero konkretno stvar je šlo in (ii) na kakšen konkreten način je bila pridobljena. Ne sme pa se zamenjavati vsebina zavesti oziroma njena konkretizacija s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi se dokazuje obstoj takšne zavesti oziroma védenja. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004 povedalo, da zakonskega znaka, da storilec ve, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni mogoče konkretizirati drugače kot s trditvijo, da je storilec to vedel, je pa treba zatrjevano dejstvo o storilčevi zavesti dokazati. Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dejstvo takoimenovanega notranjega sveta storilca, konkretizacijo tega predstavlja že trditev vsebine zavesti, to je, da je storilec vedel, da prikriva stvar pridobljeno s kaznivim dejanjem, medtem ko je dokazovanje tega mogoče z zunanjimi manifestacijami takšne zavesti, to je z ravnanjem ali storilca ali drugih oseb (ki so npr. storilcu povedale za izvor stvari, ki so predmet kaznivega dejanja prikrivanja). Obstoj védenja kot znaka kaznivega dejanja prikrivanja je tako materialnopravno vprašanje, medtem ko je dokazanost tega znaka vprašanje dejanskega stanja oziroma njegove pravilne ugotovitve.

6. Izven razumnega dvoma je bilo ugotovljeno, da je obsojenec kupil 194 sončnih kolektorjev Y. in pri tem vedel, da kolektorji izvirajo iz kaznivega dejanja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obsojenec kolektorje kupil kot fizična oseba. Za nakup ni sklenil nobenega pisnega dogovora, ni izdal naročilnice niti podpisa na dobavnicah, od prodajalca ni zahteval potrdilo o plačilu kupnine, zato pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je premoženjsko korist pridobil obsojenec.

7. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da je obsojenec kot fizična oseba pridobil (kupil) kolektorje, ki so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem in nadalje (točka 7 sodba sodišča prve stopnje), da so bili ti kolektorji nameščeni na strehi poslovne stavbe v Logatcu, na naslovu IOC Z., v lasti A. R. in strehi poslovne stavbe v Šmarju pri Jelšah, na naslovu R., v lasti I. K., s. p. Sodišče nadalje ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da je bila lastnica teh sončnih kolektorjev znamke Y. družba U., d. o. o. V točki 14 sodbe pa sodišče ugotavlja, da so kolektorji še vedno nameščeni na obeh strehah, ki ju ima družba U., d. o. o., v najemu in da družba na ta način služi s prodajo elektrike elektrodistributerjem in da bi bil njihov zaseg, odvzem in hramba povezani z nesorazmernimi stroški. Zato je sodišče namesto odvzema kolektorjev obdolžencu odvzelo premoženjsko korist tako, da je odločilo, da se mu odvzame denarni znesek, ki ustreza pridobljeni koristi.

8. V zvezi z navedenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in ugovori vložnika glede pravilnosti odvzema premoženjske koristi se Vrhovnemu sodišču postavljata naslednji vprašanji: - na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila lastnica kolektorjev, ki jih je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem prikrivanja, družba U., d. o. o., oziroma, ali ni šlo v resnici za prenos premoženjske koristi, ki jo je brez dvoma pridobil obsojenec, na gospodarsko družbo, katere družbenik je bil. Obsojenec z nakupom kolektorjev, pridobljenih s kaznivim dejanjem goljufije, ni mogel pridobiti lastninske pravice, niti je ni mogel prenesti na družbo U., saj nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam - n emo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet . Gre za temeljno načelo vseh derivativnih načinov pridobitve lastninske pravice. Podan je zato precejšen dvom o resničnosti ugotovljenega dejstva, da je pravna oseba U., d. o. o., postala lastnica kolektorjev, medtem ko ostaja odprto vprašanje, ali ni obsojenec kolektorjev - premoženjske koristi prenesel na družbo in če je to storil, ali je bil prenos brezplačen ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti kolektorjev; - od odgovora na ta vprašanja je odvisno, ali je bila premoženjska korist odvzeta v skladu z določbami 75. in 77. člena KZ-1, in sicer ali je bilo prav, da je bila premoženjska korist odvzeta obsojencu, ki je najprej to korist nedvomno pridobil in nadalje, če jo je brezplačno ali za neustrezno plačilo prenesel na gospodarsko družbo U., d. o. o., to je pravno osebo, potem bi morala biti korist odvzeta pravni osebi (77. člen KZ-1). Premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, je treba primarno odvzeti v obliki, v kakršni je bila pridobljena (prvi odstavek 75. člena KZ-1), in šele, če to ni mogoče, se vzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1).

9. Iz navedenih razlogov je nastal pri odločanju o zakonitosti odvzema premoženjske koristi s pravnomočno izpodbijano sodbo precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev glede vprašanja, ali je obsojenec obdržal premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, oziroma ali je bila ta prenesena na pravno osebo in to brezplačno oziroma za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti kolektorjev. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 427. člena ZKP razveljavilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi in poseben pogoj, določen v pogojni obsodbi, da mora obsojenec v dveh letih plačati znesek, ki ustreza premoženjski koristi.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je obsojenec obdržal pridobljeno premoženjsko korist, ali pa jo je prenesel na družbo U., katere družbenik je, oziroma na kakšen način je to storil. Šele ko bodo pravilno ugotovljena odločilna dejstva glede vprašanja, kdo je korist pridobil oziroma na koga je bila ta prenešena, bo lahko sodišče odločilo o odvzemu premoženjske koristi v skladu z določbami členov 75 in 77 KZ-1.