Jedro

V primeru, ko so pri invalidu III. kategorije invalidnosti poleg časovne razbremenitve potrebne še dodatne omejitve (ko gre za invalida s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času, ki še lahko dela v svojem poklicu, vendar ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen) se priznana delna invalidska pokojnina poveča za 30 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. stavku 2. točke izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 13. 6. 2006 dalje zaradi bolezni in se mu od navedenega dne dalje prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času od polnega po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, kjer bo delo nenaporno, lahko pisarniško delo, pri katerem bo lahko izmenjeval sedeče delo z vstajanjem, hojo in brez fizičnih obremenitev in pravica do delne invalidske pokojnine.“ Točka 3 izreka se spremeni tako, da glasi: „O višini in izplačilu delne invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo.“ Točka 4 izreka se spremeni tako, da glasi: „Delodajalec K. d.o.o., ... je dolžan tožniku zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega in sicer po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, kjer bo delo nenaporno, lahko pisarniško delo, pri katerem bi lahko izmenjeval sedeče delo z vstajanjem, hojo in brez fizičnih bremen.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo primarni tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (točka 1 izreka). Podrednemu tožbenemu zahtevku je ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 12. 2006 in št. ... z dne 28. 6. 2006. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 13. 6. 2006 dalje zaradi bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo nenaporno, lahko pisarniško delo, pri katerem bo lahko izmenjeval sedeče delo z vstajanjem, hojo in brez fizičnih bremen (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil s posebno odločbo v roku 30 dni po premestitvi tožnika na drugo delovno mesto (3. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je delodajalec K. d.o.o., ... dolžan tožniku zagotoviti premestitev na drugo ustrezno delo in mu zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno (4. točka izreka). Sodišče je tudi naložilo tožencu, da tožniku povrne stroške postopka v višini 887,02 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodni izvedenec specialist nevrokirurg napačno ugotovil dejansko stanje, saj je kljub temu, da tožnik v funkcionalnem in nevrološkem statusu ni imel ugotovljenih izpadov, menil, da je tožnik zaradi degenerativnih sprememb vratne in ledvene hrbtenice ter izrazitega bolečinskega sindroma, ki je nesorazmeren kliničnemu statusu, zmožen za drugo lažje fizično nenaporno delo v skrajšanem 4-urnem delovnem času. Sodni izvedenec je takšno mnenje podal zaradi tožnikove psihogene reakcije na somatske težave in z RTG ugotovljenimi degenerativnimi spremembami ter zaradi bolečinskega sindroma, kar pa ne utemeljuje drugačne ocene, kot jo je podal toženec v predsodnem postopku. Glede na vse specialistične izvide, ki jih je imel na razpolago toženec pri svojem odločanju, nadalje glede na obrazložitev delodajalca o obremenjenosti zavarovanca pri dvigovanju bremen (ki jih je delodajalec na senatu dodatno obrazložil in bi jim tožnik lahko že v predsodnem postopku nasprotoval, kolikor se z njimi ni strinjal), toženec še vedno vztraja, da je bil tožnik v mesecu juniju 2006 zmožen opravljati svoje delo „trgovski potnik“, ki je opisano v delovni dokumentaciji z dne 24. 2. 2006 in dodatno obrazloženo s strani delodajalca dne 13. 6. 2006. Izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke psihiatrinje pa se nanaša na tožnikovo zdravstveno stanje po izdaji dokončne odločbe in je lahko le predmet novega postopka pri tožencu. Sodna izvedenka namreč v pisnem izvedenskem mnenju ni navedla omejitev za obdobje pred pregledom, ki ga je opravila dne 11. 8. 2008. Menila je, da je bil tožnik do dneva pregleda, to je do 11. 8. 2008 zmožen za delo v polnem delovnem času. Toženec nadalje meni, da je tudi napačen očitek sodišča tožencu, da v skladu z določbo 7. odstavka 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju ZPIZ-1) ni določil kriterijev oziroma meril za ugotovitev, v katerem primeru je tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % oziroma za več kot 50 % in je zato sledilo predlogu tožnikovega osebnega zdravnika in predlogu Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo z dne 7. 12. 