Jedro

Po četrtem odstavku 7. člena ZUP mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Vendar pa te določbe ni mogoče razumeti tako, da stranki ni treba skrbeti za svoje pravice. Če stranka uveljavlja pravno sredstvo, mora navesti vsaj to, katero pravno sredstvo uveljavlja in na kateri dejanski podlagi in organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, kaj bi bilo za stranko ugodneje. V obravnavanem primeru tožnik niti smiselno ni navajal, da pri toženi stranki uveljavlja kakšno od (izrednih) pravnih sredstev. V njegovih navedbah ni bilo nič takšnega, kar bi kazalo na to, da zahteva obnovo postopka. Zato stališče tožnika, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavati kot predlog za obnovo postopka, presega napotilo iz četrtega odstavka 7. člena ZUP.

Določba 61. člena ZDSS-1 res določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, vendar v okviru tožbenega zahtevka in trditvene podlage strank oziroma v okviru izpodbijanih upravnih odločb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 4056917 z dne 4. 1. 2011 in št. 14-4056917 z dne 3. 11. 2010. Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na dovolitev obnove postopka, končanega z dokončno odločbo tožene stranke št. 1 4 4056917 z dne 1. 10. 2004, zaradi ponovne odmere sorazmernega dela starostne pokojnine in izplačila pripadajočih razlik skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zahtevek z dne 16. 8. 2010, ki ji ga je posredoval nemški nosilec socialnega zavarovanja, pravilno obravnavala kot zahtevek za novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine in ne kot zahtevo za priznanje pravice do nemške invalidnine za telesno okvaro. Ker je bilo o pravici tožnika do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 1. 10. 2004, je tožena stranka zahtevek utemeljeno zavrgla. Posledično je tudi sodišče prve stopnje zakonito zavrnilo zahtevek tožnika na odpravo odločb tožene stranke z dne 4. 1. 2011 in dne 3. 11. 2010. Tožnik v sodnem postopku ni izkazal, da naj bi zahtevek z dne 16. 8. 2010 predstavljal tudi predlog za obnovo postopka. Hkrati se tožnik v predmetnem sporu ne more uspešno sklicevati na vlogo z dne 25. 5. 2010, ker je bilo o njej že pravnomočno odločeno v predsodnem in sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predmet spora zahtevek, da se dovoli obnova upravnega postopka, ki je bil končan z odločbo tožene stranke z dne 1. 10. 2004. Ko je tožnik dne 25. 5. 2010 prejel kopije plačilnih list bivšega delodajalca, je ugotovil, da je tožena stranka zmotno izračunala pokojninsko osnovo, saj ni upoštevala tožnikovega posebnega dodatka za delo nadzornika v rudniku. Tožnik je te kopije predložil toženi stranki in z laično vlogo zahteval, da se mu prizna pravica do izračuna višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, smiselno, da se dovoli obnova postopka. Odločbe tožene stranke in odločbe nižjih sodišč so pravno zmotne in protispisne. Protispisna je trditev, da je tožnik dne 16. 8. 2010 pri nemškem nosilcu socialnega zavarovanja vložil zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Z navedeno vlogo je zahteval le priznanje pravice do invalidnine za 80% telesno okvaro. Pri toženi stranki pa je zahteval, da se mu na podlagi naknadno pridobljenih plačilnih list upoštevaje 260. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) prizna pravica do višjega zneska sorazmernega dela slovenske pokojnine. Višje sodišče zmotno ugotavlja, da je bila zahteva tožnika z dne 16. 8. 2010 pravilno obravnavana kot zahteva za novo odmero sorazmernega dela pokojnine. S takšno razlago je sodišče prezrlo tožnikov zahtevek za izvedbo obnovitvenega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, konkretneje 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Iz predloženih plačilnih listin je razvidno, da je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala na podlagi nepopolnih podatkov, pridobljenih v matični evidenci, kar je razlog, da se vsa sporna dejstva razčistijo in ugotovijo v obnovitvenem postopku. Pravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je v predmetnem socialno sodnem sporu mogoče presojati le pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb z dne 4. 1. 2011 in dne 3. 11. 2010, upoštevaje 61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje (1) neutemeljeno očita protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če sodba vsebuje o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Smiselno zatrjevano nasprotje ni podano, saj iz upravnega spisa tožene stranke izhaja, da je tožnik pri nemškem nosilcu socialnega zavarovanja dne 16. 8. 2010 vložil zahtevek za starostno pokojnino po Uredbi sveta (EGS) št. 408/71 in (EGS) št. 574/72 in ne zahtevka za priznanje pravice do nemške invalidnine za telesno okvaro. Poleg tega je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2013 in po pooblaščenki na glavni obravnavi dne 25. 9. 2013 navajal, da je dne 16. 8. 2010 pri nemškem nosilcu socialnega zavarovanja vložil zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Z revizijskim zatrjevanjem, da je vložil zahtevek za priznanje pravice do nemške invalidnine za telesno okvaro prihaja sam s seboj v nasprotje. Tožnik v potrditev te svoje navedbe tudi ni ponudil nobenega dokaza in sta zato nižji sodišči v tem delu utemeljeno sledili zatrjevanju tožene stranke.

