Jedro

Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno - da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitve pogojev za izplačevanje.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve o dolžnosti tožnikovega delodajalca zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, št. 3034353 z dne 27. 12. 2006 in št. 28-3034353 z dne 28. 6. 2006. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 13. 6. 2006 dalje ter mu priznalo pravico do premestitve na drugo nenaporno, lahko pisarniško delo, pri katerem bo lahko izmenjaval sedeče delo z vstajanjem, hojo in brez fizičnih bremen. Toženi stranki je naložilo, da o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni po premestitvi. Tožnikovemu delodajalcu K. d.o.o. pa je naložilo, da mora tožniku zagotoviti premestitev na drugo ustrezno delo in mu zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno.

2. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožniku priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu in pravico do delne invalidske pokojnine, o višini in izplačilu pa toženi stranki naložilo, da odloči s posebno odločbo. Poudarilo je, da ima tožnik pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, kar mu mora zagotoviti delodajalec.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je bilo kršeno načelo materialne resnice, zato bi moralo sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo razveljaviti, ker samo ni odpravilo pomanjkljivosti. Kršeno je načelo reformatio in peius, ker je sodišče druge stopnje samo priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, pritožila pa se je le tožena stranka. Odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine sicer tudi ni pravilna, saj te pravice ni mogoče priznati in odmeriti, dokler zavarovanec ne začne dejansko delati s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.

4. Revizija glede dolžnosti tožnikovega delodajalca zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu ni dovoljena (4. točka izreka sodišča prve stopnje).

5. Sodišče prve stopnje je v 4. točki izreka, ki jo je sodišče druge stopnje delno spremenilo, naložilo tožnikovemu delodajalcu, da tožniku zagotovi pravico premestitve in delo s krajšim delovnim časom. Revidentka za revizijo zoper tisti del sodbe, v katerem je odločeno o obveznosti nekoga tretjega, nima pravnega interesa, ker je zanjo brez učinka. Zato je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo revizijo na podlagi 374. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen.

9. Revidentka z navedbami o tem, da ni bilo upoštevano načelo materialne resnice pri ugotavljanju tožnikovih delovnih obremenitev, uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče ni spremenilo sodbe sodišča prve stopnje v škodo revidentke s tem, da je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, o višini in izplačilu delne invalidske pokojnine pa mora odločiti revidentka s posebno odločbo. Sledilo je namreč njeni pritožbi, da tožniku, ker ni zmožen za delo polni delovni čas, pravice do premestitve sploh ni mogoče priznati. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnik zmožen za drugo delo na delovnem mestu z omejitvami 4 ure dnevno, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. V skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo in tožniku priznalo pravico do dela v krajšem delovnem času na drugem delovnem mestu. Pravica do delne invalidske pokojnine zaradi ugotovljene invalidnosti pa pripada tožniku komplementarno s pravico do dela s krajšim delovnim časom (prvi odstavek 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1).

11. Neutemeljena je revizijska navedba, da tožniku ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine in je odmeriti, dokler zavarovanec ne začne dejansko delati na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega. Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno - da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitve pogojev za izplačevanje. Delna invalidska pokojnina se namreč v skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Iz 158. člena ZPIZ-1 izhaja, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti. Določbe 158. in 159. člena ZPIZ-1 bo torej revidentka morala upoštevati pri izdaji odločbe o odmeri delne invalidske pokojnine tako, da bo tožniku priznala njeno izplačilo od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom.

12. V zvezi s tem se revidentka neutemeljeno sklicuje na določbe 93. člena, drugega odstavka 156. člena in 262. člena ZPIZ-1. Iz prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da je pogoj za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine tudi začetek dela, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Drugi odstavek te določbe pa se ne nanaša na pridobitev pravice, temveč na njeno odmero – zgolj ta je odvisna od odstotka, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Drugi odstavek 156. člena določa pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, ki pa se ne nanaša neposredno na delno invalidsko pokojnino kot pravico na podlagi invalidnosti, saj ta primer zakon posebej in izrecno ureja v petem odstavku 156. člena, prvem odstavku 159. člena in 163. členu. Drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1, po katerem se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku, nima nobenega vpliva na presojo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine. Zato se revidentka na to določbo neutemeljeno sklicuje (1).

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče v dovoljenem delu zavrnilo.

Op. št. (1): Takšno stališče predstavlja že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča (glej npr. zadeve VIII Ips 359/2008 z dne 22. 2. 2010, VIII Ips 56/2009 z dne 22. 3. 2010 in VIII Ips 523/2008 z dne 7. 6. 2010).