Jedro

Pravilno razumevanje določbe 1.odstavka 53. člena ZUKZ je tisto razumevanje, ki kot kraj nastanka škode pojmuje kraj, kjer je prišlo do škodljivega delovanja na telo ali premoženje - to pa je v primeru prometne nesreče kraj te prometne nesreče. Pravkar povedano velja tudi v primeru, ko so končne posledice telesnih poškodb nastopile drugje - naprimer smrt zaradi poškodb iz prometne nesreče, ki ni nastopila v isti državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče. Tak odgovor je treba dati tako glede nepremoženjske škode (bližnjih svojcev) po 1. odstavku 201.člena ZOR zaradi smrti osebe, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, kakor glede premoženjske škode drugih (pogrebni in podobni stroški). Tako v enem kakor v drugem primeru je izhodišče razlage kraja nastanka škode (na ozemlju Slovenije ali drugje) po 1. odstavku 53. člena ZUKZ (prvotni) neposredni oškodovanec, tj. oseba, ki je bila v prometni nesreči telesno poškodovana. Pri tem izhodišču je glede vse škode, ki je nastala zaradi smrti osebe, poškodovane v prometni nesreči, treba šteti kraj prometne nesreče kot kraj nastanka škode. Prebivališča oškodovancev iz 1. odstavka 201. člena ZOR, kot tožnikov v pravdi, pa ni mogoče vzeti za izhodišče ugotavljanja kraja nastanka škode v smislu 1. odstavka 53. člena ZUKZ.

Tožeča stranka zmotno meni, da je novelirano določbo 1. odstavka 52. člena ZPP mogoče in treba upoštevati tudi v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti z mednarodnim elementom, zato ker je bila uveljavljena (Ur. l. SFRJ 27/90) pozneje kakor določba 53. člena ZUKZ (Ur. l. SFRJ 43/82 in 72/82).

Izrek

1) Revizija zoper sklep o zavrženju tožbe se zavrne kot neutemeljena. 2) Revizija zoper sklep o pravdnih stroških se zavrže. 3) Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvim obravnavanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje te pravdne zadeve, hkrati pa zato zavrglo tožbo in razveljavilo vsa dotlej opravljena procesna dejanja. Z drugim obravnavanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 64.789,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljeni pritožbi tožeče stranke zoper oba sklepa prve stopnje in ta sklepa potrdilo.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero izpodbija sklep v celoti, torej tako v zvezi s prvim kakor v zvezi z drugim obravnavanim sklepom sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita kršitev postopka, ker ni presodilo vseh pritožbenih navedb. Sicer pa je bistvo obsežne in podrobno utemeljene revizije naslednje: Kar zadeva izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, je stališče sodišča druge stopnje po mnenju tožeče stranke poenostavljeno in ne upošteva specifičnosti zadeve. Do poškodb v prometni nesreči je res prišlo v Avstriji, toda sin tožnikov je umrl v Sloveniji in to dva meseca po nesreči. To glede uveljavljene odškodnine obeh tožnikov, nastale zaradi sinove smrti, narekuje presojo, da je škoda, tj. smrt sina tožnikov, nastala v Sloveniji in da je zato za sojenje v tej pravdi pristojno slovensko sodišče. Tej presoji se je sodišče druge stopnje izognilo. Tožnica uveljavlja odškodnino tudi za nepremoženjsko škodo zaradi lastnih poškodb, ki ji je nastala (kot telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, duševne bolečine zaradi skaženosti in strah) in ji še nastaja v Sloveniji, kjer ima stalno prebivališče. Opozarja na pomen določbe 1. odstavka 28. člena ZUKZ, po kateri se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica, pač glede na to, katero izmed njiju je ugodnejše za oškodovanca. V povezavi s to določbo je treba razlagati določbo 1. odstavka 53. člena ZUKZ, kar narekuje ugotovitev pristojnosti slovenskega sodišča. Po slovenskem pravu je namreč položaj tožnikov ugodnejši, ker avstrijsko pravo v primeru, kakršen je obravnavani, ne pozna odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega svojca - prav tako pa pozna le eno obliko odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar je neugodno za tožnico, ki ji gre po slovenskem pravu odškodnina za štiri oblike škode: za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah. Sodišči prve in druge stopnje sta zanemarili tudi določbo 1. odstavka 52. člena ZPP in njen zgodovinski razvoj. Sedanje besedilo te določbe ZPP je poznejše kot ZUKZ in ga je zato treba upoštevati kot dopolnitev določbe 1. odstavka 53. člena ZUKZ. Če bi zakonodajalec ob noveli ZPP27/90 hotel, da novelirana določba 1. odstavka 52. člena ZPP ne velja za škodne dogodke z mednarodnim elementom, bi to nedvomno določil. Tožeča stranka z revizijo posebej izpodbija tudi pravnomočni sklep o stroških postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje in obeh sklepov sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je po izteku revizijskega roka poslala revizijskemu sodišču še dodatno revizijsko vlogo, naslovljeno "dokazni predlog k reviziji tožeče stranke". Prepoznih dopolnitev revizije v nobenem primeru ni mogoče upoštevati. Že zato se revizijsko sodišče z vsebino te vloge ne more ukvarjati.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) je tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper sklep o zavrženju tožbe ni utemeljena, revizija zoper sklep o pravdnih stroških pa ni dovoljena.