8. Tožnik sodišču druge stopnje očita, da je pravno zmotno razlagalo zahtevek z dne 16. 8. 2010 kot zahtevek za novo odmero sorazmernega dela pokojnine in s tem prezrlo zahtevek za izvedbo obnovitvenega postopka. Če tožnik s takšno revizijsko navedbo skuša uveljaviti, da bi se moral zahtevek z dne 16. 8. 2010 obravnavati kot zahtevek za obnovo postopka, v revizijskem postopku ne more uspeti. Po četrtem odstavku 7. člena ZUP mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Vendar pa te določbe ni mogoče razumeti tako, da stranki ni treba skrbeti za svoje pravice. Če stranka uveljavlja pravno sredstvo, mora navesti vsaj to, katero pravno sredstvo uveljavlja in na kateri dejanski podlagi (2) in organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, kaj bi bilo za stranko ugodneje. V obravnavanem primeru tožnik niti smiselno ni navajal, da pri toženi stranki uveljavlja kakšno od (izrednih) pravnih sredstev. V njegovih navedbah ni bilo nič takšnega, kar bi kazalo na to, da zahteva obnovo postopka. Zato stališče tožnika, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavati kot predlog za obnovo postopka, presega napotilo iz četrtega odstavka 7. člena ZUP (3).

9. Sklicevanje tožnika na vlogo oziroma zahtevo z dne 25. 5. 2010, z očitkom, da je sodišče druge stopnje prezrlo ta zahtevek za izvedbo obnovitvenega postopka, ni upoštevno. O tem zahtevku je bilo pravnomočno odločeno in razsojeno (4) in zato tudi vse nadaljnje revizijske navedbe o poteku upravnega in sodnega postopka (v katerem se je odločalo o tem zahtevku), za revizijsko sodišče ne morejo in ne smejo biti predmet presoje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval dovolitev obnove postopka, končanega z dokončno odločbo tožene stranke št. 1 4 4056917 z dne 1. 10. 2004, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe po 63. členu ZDSS-1. Tožnik je v tem socialnem sporu izpodbijal dokončen sklep tožene stranke z dne 4. 1. 2011, s katerim je bila njegova zahteva za novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine zavržena, ker je bilo o pravici že pravnomočno odločeno. Tožena stranka v izpodbijanem dokončnem sklepu ni odločala o obnovi pravnomočno zaključenega postopka z odločbo tožene stranke z dne 1. 10. 2004, temveč o zahtevi za novo odmero pokojnine. Zato stališče tožnika, da je jedro predmetnega spora zahtevek, da se dovoli obnova upravnega postopka, končanega z odločbo z dne 1. 10. 2004, ne drži. 11. Določba 61. člena ZDSS-1 res določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, vendar v okviru tožbenega zahtevka in trditvene podlage strank oziroma v okviru izpodbijanih upravnih odločb. 12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Očitek se sicer nanaša tudi na odločbo sodišča prve stopnje in odločbi tožene stranke, vendar je na revizijski stopnji lahko upošteven le v delu zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 60/97 z dne 23. 9. 1997. Op. št. (3): Primerjaj zadevo VIII Ips 106/2013 z dne 16. 9. 2013. Op. št. (4): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 229/2013 z dne 9. 12. 2013