Jedro

Kadar je o pokojnini že pravnomočno odločeno, nove zahteve za odmero višje pokojnine v predsodnem postopku ni dopustno obravnavati po vsebini. Takšno zahtevo nosilec zavarovanja v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže. Tožba v delu, ki se nanaša na zahtevo za dovolitev obnove predsodnega upravnega postopka, je zakonito zavržena, ker v predsodnem upravnem postopku to izredno pravno sredstvo sploh ni bilo uveljavljano, o zakonitosti posamičnih upravnih aktov, v katerih naj bi bil nosilec zavarovanja laično vlogo dolžan obravnavati kot predlog za obnovo upravnega postopka, pa je že pravnomočno razsojeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2011 in št. ... z dne 3. 11. 2010, kjer je ugotovljeno, da sta pravilni in zakoniti (I. točka izreka sodne odločbe). Hkrati je zavržena tožba v delu, ki se nanaša na dovolitev obnove postopka, končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 1. 10. 2004 zaradi višje odmere sorazmernega dela starostne pokojnine in izplačilo pripadajočih razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodne odločbe). Odločeno je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodne odločbe).

Zoper navedeno sodno odločbo je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je 25. 5. 2010 prejel fotokopijo plačilne liste o osebnem dohodku za obdobje od 1988 do oktobra 1997 ter takrat izvedel, da je bila njegova starostna pokojnina nepravilno izračunana, ker niso bili upoštevani deli plače za nadzor v rudniku. V 30-dnevnem roku, in sicer 25. 5. 2010 je vložil zahtevek za ponovno odmero sorazmernega dela starostne pokojnine, kar je tožena stranka s sklepom z dne 23. 6. 2010 zavrgla, z dokončno odločbo z dne 26. 7. 2010 pa zavrnila pritožbo. Ker je tudi z izpodbijano II. točko izreka sklepa tožba za dovolitev obnove postopka zavržena izključno iz razloga, ker toženec še ni odločal o tovrstnem izrednem pravnem sredstvu, je potrebno razumeti, da je tožena stranka s sklepom z dne 23. 6. 2010 o zavrženju zahteve za ponovno odmero sorazmernega dela starostne pokojnine in zavrnitvijo pritožbe z odločbo z dne 26. 7. 2010, ravnala v nasprotju s 1. odst. 260. čl. in 2. odst. 265. čl. ZUP-a. Meni, da je s smiselno razlago zahtevka z dne 25. 5. 2010, ki ga je vložil tožnik kot prava nevešča oseba in je sestavljen laično, potrebno obravnavati kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 1. 10. 2004. Za zavrženje zahtevka (pravilno tožbe) za obnovo postopka in zavrnitev tožbenega zahtevka ni pravne podlage v 129. členu ZUP-a. Sodišče naj bi zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično napačno uporabilo materialno pravo in hkrati zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj imata sodba in sklep takšne pomanjkljivosti, da ju sploh ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana sodba in sklep izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. čl. v zvezi s 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do pavšalno zatrjevane bistvene kršitve iz 14. tč. 339. čl. ZPP, saj sodna odločba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodna odločba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zaradi česar je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno poudariti predvsem naslednje.

Zmotno je namreč tožnikovo stališče, da gre v obravnavani zadevi za spor zaradi odmere višjega sorazmernega dela starostne pokojnine ob upoštevanju tudi funkcijskega dodatka za opravljanje nalog nadzornika, ki bi moral biti v predsodnem postopku obravnavan kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo 1. 5. 2004 in ne kot zahteva za novo odmero pokojnine. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bilo o tožnikovi, sicer res laični vlogi (za ponovno odmero sorazmernega dela starostne pokojnine) z dne 25. 5. 2010 (ki je na zavod prispela 27. 5. 2010) že pravnomočno odločeno. S sklepom ... z dne 23. 6. 2010 je bila zahteva zavržena, z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 7. 2010 pritožba zoper takšno odločitev zavrnjena, tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb pa s sodbo opr. št. XII Ps 2100/2010 z dne 27. 11. 2012 zavrnjen oz. predlog za dovolitev obnove upravnega postopka, končanega z odločbo z dne 1. 10. 2004, zavržen. Zavrnilna sodba in sklep prvostopenjskega sodišča sta bila potrjena s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Psp 87/2013 z dne 4. julija 2013, s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 229/2013 z dne 9. 12. 2013 pa zavrnjeno tudi uveljavljeno izredno pravno sredstvo. Glede na navedeno tožnik v tem sodno socialnem sporu ne more ponovno uspešno zatrjevati, da bi bilo potrebno njegovo vlogo z dne 25. 5. 2010 za ponovno odmero višjega sorazmernega dela starostne pokojnine o kateri je že pravnomočno odločeno v predsodnem in sodnem postopku, obravnavati kot predlog za obnovo predsodnega upravnega postopka, končanega z odločbo št. ... z dne 1. 10. 2004. Z izpodbijano sodbo odločbo v II. tč. izreka je zato tožba o delu modificiranega tožbenega zahtevka iz pripravljalne vloge z dne 16. 9. 2013 (list. št. 13 - 16 sodnega spisa) zakonito zavržena. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu ne izhaja, da bi bila obnova v predsodnem postopku sploh uveljavljena, hkrati pa se seveda ni mogoče uspešno sklicevati na vlogo z dne 25. 5. 2010, na podlagi katere je že pravnomočno odločeno in razsojeno. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi II. tč. izreka izpodbijane sodne odločbe.

V tem sodno socialnem sporu je mogoče po vsebini presojati le pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov št. ... z dne 3. 11. 2010 in ... z dne 4. 1. 2011, ki sta bila izdana na podlagi zahteve, vložene pri nemškem nosilcu zavarovanja 16. 8. 2010 in odstopljena slovenskemu nosilcu v odločanje. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je nemški nosilec zavarovanja toženi stranki 6. 9. 2010 odstopil tožnikovo vlogo z dne 16. 8. 2010, s prošnjo da izvede meddržavni pokojninski postopek po uredbah evropske skupnosti. Ta zahteva je bila pravilno obravnavana kot zahteva za novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine ob uporabi 4. tč. 1. odst. 129. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadalj. ZUP) in v predsodnem postopku zakonito zavržena. Glede na 12. in 249. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadalj. ZPIZ-1) se namreč v postopku o uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja ZUP. Pomeni, da je toženi zavod vselej, ko je o določeni pokojninski dajatvi že pravnomočno odločeno dolžan najprej preizkusiti, ali o novi zahtevi sploh lahko odloča po vsebini. V skladu s 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP-a je namreč v primeru, če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno pa je stranka z odločbo pridobila pravico, potrebno novo zahtevo zavreči. Prav takšno procesno stanje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podano v predmetni zadevi, zaradi česar je s I. tč. izreka izpodbijane sodne odločbe tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih upravnih aktov z dne 4. 1. 2011 in 3. 11. 2010, zakonito zavrnjen.

Glede na 68. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadalj. ZDSS-1) v zvezi s 154. čl. ZPP je sodišče prve stopnje zaradi neuspeha tožnika v sporu hkrati pravilno sklenilo, da trpi sam svoje stroške postopka in je iz istih razlogov morala pritožba tudi v tem delu ostati brez uspešna.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno ob uporabi 2. tč. 365. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP hkrati odločiti, da trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.