Jedro

Za ugotovitev tega prikrajšanja bi bilo potrebno najprej pridobiti in vpogledati v odločbo ZPIZ o upokojitvi tožnika in nato ugotoviti, ali bi obdobje po škodnem dogodku sploh prišlo v poštev za izračun pokojnine in potem izračunati morebitno novo - višjo pokojnino ter šele nato eventuelno razliko oziroma prikrajšanje tožnika pri pokojnini.

Pogoja za prisojo denarne rente sta dva: delna ali nepopolna zmožnost za delo ter premoženjsko prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I.1 izreka tako, da se znesek 30.000,00 EUR nadomesti z zneskom 45.000,00 EUR, -v stroškovnem delu pa tako, da se v točki III. izreka znesek 2.412,30 EUR nadomesti z zneskom 3.067,07 EUR, v točki IV. izreka se znesek 197,28 EUR nadomesti z zneskom 168,44 EUR, v točki V. izreka pa se nadomesti znesek 1.897,25 EUR z zneskom 1.619,96 EUR.

II. Pritožbi, tožeče stranke v preostalem delu, stranskega intervenienta pa v celoti, se zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka in stranski intervenient sta dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 411,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti, tožeča stranka sama trpi svoje stroške za odgovor na pritožbo.

IV. Stranski intervenient sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 30.000,00 EUR kot pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, katero je utrpela v škodnem dogodku z dne 25. 8. 2006, ko se je tožnik poškodoval v delovni nesreči kot monter pri zavarovancu tožene stranke. Glede premoženjske škode je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 13.351,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 dalje do prenehanja obveznosti in znesek 12.174,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to odločeno v 2. in 3. točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po tistem, ko sta tožena stranka in stranski intervenient priznala temelj tožbenega zahtevka, ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbo v obliki raztrganinske rane na glavi, pretres možganov, udarnino desne polovice prsnega koša ter raztrganinske rane na levi goleni, v posledici je utrpel tudi posttravmatsko stresno motnjo in kronični organski psihosindrom. Za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja mu je od zahtevanih 40.000,00 EUR prisodilo 13.000,00 EUR, za strah vseh zahtevanih 2.000,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa od zahtevanih 50.000,00 EUR 15.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je odločitev o nepremoženjski škodi sprejelo na podlagi izvedenih dokazov, to je zaslišanja tožnika, vpogledalo je v medicinsko dokumentacijo in v mnenji dveh izvedencev medicinske stroke. Odločitev je sprejeta na podlagi določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odločilo je tudi še o zahtevani premoženjski škodi in je temu zahtevku delno ugodilo, v preostalem delu ga je zavrnilo. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov prisodilo tožniku za prevozne stroške v zvezi z zdravljenjem znesek 458,40 EUR, za izgubo na dohodku od škodnega dogodka do vložitve tožbe znesek 13.351,74 EUR in nadaljnje mesečne zneske izgube na dohodku, kot so navedeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v skupnem znesku 12.174,15 EUR. Višji tožbeni zahtevek glede izgube na dohodku do vložitve tožbe ter posameznih mesečnih zneskov izgube v obdobju po vložitvi tožbe ter v celoti zahtevek za izgubo na dohodku - rento za čas od vključno meseca novembra 2011 naprej pa je sodišče zavrnilo kot neutemeljen. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke.

3. Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer v višini še za zahtevanih 15.000,00 EUR, v presežku se zoper odločitev sodišča ne pritožuje. Pritožuje se še v delu, ki se nanaša na plačilo rente v skupni višini 43.297,80 EUR. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih tako še 58.297,80 EUR. Glede nepremoženjske škode vlaga pritožbo le iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z nepremoženjsko škodo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v prenizkem znesku prisodilo odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je v tej zvezi po mnenju pritožbe zmotno uporabilo določbi prvega in drugega odstavka 179. člena OZ in 182. člen OZ. Po mnenju pritožbe odškodnina ni primerljiva z odškodninami prisojenimi za podobne primere. Ker je bilo v podobnih primerih odločeno, da znaša višina pravične denarne odškodnine v skupnih zneskih od 47 pa do 51 povprečnih plač, je celotna odškodnina prisojena v prenizkem znesku, ker je sodišče v konkretnem primeru prisodilo le okoli 30 povprečnih plač. Po mnenju tožnika pa je sodišče neupravičeno zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo mesečne rente v višini 500,00 EUR mesečno. V tej zvezi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je namreč v času od leta 2006 pa do leta 2011 prejel skupaj za 25.777,58 EUR manjši prihodek kot pred letom 2006, kar bi se moralo poznati pri odmeri pokojnine. Kolikšna pa je skupna mesečna prikrajšanost, pa je povsem korektno in konkretno ugotovil izvedenec. Tožnik je namreč sodišču predložil vse potrebne podatke za ugotovitev njegove prikrajšanosti pri odmeri pokojnine, kar je lahko nato upošteval tudi izvedenec, ko je ugotovil višino prikrajšanja. Sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj ni sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da bo pri tožniku prišlo do mesečnega prikrajšanja v višini 527,00 EUR, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Sodišče in izvedenec sta namreč razpolagala z odločbo ZZZS z dne 23. 12. 2011, ki jo je tožnik priložil k pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2013, iz katere izhaja, da se tožniku do dokončne odmere izplačujejo akontacije sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 300,03 EUR na mesec od 30. 10. 2011 dalje. Tej odločbi je tudi priložen izpis pokojninske dobe, odločba o odmeri in uskladitvi pokojnine od dejanske pokojninske osnove ter podatki o plačah in nadomestilih. V prilogi so tudi prikazane 18-letne pokojninske osnove in je tudi navedeno, kakšna je razlika med posameznimi pokojninskimi osnovami, kar je izvedencu dalo ustrezno dejansko podlago za njegov izračun višine prikrajšanja. Zato ni jasno, kako je lahko sodišče zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da do prikrajšanja ni prišlo, glede na to, da je to dokazal z izvedenskim mnenjem. Sodišče je zato napačno odločilo, ko je zapisalo, da ne sprejema izvedenskega mnenja izvedenca Lavrenčiča zato, ker tožnik ni uspel dokazati, da mu je izguba na dohodku nastala tudi po redni upokojitvi z novembrom 2011, saj je tožnik to dejstvo dokazal prav z izvedenskim mnenjem. Predlaga, da se pritožbi ugodi, tožniku se prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 15.000,00 EUR ter mesečna renta, podredno pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Zoper obsodilni del podaja pritožbo stranski intervenient na strani tožene stranke. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Po mnenju pritožbe je nasprotje v listinah z razlogi v sodbi, da sta tožena stranka in stranski intervenient priznali temelj za delovno nezgodo, s čemer naj bi priznali tudi temelj za škodo, ki tožniku ne nastaja iz delovne nesreče, na podlagi katere uveljavlja odškodnino. Stranski intervenient zatrjuje, da ni nikoli priznal temelja za škodo, ki nima temelja v delovni nezgodi. Tožnik je bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti na podlagi odločbe ZPIZ z dne 23. 11. 2010, in sicer le v 50 % posledice poškodbe pri delu, v preostalih 50 % pa zaradi bolezni. Ta odločba je postala pravnomočna in dokončna. Stranski intervenient je priznal temelj samo za škodo za delovno nezgodo, kar pomeni, da bi moralo sodišče to upoštevati pri svoji odločitvi glede višine prisojene odškodnine pri vseh pravnih naslovih. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb OZ, da oškodovanec, to je tožeča stranka, ne more prejeti nekaj, do česar ni upravičen, kar je v danem primeru z gotovostjo odškodnina za bolezensko stanje, ki ni posledica delovne nezgode. Nadalje stranski intervenient uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP v delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra. Dejstvo je, da, če stranski intervenient predlaga izvedbo dokaza z novim izvedencem psihiatrične stroke, bi moralo sodišče to dopustiti zaradi načela poštenega sojenja. Stranski intervenient je predlagal novega izvedenca tudi iz razloga, ker je vedel, da na podlagi ustne dopolnitve mnenja izvedenec ne bo spreminjal svojega prvotnega mnenja. Sodišče je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kajti toženi stranki nista priznali temelja za bolezensko stanje. Stranski intervenient in tožena stranka sta priznala samo temelj za delovno nesrečo, nista pa priznala temelja za bolezensko stanje tožnika, kakor to izhaja iz odločbe ZPIZ, s katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi 50 % delovne nezgode in 50 % zaradi bolezni. Tožena stranka in stranski intervenient nista vedela za odločbo ZPIZ. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker sodišče ni imenovalo novega izvedenca psihiatrične stroke, kot je to zahteval stranski intervenient. Glede nepremoženjske škode pa stranski intervenient meni, da je sodišče prve stopnje v previsokem znesku prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova bolečin in neugodnosti ter iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj bi pri tem moralo upoštevati, da je 50 % prispevek bolezenskega stanja. Utemeljena je pritožba iz naslova strahu in tudi zanj trdi, da je 50 % posledica delovne nezgode. Po mnenju pritožbe tožnik v zvezi z materialno škodo ni bil prikrajšan, saj je ves čas zdravljenja prejemal polno bolniško nadomestilo, ki je bilo izračunano na podlagi 100 % plače. Sodišče je izrazilo prikrajšanje v bruto zneskih, kar pa ni v skladu s sodno prakso, saj bi tožniku, v kolikor bi bilo ugotovljeno, lahko priznalo le vrnitev v zneskih razlike neto plač. Pri tem je potrebno upoštevati 50 % razlog bolezenskega stanja. Sodišče prve stopnje je po mnenju stranskega intervenienta zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je sprejelo napačno odločitev glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo stranskega intervenienta. Tožnik v odgovoru navaja, da primarno nasprotuje pravnemu interesu stranskega intervenienta na strani tožene stranke za vložitev pritožbe. Izkazalo se je namreč, da znesek po sodbi ni višji od zavarovalne vsote, zaradi česar stranski intervenient tudi nima več pravnega interesa za vložitev pritožbe glede na to, da predmetna sodba na njegov pravni in ekonomski položaj nikakor ne vpliva. S priznanjem temelja odškodninskega zahtevka sta tožena stranka in stranski intervenient pripoznala obstoj vseh predpostavk civilne odškodninske odgovornosti, in sicer protipravno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med njima in krivdo, ki se domneva. Tožena stranka in stranski intervenient sta povsem jasno navedla, da je sporna zgolj še višina odškodnine in torej ne moreta v pritožbi po pripoznanem temelju ugovarjati vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in obsegom nepremoženjske in premoženjske škode. Pravdno sodišče tudi ni vezano na odločbo ZPIZ. V predmetnem postopku je bilo jasno dokazano, da četudi tožena stranka in stranski intervenient tega ne bi pripoznala, je celoten obseg nepremoženjske škode v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Sodišču zgolj zato, ker se pravdna stranka ne strinja z ugotovitvami izvedenca, ni treba imenovati novega izvedenca, zavrnitev dokaznega predloga pa tudi ne pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja, saj sodišče dovoli dokaz le, če bo prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke je glede višine prisojene nepremoženjske škode delno utemeljena, pritožba stranskega intervenienta, podana v zvezi z višino prisojene nepremoženjske škode nad zneskom, katerega sicer v pritožbi priznava, pa je neutemeljena. Neutemeljeni sta glede prisoje premoženjske škode.

8. Ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s samo diagnozo tožnikove poškodbe in je tudi pravilno ugotovilo celoten obseg fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, za strah ter za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi prvega odstavka 179. člena OZ in 182. člena OZ. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo t.i. objektivizacijo pri prisoji pravične denarne odškodnine. Zato je v primerjavi z odškodninami, prisojenimi za podobne primere, sodišče v prenizkem znesku prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je tožnik trpel cel spekter bolečin, od hudih do občasno hudih, nato je trpel še lahke, v bodoče pa bo trpel še glavobole kot znak postkomocionalnega sindroma. Tožnik je bil v staležu bolnih 22 mescev, v tem obdobju je prejemal številne medikamente, opravil je kar 133 terapij, imel je številne preglede pri psihiatru in nevrologu, bil je hospitaliziran v bolnišnici, večkrat je bil RTG slikan. V primerjavi s prisojenimi odškodninami za podobne primere, je odškodnina po zaključku sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava prisojena v prenizkem znesku.(1) Zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava prisojeno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja, od prisojenih 13.000,00 EUR s strani sodišča prve stopnje, zvišalo in prisodilo tožniku pravično denarno odškodnino v znesku 20.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami, prisojenimi za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.(2) Pritožba tožeče stranke v tej zvezi je utemeljena, pritožba stranskega intervenienta, ki zahteva prisojo nižje pravične denarne odškodnine, ker bi moralo sodišče upoštevati le 50 % temelja, ki se nanaša na delovno nezgodo, pa ni utemeljena. Tožnik je vse navedene fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, razen bodočih, utrpel do zaključka zdravljenja, sodišče prve stopnje pa je na podlagi mnenj obeh izvedencev, tako nevrologa kot psihiatra, ugotovilo, da vse posledice izražene na tem podnožju izvirajo iz delovne nezgode in so vse poškodbenega in ne predpoškodbenega izvora.

