Jedro

Tožnik, ki je priznal očetovstvo pri centru za socialno delo, nima pravice do vložitve tožbe zaradi ugotovitve ali zaradi izpodbijanja očetovstva po določilih ZZZDR. Možno je samo izpodbijati izjavo o priznanju očetovstva po določilih 111. člena ZOR in naslednjih, vendar v rokih iz 117. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izjava o priznanju očetovstva, ki jo je podal I.Ž. dne 12.6.1989 pri Občinski skupnosti socialnega skrbstva M., in s katero je priznal očetovstvo mld. K.Ž., roj. 20.3.1989, neveljavna in nima pravnega učinka. Obenem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov in tožniku naložilo njihovo povrnitev toženi stranki v znesku 8.652,50 tolarjev.

Proti sodbi se je pritožil tožnik, ki jo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da očetovstvo ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki se nikjer ne sklicuje na Zakon o obligacijskih razmerjih. Ker gre v danem primeru za ugotovitev očetovstva oz. za ugotovitev neobstoja očetovstva, očita sodišču, da je napačno uporabilo določila, ki veljajo za obligacijska razmerja.

Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Strinja se s prvostopenjsko sodbo in dodaja, da je od otrokovega rojstva do dneva vložitve tožbe pretekel tudi 5-letni rok za izpodbijanje očetovstva.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V danem primeru tožnik ne uveljavlja zahtevka za ugotovitev očetovstva, saj ne spada v krog oseb, ki bi lahko vložile tako tožbo (ker se je otrokova mati po določilu 90. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih strinjala z njegovim priznanjem očetovstva), prav tako pa ne spada v krog oseb, ki bi lahko izpodbijale očetovsto mladoletnega otroka (po določilih 96., 97. in 99. člena navedenega zakona ga lahko izpodbijajo materin mož, mati ali tisti, ki misli da je otrokov oče).

Tožnik, ki je priznal očetovstvo po določilih 86. do 91. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zato po določilih navedenega zakona ne more vlagati tožbe. Tega se je zavedal tudi sam, ko je v tožbi pravilno navedel, da gre za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva. V danem primeru pridejo v poštev le splošna pravila, ki urejajo pogoje za sklenitev oz. prenehanje enostranskega ali dvostranskega pravnega posla, to je določila Zakona o obligacijskih razmerjih, pri čemer je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno ugotovilo, da je potekel tako enoletni subjektivni, kot triletni objektivni rok, ki je predviden za izpodbijanje dane izjave s tožbo.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo.

V zvezi s pritožbenimi stroški je odločilo, naj stroške za pritožbo trpi tožnik, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku), stroške za odgovor na pritožbo pa tožena stranka, ker vloga ni ničesar novega pojasnila (155. člen Zakona o pravdnem postopku).

Sodišče druge stopnje je pri odločanju uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS št. 13/94) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listin eo samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94).