1) O delni zavrnitvi revizije: Po uradni dolžnosti upoštevanih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija brez formalne opredelitve (očitno pa v smislu 1. odstavka 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 265. člena ZPP) vsebinsko očita sodišču druge stopnje, da ni preskusilo sklepa prve stopnje o zavrženju tožbe v mejah vseh pritožbenih razlogov (ni presodilo vseh pritožbenih navedb). Ta revizijski očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je upoštevalo vse bistvene pritožbene razloge in nanje s potrebno izčrpnostjo odgovorilo, čeprav res ni na pritožbo odgovorilo tako obširno, kakor je tožeča stranka utemeljila uveljavljene pritožbene razloge.

Revizijsko sodišče ne more pritrditi revizijski razlagi določb ZUKZ (Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur. l. SFRJ 43/82 in 72/82) in ZPP (Zakona o pravdnem postopku), zlasti njegove novele 27/90 (Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP, Ur. l. SFRJ 27/90). Nasprotno, pritrditi mora stališčem sodišča druge stopnje (in pred njim sodišča prve stopnje), ki zadevajo razlago spornih določb ZUKZ, kot pravnih norm slovenskega pravnega reda s področja mednarodnega zasebnega prava, in z njimi v zvezi tudi določb ZPP o krajevni pristojnosti, posebej v odškodninskih sporih.

Po določbi 27. člena ZPP je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Samo v primeru, če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o pristojnosti slovenskega sodišča za določeno vrsto sporov, je slovensko sodišče pristojno za sojenje tovrstnih sporov tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz zakonskih določb o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. To seveda ne pomeni, da takrat, kadar po določbah zakona, ki ureja vprašanje pristojnosti (slovenskega ali tujega sodišča) v sporih določene vrste, ni mogoče ugotoviti pristojnosti slovenskega sodišča (pač pa pristojnost tujega sodišča) pride v poštev uporaba zakonskih določb o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. V primeru spora o nepogodbeni odškodninski odgovornosti za škodo, nastalo v prometni nesreči (tak je spor v obravnavani pravdni zadevi) je zato treba ugotoviti, da je vprašanje pristojnosti za tovrstne spore z mednarodnim elementom urejeno v 53. členu (v zvezi s 46., 50., 51. in 52. členom) ZUKZ. Ko je tako, uporaba določb ZPP o krajevni pristojnosti sodišča ne pride v poštev kot podlaga za ugotovitev pristojnosti slovenskega sodišča. To velja tudi za določbo 1. odstavka 52. člena ZPP, na katero se sklicuje tožeča stranka in tudi v reviziji pri tem opozarja na novelo ZPP 27/90. Tožeča stranka zmotno meni, da je novelirano določbo 1. odstavka 52. člena ZPP mogoče in treba upoštevati tudi v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti z mednarodnim elementom, zato ker je bila uveljavljena (Ur. l. SFRJ 27/90) pozneje kakor določba 53. člena ZUKZ (Ur. l. SFRJ 43/82 in 72/82). Pri tem stališču namreč prezre, da ZUKZ tudi po noveli ZPP 27/90 ostaja specialni predpis s področja mednarodnega zasebnega prava, ki ureja vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom - zaradi česar (v skladu s prej citirano določbo 27. člena ZPP) določbe ZPP o krajevni pristojnosti sodišča za tovrstne spore ne pridejo v poštev pri določanju pristojnosti slovenskega sodišča - kar pomeni, da uveljavitev novelirane določbe 1. odstavka 52. člena ZPP ni mogla (po načelu lex posterior derogat legi priori) vplivati na veljavnost 1. odstavka 53. člena ZUKZ.