10. Neutemeljena je pritožba stranskega intervenienta glede prisojene odškodnine iz naslova strahu. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik utrpel hud kratkotrajen, a izjemno intenziven primarni strah, hud sekundarni strah pa je trajal od trenutka, ko se je zavedal in je nato trajal do zaključka zdravljenja, torej 22 mesecev. Po zaključku sodišča druge stopnje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je strah le 50 % posledica delovne nezgode in da bi moralo sodišče to dejstvo upoštevati pri prisoji pravične denarne odškodnine iz tega naslova, kajti strah je v vsakem primeru izzvenel pred odločbo ZPIZ.

11. Utemeljena je pritožba tožeče stranke glede pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pri prisoji pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba stranskega intervenienta pa je v tej zvezi neutemeljena, saj iz mnenja obeh izvedencev izhaja, da je psihoorganski sindrom pri tožniku poškodbenega in ne predpoškodbenega izvora. Enako velja tudi za ugotovitev, da je tožnik poleg organskega možganskega sindroma utrpel tudi postkomocijski sindrom, v okviru katerega sta pri tožniku izkazano nastopili tudi organska osebnostna motnja in blaga kognitivna motnja, za katero pri tožniku po mnenju izvedencev obstaja dovolj simptomov, da sta potrjeni. Pri tožniku so prisotni številni znaki spremenjenega kognitivnega in emocionalnega funkcioniranja po travmatski poškodbi glave. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja ugotovilo, da je tožnik prikrajšan pri vseh njegovih splošnih življenjskih aktivnostih. Tožnik lahko opravlja le dela brez stalnih prisilnih drž in fleksijskih obremenitev vratne in ledvene hrbtenice, brez ročnega premikanja bremena do 8 kg, brez dela nad globino in to velja za vse njegove življenjske aktivnosti pri katerih bo omejen tudi v bodoče in zato je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da ne more opravljati del v okolici hiše in se tudi ne more ukvarjati z rekreacijo, prav tako ne more opravljati del v gospodinjstvu, ki so povezana z večjim naporom. Znatnejše oziroma obsežnejše pa so posledice škodnega dogodka, ki jih tožnik trpi na duševnem in psihičnem področju. Pri tožniku se je pojavil postkomocijski sindrom in kronični organski psihosindrom skupaj z organsko osebnostno motnjo in blago kognitivno motnjo. Tožnik ima v tej posledici glavobole, vrtoglavice, utrudljivost, razdražljivost, oteženo osredotočenje zlasti pri miselnih nalogah, prizadetost na področju spominjanja, nespečnost, znižano toleranco na obremenitve, ima emocionalno razburjanje. V okviru organskega psihosindroma so se pri tožniku pojavili simptomi organske osebnostne motnje, v okviru katere je pri tožniku prisotna stalna in dokončna zmanjšana sposobnost načrtovanja aktivnosti zlasti dolgoročnih, znaki motenega čustvovanja, tožnikov nadzor nad izražanjem čustev in nad motivacijskimi vzgibi je pomanjkljiv, kognitivne funkcije so zmanjšane, do socialnega okolja je izrazito nezaupljiv, s tendenco po socialni izolaciji. Pri tožniku so tako prisotni številni znaki spremenjenega kognitivnega in emocionalnega funkcioniranja.

