Jedro

Tehtanje javnega interesa je pri plačevanju davkov po presoji Vrhovnega sodišča opravil že zakonodajalec, ko je v 87. členu ZDavP-2 določil, da pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži njene izvršitve. To pomeni, da je odložitev izvršitve davčne odmerne odločbe načeloma v nasprotju z javno koristjo, ki je v tem, da se davek čimprej plača oziroma izterja. Predlagatelj začasne odredbe mora zato že v zahtevi navesti razloge, okoliščine in dejstva, ki so močnejši od zakonsko izraženega javnega interesa – to je poplačila davščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke, da se do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe Davčnega urada Ljubljana z dne 12. 11. 2009, ki jo izpodbija v upravnem sporu. Z navedeno odločbo je prvostopni davčni organ tožeči stranki dodatno odmeril davek na dodano vrednost za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 105.330,60 EUR ter ji naložil, da mora to obveznost plačati v roku trideset dni po vročitvi odločbe.

2. Odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni izkazala zakonskega pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe, to je verjetnosti nastanka težko popravljive škode (32. člen ZUS-1).

3. Tožeča stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Zaradi slabe likvidnosti in slabega finančnega položaja odmerjenih davščin trenutno ni zmožna plačati. Vsa sredstva, ki jih je pridobila ali je z njimi razpolagala, je namreč vložila v investicijski projekt, ki ji bo prihodke in dobiček prinesel šele v prihodnjih letih. Zaradi morebitne nelikvidnosti in posledic blokade računa ji banke lahko odpovedo kreditne pogodbe in zahtevajo takojšnje poplačilo neplačanih obrokov kreditov; če pa se bo ta „scenarij“ uresničil, ji grozi stečaj, kar je zanjo nepopravljiva škoda.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevano izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se izvršitev izpodbijanega upravnega akta odložila do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu, pravilno presojalo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej zakonski določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Tehtanje javnega interesa je pri plačevanju davkov po presoji Vrhovnega sodišča opravil že zakonodajalec, ko je v 87. členu ZDavP-2 določil, da pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži njene izvršitve. To pomeni, da je odložitev izvršitve davčne odmerne odločbe načeloma v nasprotju z javno koristjo, ki je v tem, da se davek čimprej plača oziroma izterja. Predlagatelj začasne odredbe mora zato že v zahtevi navesti razloge, okoliščine in dejstva, ki so močnejši od zakonsko izraženega javnega interesa – to je poplačila davščin.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala. Njene navedbe o nelikvidnosti, prekinitvi kreditnih pogodb, odpuščanju delavcev in stečaju je že prvostopno sodišče pravilno zavrnilo kot neobrazložene in pavšalne. Iz uradno objavljenih podatkov poslovnih rezultatov AJPES za leti 2008 in 2009, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče, izhaja, da bi tožeči stranki, tudi ob poplačilu celotnega zapadlega davčnega dolga, ostalo stanje bilančnega dobička pozitivno.

9. Trditve o negativnih posledicah takojšnega poplačila dolžnega zneska DDV, ne da bi tožeča stranka predstavila finančno sliko (vrednost nepremičnega premoženja in višine ter ustreznosti razpoložljivega kapitala in razmerja med dolgom ter denarnim tokom iz poslovanja), ne omogočajo presoje, ali bo tožeči stranki dejansko povzročena težko popravljiva škoda.

10. Vrhovno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da ji bo z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Če ta zakonski pogoj ni izkazan pa tudi ni mogoče tehtaje med javnim interesom in koristjo nasprotne stranke.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep.