Jedro

Vdova, ki med trajanjem pravice do družinske pokojnine, pridobljene ob pogojih iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 72. člena ZPIZ/92, dopolni starost 50 let, obdrži pravico do družinske pokojnine trajno. Če ji ta pravica preneha pred dopolnjenim 50 letom starosti, toda po dopolnjenem 45 letu starosti, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 50 let starosti. Tožnica je pridobila pravico do družinske pokojnine po 2. ali 3. alineji 72. člena ZPIZ/92, zaradi dolžnosti preživljanja otrok in ji je ta pravica prenehala dne 30. 9. 2004. Tožnica tega dne še ni dopolnila 45 let starosti, saj je navedeno starost dopolnila naslednji dan, dne 1. 10. 2004, zato ne izpolnjuje pogojev za ohranitev pravice do družinske pokojnine po določbah ZPIZ/92. Prav tako tožnica do dneva uveljavitve ZPIZ-1, torej do 1. 1. 2000, še ni izpolnila pogoja starosti 45 let, zato tudi niso izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1, da bi ohranila pravico do družinske pokojnine po prejšnjih predpisih. Tožnica prav tako ne izpolnjuje pogojev po določbi 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 421. členom ZPIZ-1, po kateri vdova v letu 2004, ko je otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, pridobi pravico do vdovske pokojnine, če dopolni starost 52 let in 6 mesecev. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do družinske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2012 in odločba št. ... z dne 21. 3. 2013, da se ji prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem A.A. od 30. 9. 2004 dalje in, da je tožena stranka dolžna tožnici odmeriti ter izplačati družinsko pokojnino od 30. 9. 2004 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska odmerjene pokojnine dalje, ter ji povrniti stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničino zahtevo za priznanje vtoževane pravice, ker je vdova ob smrti zakonca bila stara 36 let, na dan prenehanja pravice do družinske pokojnine otroku, dne 30. 9. 2004 pa je dopolnila 44 let starosti ter tako ob prenehanju te pravice še ni dopolnila 45 let starosti in tako ni izpolnila pogoja, da bi se ji lahko pravica ponovno priznala, kot bo dopolnila 50 let starosti.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno razlagalo zakonska določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) in sicer člena 390 in 427 v povezavi z ustreznimi določbami ZPIZ/1992, kot so členi 70, 71 in posebej 72. Meni, da je potrebno pri tožnici upoštevati določilo 390. člena ZPIZ-1 in so ji zagotovljene pravice do družinske pokojnine v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo tožničino starost na dan 30. 9. 2004. Tožnica je bila rojena dne 1. 10. 1959 in je tako na dan 30. 9. 2004 dopolnila 45 let, saj se po pravni teoriji in praksi roki računajo po dnevih, mesecih in letih. Dnevni roki se računajo od polnoči do polnoči, ko se torej tekoči dan prevesi v naslednji dan. Nadalje pritožba navaja, da v sodbi prvostopenjskega sodišča obstoji nasprotje v odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, s čimer je podana absolutna kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP prav tako pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, sodba namreč sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi napačno odločilo o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih tožnica navaja.

5. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba navedenih pomanjkljivosti nima, saj se lahko preizkusi, izrek je razumljiv, ne nasprotuje sememu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med sabo niso v nasprotju. V čem bi bila podana kršitev pritožba niti ne substancira.

6. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba ne navede, kaj od navedenega je pomanjkljivost izpodbijane sodbe. Tako se ta kršitev niti ne da preizkusiti.

7. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali ima tožnica pravico do družinske pokojnine.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, iz katerih izhaja: - tožnica je rojena 30. 9. 1959 in je bila ob smrti svojega moža, zavarovanca A.A. dne 25. 1. 1996 stara 36 let in tri mesece; - ob uveljavitvi ZPIZ-1 s 1. 1. 2000 še ni bila stara 45 let; - ob prenehanju pravice do družinske pokojnine zadnjemu od otrok pokojnega zavarovanca s 30. 9. 2004 pa ji je do starosti 45 let manjkal en dan.

9. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah ZPIZ-1. ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 123/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenim s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (torej na podlagi ZPIZ/92), s tem, da se te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Na podlagi navedene pravne podlage pridobi vdova pravico do vdovske pokojnine, če je do smrti moža, po katerem ji gre pravica, dopolnila 50 let starosti oziroma, če je bila do moževe smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po moževi smrti oziroma, če ji je po moževi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja. Vdova, ki postane med trajanjem pravice popolnoma nezmožna za delo, obdrži pravico do družinske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana. Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 50 let starosti, dopolnila pa je 45 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti. Vdova, ki med trajanjem pravice do družinske pokojnine, pridobljene ob pogojih iz 2. in 3. alineje 1. odstavka tega člena, dopolni starost 50 let, obdrži pravico do družinske pokojnine trajno. Če ji ta pravica preneha pred dopolnjenim 50 letom starosti, toda po dopolnjenem 45 letu starosti, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 50 let starosti.

10. Navedeno pravno pravilo velja tudi v danem primeru. Tožnica je po starem zakonu ZPIZ/92 pridobila pravico do družinske pokojnine po 2. ali 3. alineji 72. člena ZPIZ/92, zaradi dolžnosti preživljanja otrok (nazadnje sina B.B.), in ji je ta pravica prenehala dne 30. 9. 2004. 11. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno navaja, da tožnica tega dne še ni dopolnila 45 let starosti, saj je navedeno starost dopolnila naslednji dan, dne 1. 10. 2004. Tožnica je namreč rojena 1. 10. 1959. 12. Prav tako tožnica do dneva uveljavitve ZPIZ-1 torej do 1. 1. 2000 še ni izpolnila pogoja starosti 45 let, saj je navedeno starost dopolnila s 1. 10. 2004, zaradi česar tudi niso izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1. 13. Tožnica tudi ne izpolnjuje pogoje po določbi 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 421. členom ZPIZ-1, po kateri vdova v letu 2004, ko je otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, pridobi pravico do vdovske pokojnine, če dopolni starost 52 let in 6 mesecev. ZPIZ-1 je namreč še zaostril pogoje starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine in teh pogojev pritožnica ne izpolnjuje.

14. Napačno šteje pritožba, da je tožnica že na dan 30. 9. 2004 dopolnila starost 45 let. Zavzemanje za štetje starosti na način, kakor ga navaja pritožba, ni pravilno. Pritožnica, rojena 1. 10. 1059 je starost 45 let dosegla dne 1. 10. 2004 in ne že 30. 9. 2004. 15. Pritožbeno sodišče se v preostalem v celoti sklicuje na pravilne dejanske in pravne ugotovitve prvostopenjskega sodišča in jih v izogib ponavljanja ponovno ne navaja.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno (353. člen ZPP) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, nosi sama stroške pritožbe (2. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).