Ob opravljeni objektivizaciji z že prisojenimi odškodninami za podobne primere in glede na hudo osebnostno spremenjenost tožnika, kot je vse to razvidno iz obširne in na podlagi mnenj strokovno podkrepljene obrazložitve sodišča prve stopnje, se tako izkaže, da je ob pravilni uporabi materialnega prava, in sicer določb 179. in 182. člena OZ, tožniku potrebno prisoditi pravično denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 23.000,00 EUR.

12. Neutemeljena je pritožba stranskega intervenienta, ko v okviru prisojene materialne škode, in sicer za izgubo na dohodku od škodnega dogodka do vložitve tožbe v skupnem znesku 13.351,74 EUR in nadaljnje mesečne zneske izgube na dohodku v skupnem znesku 12.174,15 EUR v zvezi s katero stranski intervenient navaja, da je tožnik prejemal v celotnem obdobju 100 % osnovo, da je 50 % treba pripisati bolezenskemu stanju in da sodišče prve stopnje ni izrazilo te premoženjske škode v neto zneskih plač. Glede 50 % soprispevka, ki naj bi izviral iz odločbe ZPIZ z dne 23. 11. 2010, je potrebno najprej pritožniku pojasniti, da je ta odločba bila izdana zaradi tega, ker se je zavarovancu, to je tožniku, priznala pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2010 dalje. Tožniku pa je bila invalidnost III. kategorije na delovnem mestu priznana že s prejšnjimi odločbami in torej pritožbeni razlog, da je bila s to odločbo priznana tožniku invalidnost III. kategorije, ni utemeljen. Odločba je bila izdana z namenom, da se tožniku prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, s krajšim delovnim časom, in sicer 4 ure dnevno. Pritožnik tekom postopka na prvi stopnji, niti v pritožbi, ni substancirano navedel, v kakšnem denarnem znesku in na katerem področju bi ta odločitev vplivala na višino prisojene premoženjske škode. Iz mnenja obeh izvedencev pa tudi izhaja, da vse posledice izvirajo iz delovne nezgode. Prav tako se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je toženka priznala temelj odškodninskega zahtevka, v celoti priznala tudi, da je izguba na zaslužku v celoti posledica poškodbe pri delu in ne izvira morebiti iz kakšnega drugega vzroka oziroma po priznanju temelja toženka in s tem tudi stranski intervenient tega ne moreta več uveljavljati (člen 337 ZPP). Sodišče je tako v nadaljevanju odločalo še o višini prisojene premoženjske škode. Prav tako je neutemeljena pritožba, da je sodišče upoštevalo razliko v bruto zneskih, saj iz mnenja izvedenca izhaja, da je bruto zneske preračunal v neto zneske.

13. Neutemeljena pa je pritožba tožnika glede odločitve sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrnilo prikrajšanje tožnika na dohodku po upokojitvi od 30. 10. 2011 dalje. Tega datuma se je tožnik dokončno upokojil, zahteval pa je tudi izgubo na dohodku po dokončni upokojitvi, in sicer od vključno novembra 2011 naprej.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zahtevkom zaključilo, da je ta zahtevek tožnika neutemeljen, ker tožnik ni uspel dokazati prikrajšanja na dohodku, ki bi vplival na višino osnove za določitev pokojnine v obdobju od nezgode pa do upokojitve. Tožnik je bil na naroku dne 13. 2. 2012 pozvan, da se izjavi, kako je z rentnim zahtevkom, glede na dejstvo redne upokojitve in na dejstvo, da je bilo pri izračunu pokojnine upoštevano obdobje, ko do prikrajšanja na dohodku zaradi škodnega dogodka ni prišlo. Tožnik pa po zaključku sodišča prve stopnje ni podal nobenih drugih navedb v zvezi s prikrajšanjem na dohodku po redni upokojitvi. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zaključilo, da bi bilo potrebno za ugotovitev tega prikrajšanja najprej pridobiti in vpogledati v odločbo ZPIZ o upokojitvi tožnika in nato ugotoviti, ali bi obdobje po škodnem dogodku sploh prišlo v poštev za izračun pokojnine in potem izračunati morebitno novo - višjo pokojnino ter šele nato eventuelno razliko oziroma prikrajšanje tožnika pri pokojnini. V vlogi z dne 29. 4. 2013 je sicer tožnik navedel, da prilaga tudi odločbo ZPIZ z dne 30. 11. 2011, vendar le-te ni predložil. Sodišče je nato zahtevek zavrnilo, ker je tožnik sam navedel, da je bilo za izračun starostne pokojnine upoštevano obdobje njegovih dohodkov do 2006, to pomeni pred škodnim dogodkom, tožnik pa ni podrobneje pojasnil, kako pa je tudi kasneje ugotovljena izguba na dohodku zaradi škodnega dogodka vplivala na odmero pokojnine. Tožnik tako ni uspel dokazati, da mu je izguba na dohodku nastala tudi po redni upokojitvi z novembrom 2011 in je zato sodišče prve stopnje pravilno rentni zahtevek za plačilo rente od novembra 2011 zavrnilo kot neutemeljen. Pogoja za prisojo denarne rente sta dva: delna ali nepopolna zmožnost za delo ter premoženjsko prikrajšanje.(3) Tega slednjega pa tožnik ni dokazal. Sodišče tudi ni sprejelo mnenja izvedenca finančne stroke glede prikrajšanja od novembra 2011. Iz tega mnenja izhaja, da je izvedenec izračunal povprečje prikrajšanja od začetka prejemanja invalidske pokojnine, to je od februarja 2011, in sicer v razliki do plače, katere bi tožnik dejansko prejemal, če bi še delal. Izvedenec je v tej oceni upošteval, da bi se nadure opravljale v višini, kot so se poprej. Takšen pristop izvedenca pa je, ne glede na pritožbene trditve tožnika, nepravilen. Tožnik bi moral zatrjevati, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da bi tudi obdobje po škodnem dogodku prišlo v poštev za izračun osnove za pokojnino. Šele nato bi izvedenec moral na podlagi izgube v preteklem obdobju ugotoviti, ali je obdobje po letu 2006 sploh primerno za izračun osnove pokojnine in bi šele nato lahko izračunal morebitno novo pokojnino in eventualno razliko oziroma prikrajšanje tožnika med pokojnino, katero prejema po odločbi in bi jo prejemal, če bi prišlo v poštev tudi obdobje po delovni nezgodi za izračun obdobja za določitev osnove za izračun pokojnine. Te trditvene podlage pa tožnik ni zmogel in je tudi ni predstavil sodišču, zato pritožbene navedbe, da je izvedenec korektno in konkretno odgovoril kolikšna je skupna mesečna prikrajšanost, niso utemeljene. Sodišče se je pravilno opredelilo do mnenja izvedenca in je pravilno zaključilo, da mnenje izvedenca v delu, kjer ugotavlja, da je prišlo do mesečnega prikrajšanja v višini 527,00 EUR, ni sprejemljivo. Kot že obrazloženo gre torej le za izračun razlike med pokojnino, katera bi naj tožniku bila priznana na dan 30. 10. 2011 in med dohodkom, katerega bi tožnik pridobival, če bi še bil zaposlen. Takšen izračun pa pravno ni upošteven glede na dejstvo, da se je tožnik redno upokojil tega dne in bi torej za obdobje od nastanka nezgode pa do upokojitve, prišla v poštev kot pokojninska osnova le v primeru, če bi izguba na dohodku, katero je sicer sodišče prve stopnje s sodbo priznalo, vplivala na njegovo pokojninsko osnovo in bi na podlagi trditev tožeče stranke izvedenec nato izračunal razliko med pokojnino, katero dejansko po odločbi prejema, in med eventualno povišano pokojninsko osnovo zaradi izgube na dohodku. Sodišče prve stopnje je vezano na trditveno podlago tožeče stranke in ker takšne trditvene podlage tožnik ni podal, pritožnik pa v tej zvezi tudi ne očita bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo ta del zahtevka, pravilna, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje nima materialnopravne opore v določbi drugega odstavka 174. člena OZ in ne v prvem odstavku 167. člena OZ.

14. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, že prisojeno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo je spremenilo tako, da jo je zvišalo za nadaljnjih 15.000,00 EUR, v preostalem delu glede premoženjske škode pa je ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz istih razlogov je tudi zavrnilo pritožbo stranskega intervenienta ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri obravnavanju pritožbe stranskega intervenienta glede očitane relativne bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, ko ni postavilo novega izvedenca psihiatra, pa sodišče druge stopnje sledi zaključku sodišča prve stopnje, da opre svojo odločitev na mnenje s strani sodišča prve stopnje postavljenega izvedenca psihiatra, saj je njegovo delo ocenilo kot strokovno in popolno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stranski intervenient ni plačal predujma za izvedbo dokaza za ustno dopolnitev mnenja izvedenca psihiatra in zato tega dokaza z zaslišanjem izvedenca ni izvedlo. Sodišče postavi novega izvedenca v primeru, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, to pomanjkljivost ali dvom pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem in se le v takšnem primeru lahko zahteva mnenje drugih izvedencev (II. odstavek 254. člena ZPP). Ta relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

15. Zaradi odločitve sodišča druge stopnje, ki je zvišalo že prisojeno pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, je zato sodišče druge stopnje, ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke moralo poseči tudi v izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Zaradi zvišanja zneska nepremoženjske škode, se je posledično spremenil uspeh tožeče stranke v pravdi. Zaradi zvišanja prisojene pravične denarne odškodnine znaša uspeh tožeče stranke v pravdi na prvi stopnji tako 44,5 %. Glede pravdnih stroškov tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo njeni stroški, nastali na prvi stopnji, 6.892,30 EUR, ob njenem povečanem uspehu v pravdi pa se tako izkaže, da sta tožena stranka in stranski intervenient dolžni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.067,07 EUR. Zato je sodišče druge stopnje temu ustrezno spremenilo odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje. Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi točko IV in V izreka, ki se nanašata na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in je v točki IV sodišče druge stopnje znesek 197,28 EUR spremenilo v znesek 168,44 EUR, znesek vsebovan v točki V izreka, po katerem je tožeča stranka bila dolžna povrniti stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 1.897,25 EUR, pa je sodišče druge stopnje ta znesek spremenilo v znesek 1.619,96 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje o spremembi izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP, drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

16. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, in sicer je sodišče druge stopnje, kot že obrazloženo zvišalo nepremoženjsko škodo za 15.000,00 EUR, tako ta znesek predstavlja njen uspeh v pritožbenem postopku, in znaša glede na navedbo spornega zneska v pritožbenem postopku 26 %. Tožeča stranka je priglasila kot pritožbene stroške: stroške za sodno takso v znesku 100,00 EUR, nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 1.177,60 EUR, pavšal za PTT storitve po tar. št. 6002 Odvetniške tarife v znesku 20,00 EUR, vse povečano z 22 % DDV, kar znaša skupaj 1.583,07 EUR, po njenem uspehu v pritožbenem postopku pa to znaša 411,59 EUR. Te stroške sta dolžni tožena stranka in stranski intervenient povrniti tožniku na način, kot je to odločeno v v točki III. izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

17. Ker stranski intervenient na pritožbeni stopnji ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa sama trpi svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj so njene odgovorne navedbe skope in pomenijo zgolj ponavljanje razlogov iz odločitve sodišča prve stopnje, zato odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje glede zavrnitve pritožbe stranskega intervenienta (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 177/2012 z dne 1. 4. 2014 in sodbo VS RS evidenčna številka VS002299 z dnevom vnosa 20. 7. 2012; v obeh primerih je bila oškodovancem s podobno pretrpljenimi fizičnimi bolečinami in neugodnostmi med zdravljenjem prisojena odškodnina v znesku 20.000,00 EUR).

Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 566/2006, sodba II Ips 648/2005, sodba II Ips 339/2004, sodba II Ips 343/2005, sodba II Ips 180/91. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 295/2012 z dne 26. 11. 2014.