2005. Toženec pri tem poudarja, da njegovi izvedeniški organi niso ugotavljali, za koliko je pri tožniku zmanjšana delazmožnost, ker po mnenju toženca do zmanjšanja sploh ni prišlo. Tudi sodišče ni pristojno samo ugotavljati, za koliko je zmanjšana delazmožnost tožnika, temveč bi to moralo ugotoviti s pomočjo sodnih izvedencev, ki pa sta oba podala le mnenje, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana, s tem, da tega zmanjšanja nista konkretizirala. Toženec zato vztraja pri stališču, da pri tožniku ni podana invalidnost in da torej ni upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožniku je namreč priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami, pri čemer pa ni niti navedlo, ali s polnim ali s krajšim delovnim časom od polnega. Hkrati je odločilo, da je delodajalec dolžan tožnika premestiti na drugo ustrezno delo in mu zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Glede na to, da je tožnik po mnenju sodnega izvedenca zmožen opravljati drugo delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, o pravici do premestitve sploh ni mogoče odločati. Tožniku je glede na to, da za delo v polnem delovnem času ni zmožen, mogoče priznati samo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in sicer na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot jih je ugotovil izvedenec. Posledično pa je delodajalec v skladu s 7. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 dolžan zagotoviti tožniku pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, ne pa pravice do premestitve po 2. odstavku 91. člena ZPIZ-1, kot je to odločilo sodišče. Zaradi vsega navedenega je nepravilna tudi odločitev glede povrnitve stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Delno pa je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 27. 12. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 6. 2006, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Vprašanje, ali je pri tožniku podana invalidnost, je sodišče razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnih izvedencev prof. dr. B.P., dr. med., specialista nevrokirurga in prof. dr. M.T., dr. med., specialistke psihiatrinje. Omenjeno izvedenko je sodišče tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljiva mnenja obeh izvedencev. Pri podaji mnenja je bilo upoštevano tako tožnikovo delo, ki ga opravlja oziroma njegov poklic, kakor tudi njegove zdravstvene težave, kot so razvidne iz obsežne medicinske dokumentacije v spisu. V dokumentaciji upravnega spisa se nahaja delovna dokumentacija, ki je podpisana tako s strani delodajalca kot tudi s strani pooblaščenega zdravnika. Iz te dokumentacije je razvidno, da tožnik opravlja delo trgovskega predstavnika. Gre za delo na terenu z uporabo osebnega avtomobila. Iz zapisa je razvidno, da tožnik opravi okrog 2500 km mesečno. Opisane so tudi obremenitve pri opravljanju tega dela. Tak opis je povzela tudi invalidska komisija II. stopnje v svojem mnenju in sicer, da delo zahteva ročno dvigovanje bremen 20 kg, občasno 40 kg na višino 2,5 metra. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče upoštevati tudi izjavo delodajalca, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa in iz katere je razvidno, kako je z dvigovanjem bremen, torej da je teža bremen manjša, le skupna teža znaša 20 kg oziroma občasno 40 kg, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje vprašanje obremenitev razčiščevalo med drugim z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi. Tožnik je izrecno izpovedal, da so paketi težki od 5 do 20 kg, majhni paketi so lahko težki 5 kg, vendar so povezani v transportni paket, ki ga mora dvigniti, držati in nositi. Toženec drugih dokaznih predlogov kot na primer zaslišanje delodajalca v sporni zadevi ni predlagal. Katera dejstva se štejejo za dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Tudi glede tožnikovega zdravstvenega stanja in vpliva tega zdravstvenega stanja na njegovo delovno zmožnost je sodišče prve stopnje zadevo ustrezno razčistilo. Še posebej iz pisno podanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista nevrokirurga izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnik zaradi kroničnega osteodegenerativnega sindroma vratne in ledveno križne hrbtenice ni bil sposoben opravljati svojega 8-urnega dela kot trgovski potnik z neprestanimi vožnjami v avtomobilu in ob fizičnem delu, ki ga je pri tem moral še dodatno opravljati. Omenjenega dela ni bil zmožen opravljati niti v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Ker pa ni izkazanih nevroloških izpadov in ob upoštevanju kroničnih sprememb na hrbtenici, pa bi tožnik lahko opravljal nenaporno lahko pisarniško delo, pri katerem bi lahko izmenjeval sedeče delo z vstajanjem, hojo in brez fizičnih obremenitev v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Gre za prepričljivo ugotovitev ob upoštevanju vseh razpoložljivih izvidov v spisu in tudi opravljenega osebnega pregleda. Po mnenju sodnega izvedenca je pri tožniku od 13. 6. 2006 dalje podan izrazit kronični bolečinski sindrom v vratu, križu in predvsem levih udih (cervikobrahialgija in lumboishialgija), brez nevroloških motenj in brez pomembnih funkcionalnih izpadov. Tako zdravstveno stanje pa narekuje razbremenitve, kot so bile že opisane. Sodni izvedenec opozarja tudi na tožnikove psihogene reakcije na somatske težave, ki pa jih je ugotavljala sodna izvedenka specialistka psihiatrinja. Res je, kot to poudarja toženec v pritožbi, da je sodna izvedenka svoje ugotovitve glede invalidnosti predvsem oprla na ugotovitev psihiatrične preiskave, ki jo je opravila 11. 