Pravkar povedano velja tudi v interpretacijskem smislu. Mednarodno zasebno pravo je namreč poseben del pravnega sistema, pravila ZUKZ o mednarodni pristojnosti so torej pravna pravila, ki jih je potrebno razlagati v kontekstu mednarodnega zasebnega prava. Po pravnih normah mednarodnega zasebnega prava velja tožnikovo prebivališče za zelo šibko navezno okoliščino, kar velja posebej za določanje pristojnosti sodišča določene države v sporu z mednarodnim elementom. V določbah 53. člena ZUKZ (in z njim povezanih določbah 46., 50., 51. in 52. člena ZUKZ, za katere je sicer v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da ne pridejo v poštev v tej pravdi) ni podlage za upoštevanje tožnikovega prebivališča kot navezne okoliščine za določitev pristojnosti slovenskega sodišča. V določbi 2. odstavka 52. člena ZPP pa seveda je določena - za odškodninske spore brez mednarodnega elementa - izbirna krajevna pristojnost po tožnikovem prebivališču v odškodninskih sporih zaradi škode, ki je nastala zaradi smrti ali hude telesne poškodbe.

Čeprav po doslej povedanem to ne more biti odločilno, pa se je morda prav hipotetično zadržati v kontekstu revizijskih argumentov tožeče stranke in opozoriti na naslednje: Novele besedila 1. odstavka 52. člena ZPP27/90 ne kaže razlagati zgolj v primerjavi s prejšnjim besedilom, ampak se je pri razlagi pomena te novele treba zavedati tudi (pri tej noveli nespremenjene) določbe 2. odstavka 52. člena ZPP ("če je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, je pristojno poleg sodišča iz prvega odstavka tega člena tudi sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno oziroma začasno prebivališče"). Primerjava besedil 1. odstavka 52. člena ZPP glede izbirne krajevne pristojnosti za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo, ki jo ima poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti tudi sodišče, "na katerega območju je bila škoda storjena" (do novele ZPP27/90) - oziroma "na katerega območju je bilo storjeno škodno dejanje, ali na katerega območju je nastopila škodljiva posledica" (po noveli ZPP 27/90) - tako pokaže, da zakonodajni namen te novele 1. odstavka 52. člena ZPP ni bil urejanje primerov odškodnine za nepremoženjsko škodo po sistematiki 200. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) - nanje se nanaša pri tej noveli nespremenjena določba 2. odstavka 52. člena ZPP. Ko bi zakonodajni namen te novele razlagali drugače, bi bil seveda nujen sklep, da je po noveli ZPP27/90 tudi v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti za škodo iz lahke telesne poškodbe pristojno sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno ali začasno prebivališče (ker je tudi njemu, po razlagi, ki jo zagovarja tožeča stranka, nastala nepremoženjska škoda v kraju prebivališča) - to pa bi bilo v nasprotju z določbo, ob tej noveli ZPP nespremenjenega, 2. odstavka istega člena ZPP. Tako se pokaže, da je bilo obravnavano noveliranje 1. odstavka 52. člena ZPP namenjeno ureditvi tistih primerov, ko je škodljivo delovanje, do katerega je prišlo (namerno ali iz malomarnosti) v enem kraju (države), povzročilo škodljivo posledico (na telesu ali premoženju) v drugem kraju (države). Torej je ta novela ZPP v korist oškodovanca določila izbirno pristojnost tako po kraju, kjer je povzročitelj škode deloval (ali opustil dolžno delovanje), kakor tudi po kraju, kjer je to delovanje (ali ta opustitev) učinkovala na oškodovanca, tj. na njegovo telo ali premoženje.