8. 2008 in kjer ugotavlja zmanjšanje delovne zmožnosti za več kot 50 % ter potrebo po skrajšanju delovnega časa na 4-urni delavnik. Omenjena ugotovitev se torej nanaša na novo stanje, medtem ko je za razsojo sporne zadeve bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Vendar pa je pri tem sodna izvedenka, zaslišana na glavni obravnavi, prepričljivo izpovedala, da že iz psihološkega poročila z dne 12. 7. 2006 izhaja, da je smiselna predstavitev na invalidsko komisijo, na podlagi česar bi bilo možno sklepati, da je bila tožnika delazmožnost že takrat zmanjšana, ni pa rečeno, da je bila izgubljena. Že iz navedenega izvida izhaja prisotnost kognitivnih motenj in psihoorgansko etiologijo le-teh. Izrecno je izvedenka tudi izpovedala, da je bila tudi iz psihiatričnega zornega kota tožnikova delazmožnost do 13. 6. 2006 zmanjšana in sicer v okviru III. kategorije invalidnosti in je torej s tem v zvezi mnenje sodnega izvedenca prof. dr. P.P. povsem korektno. Take ugotovitve so torej skladne tudi z medicinsko dokumentacijo v sodnem spisu, iz katere izhajajo tožnikove zdravstvene težave, predlagana pa je tudi časovna razbremenitev, kot na primer v izvidu fiziatra z dne 7. 12. 2005 in izvidu nevrokirurga z dne 8. 5. 2006, ki posebej priporoča, da se mora tožnik izogibati dolgotrajni vožnji z avtomobilom in dvigovanju bremen. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bilo torej dejansko stanje ustrezno razčiščeno in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Delno pa je pritožba utemeljena glede pravilne uporabe materialnega prava. V sporni zadevi tožnik uveljavlja priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Skladno s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in se ugotovljeno skladno s tem zakonom zavarovancu zmanjša zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot to izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, pri tožniku ne gre za poklicno invalidnost, torej da bi bila njegova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %. Potrebna pa je časovna razbremenitev pri delu, torej delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, razen tega pa so potrebne tudi določene omejitve pri opravljanju dela in sicer, da gre za nenaporno, lahko pisarniško delo, pri katerem bo tožnik lahko izmenjeval sedeče delo z vstajanjem, hojo in brez fizičnih bremen. Invalidnost je podana od 13. 6. 2006 dalje zaradi posledic bolezni.

Glede na tako ugotovljeno kategorijo invalidnosti pa je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Skladno s 1. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. V primeru, da so potrebne omejitve oziroma razbremenitve pri delu, v tem primeru tožniku ni mogoče priznati še pravice do premestitve, kajti omenjeno pravico pridobi le invalid III. kategorije invalidnosti, ki še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alineja 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1). Sodišče je torej nepravilno uporabilo materialno pravo, kajti v primeru, da so potrebne še dodatne omejitve, ko gre za invalida s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času, taka premestitev vpliva le na odmero priznane delne invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. odstavku poveča za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. stavku 2. točke izreka na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 13. 6. 2006 dalje zaradi bolezni in se mu prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, ki bo nenaporno, lahko pisarniško delo, pri katerem bo lahko izmenjeval sedeče delo z vstajanjem, hojo in brez fizičnih bremen. Sodišče je poseglo tudi v 3. točko izreka in sicer tako, da bo toženec z novo odločbo odločil o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še opozarja na določbo 2. odstavka 159. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina, odmerjena po 1. alineji 3. odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pritožba tudi utemeljeno opozarja na pomanjkljivost v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, kajti skladno s 101. členom ZPIZ-1 zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je zato 4. točko izreka spremenilo tako, da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot so že bile obrazložene.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe glede odločitve o stroških postopka. Ker je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v bistvu v celoti uspel s podrednim tožbenim zahtevkom, je sodišče prve stopnje utemeljeno skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrnitev stroškov postopka naložilo tožencu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženca, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.