Zavrniti je treba kot zmotno tudi revizijsko stališče tožeče stranke, da je odločilna za razlago 1. odstavka 53. člena ZUKZ določba 1. odstavka 28. člena istega zakona. Določba o izbiri prava, ki se uporabi za nepogodbeno odškodninsko odgovornost po 1. odstavku 28. člena ZUKZ, je za oškodovanca ugodnejša, kakor pa je določba o določitvi pristojnega sodišča v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti po 1. odstavku 53. člena ZUKZ. Sodišče druge stopnje je, v odgovor na vsebinsko enake pritožbene razloge tožeče stranke, pravilno zapisalo, da teksta teh zakonskih določb nista istovetna, kar bi vsekakor bila, če bi bila zakonodajalčeva volja, da na istoveten način razreši vprašanje izbire prava in vprašanje pristojnosti (slovenskega ali tujega) sodišča. Po vsem povedanem se tako izkaže, da je odločilno le vprašanje, ali je v smislu določbe 1. odstavka 53. člena ZUKZ škoda, ki sta jo tožnika uveljavljala s tožbo v tej pravdi, nastala v Sloveniji ali pa je (vsa) v smislu citirane določbe nastala v Avstriji, kjer je prišlo v L. dne 30.10.1989 do prometne nesreče, v kateri sta bila poškodovana tako tožnica kot tudi v trenutku nesreče še nerojeni sin tožnikov, ki je zaradi posledic teh poškodb nato 28.12.1989 umrl v bolnišnici v S. G. Revizijsko sodišče ne more pritrditi revizijskemu stališču tožeče stranke, da s tožbo uveljavljena škoda ni nastala v Avstriji, ampak je nastala v Sloveniji. Pritrditi mora namreč stališču izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je pravilno razumevanje določbe 1. odstavka 53. člena ZUKZ tisto razumevanje, ki kot kraj nastanka škode pojmuje kraj, kjer je prišlo do škodljivega delovanja na telo ali premoženje - to pa je v primeru prometne nesreče kraj te prometne nesreče. Pravkar povedano velja tudi v primeru, ko so končne posledice telesnih poškodb nastopile drugje - naprimer smrt zaradi poškodb iz prometne nesreče, ki ni nastopila v isti državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče. Pri tem ne more biti odločilno, koliko časa je minilo od trenutka poškodovanja v prometni nesreči do trenutka smrti (naprimer samo nekaj ur v primeru smrti poškodovanca med nujnim prevozom s kraja prometne nesreče v tujini do bolnišnice v državi poškodovančevega prebivališča - ali pa več mesecev, kakor je bilo v obravnavanem primeru sina tožnikov). Odločilna je le vzročna zveza med poškodbami v prometni nesreči in smrtjo - ki je pač predpogoj odškodninske odgovornosti za škodo zaradi smrti.

Tak odgovor na odločilno vprašanje razlage 1. odstavka 53.člena ZUKZ je treba dati tako glede nepremoženjske škode (bližnjih svojcev) po 1. odstavku 201. člena ZOR zaradi smrti osebe, ki je bila poškodovana v prometni nesreči (odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega), kakor glede premoženjske škode drugih (pogrebni in podobni stroški). Tako v enem kakor v drugem primeru je izhodišče razlage kraja nastanka škode (na ozemlju Slovenije ali drugje) po 1. odstavku 53. člena ZUKZ (prvotni) neposredni oškodovanec, tj. oseba, ki je bila v prometni nesreči telesno poškodovana. Pri tem izhodišču je mogoč le odgovor, da je glede vse škode, ki je nastala zaradi smrti osebe, poškodovane v prometni nesreči, treba šteti kraj prometne nesreče kot kraj nastanka škode. Prebivališča oškodovancev iz 1. odstavka 201. člena ZOR, kot tožnikov v pravdi, pa ni mogoče vzeti za izhodišče ugotavljanja kraja nastanka škode v smislu 1. odstavka 53. člena ZUKZ. Prav to bi tožnik in delno tožnica (glede ustreznega dela njenega zahtevka) želela doseči z neutemeljeno razlago določb ZUKZ in ZPP. Kar zadeva preostali del tožničinega zahtevka (za škodo iz njene lastne poškodbe), so bili že prej (ob razlagi določb ZPP v zvezi z ZUKZ) navedeni razlogi, zakaj ni mogoče šteti, da naj bi njena (predvsem nepremoženjska) škoda iz obravnavane prometne nesreče v Avstriji (vsaj delno) nastala na ozemlju Republike Slovenije.

Vse doslej obrazloženo je narekovalo presojo, da revizija tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe (zaradi odklonitve pristojnosti slovenskega sodišča) ni utemeljena in da jo je na podlagi določb 1. odstavka 400. člena in 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

2) O delnem zavrženju revizije: Postopek v tej pravdni zadevi je bil končan s sklepom o zavrženju tožbe. Sklep o pravdnih stroških, to je drugi z revizijo izpodbijani pravnomočni sklep (vsebovan v izpodbijanem sklepu druge stopnje), zato ni sklep v smislu 1. odstavka 400. člena ZPP, zoper katerega bi bila dovoljena revizija. Torej je bilo v tem delu treba revizijo na podlagi 392. člena ZPP zavreči. Izrek o stroških revizijskega postopka ima podlago v 1. odstavku 166. člena ZPP, neuspehu tožeče stranke v revizijskem postopku (1. odstavek 154. člena ZPP) in presoji, da stroškov revizijskega odgovora ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP).