Jedro

Razlogi za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV so v okoliščini, da tožnik ni izkazal, da je navedena družba (izdajatelj računa) zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj davčnemu organu ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Dokazno breme v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 105.330,60 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od dneva vročitve odločbe. Po preteku roka za plačilo se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka I. izreka). Zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka II. izreka), s tem da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III. izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobja od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in od 1. 1. 2008 do 31. 5. 2008. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik 30. 6. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa jih davčni organ ni upošteval, ker tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov, kar je obrazloženo v izpodbijani odločbi. Predmet preveritve je bil račun št. 12-92 z dne 3. 12. 2007, ki ga izdala družba A. d.o.o. Organ prve stopnje je v inšpekcijskem postopku preveril poslovno poslovanje tožnika z družbo A. d.o.o. in ugotovil, da sta 16. 4. 2007 sklenila pogodbo št. 16/610-2007, katere predmet je bila izvedba delne obnove obstoječih lokalov II. faze v Poslovno trgovskem centru v Krškem po predračunu z dne 20. 3. 2007 za gradbeno obrtniška, strojna in elektro dela. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo naročnik izvajalcu plačal pogodbeni znesek na žiro račun izvajalca po izstavitvi končne obračunske situacije z zapadlostjo plačila 90 dni. Izvajalec bo po zaključku dogovorjenih del izstavil naročniku račun, ki mora biti usklajen z naročnikovim nadzorom. Naročnik bo račun o izvršenih delih preveril, potrdil ali zavrnil v petih dneh po predložitvi. Družba A. d.o.o. je na osnovi sklenjene pogodbe tožniku izdala račun št. 12-92 z dne 3. 12. 2007, na katerem so bila zaračunana dela v Poslovno trgovskem centru Krško po predračunu z dne 20. 3. 2007 za gradbeno obrtniška, strojna in elektro dela – obnova lokalov II. faze v vrednosti 631.983,60 EUR (od tega 20% DDV v višini 105.330,60 EUR od osnove 526.653,00 EUR). Tožnik je račun prejel 7. 12. 2007. Iz knjige prejetih računov za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 je razvidno, da je bil na računu obračunan DDV v višini 105.330,60 EUR upoštevan kot vstopni DDV v davčnem obdobju december 2007. Davčni organ je po pregledu predložene dokumentacije in po podatkih uradnih evidenc ugotovil, da navedeni račun ni verodostojen. Družba A. d.o.o. ni imela zaposlenih delavcev niti ni imela sklenjene kakršnekoli podjemne oziroma druge pogodbe. Družba je bila ”univerzalno-vsestransko“ podjetje, saj je opravljala različne dejavnosti kljub temu, da je bila v osnovi registrirana za trgovanje z lastnimi nepremičninami. Davčnemu organu je družba A. d.o.o. predložila navidezne obračune DDV, ki ne temeljijo na ugotovljenem dejanskem stanju. V knjigo izdanih računov družbe A. d.o.o. za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 ni vpisan račun št. 12-92 z dne 3. 12. 2007, ki je bil izdan tožniku, posledično v obračunu DDV-O za to obdobje ni vpisan na računu obračunan DDV v višini 105.330,60 EUR. Iz analitičnih kartic kupcev za to obdobje, ki so bile pridobljene v računovodskem servisu, ki je vodilo knjige za družbo A. d.o.o., je razvidno, da tožnik ni bil kupec. Nadalje je organ prve stopnje ugotovil, da družba A. d.o.o. ni imela sredstev in zaposlenih ter tudi ne znanja, da bi lahko zaračunane storitve na računu opravila sama. Prav tako je iz finančnih transakcij razvidno, da družba ni najela nobenih podizvajalcev, ki bi bili sposobni izvesti zaračunane storitve. V postopku je bil zaslišan B.B., ki je bil direktor družbe A. d.o.o. do 1. 6. 2007. Povedal je, da je ob prenosu lastništva in zamenjavi direktorja vso dokumentacijo družbe predal novemu družbeniku in direktorju C.C. B.B. je na zaslišanju izjavil, da je družba opravljala predvsem posle posredovanja za raznovrstne storitve, za katere se je s predstavniki naročnikov storitev dogovarjal sam, storitve pa so opravljale razne družbe iz tujine. Konkretnejših podatkov v zvezi s tem ni vedel povedati, prav tako ni predložil nobene dokumentacije. V konkretnem primeru je bil predračun izdan 20. 3. 2007, storitve so bile opravljene 3. 7. 2007, račun pa je bil izdan šele 3. 12. 2007. Organ prve stopnje ugotavlja, da se običajno račun izda takoj oziroma najkasneje v 8 dneh od dobave blaga oziroma opravljene storitve, če pa gre za neke kontinuirane dobave pa takoj po poteku meseca za cel mesec. V gradbeništvu pa se dela zaračunavajo s situacijo – po posameznih fazah. Prav tako je nenavaden tudi datum zapadlosti plačila t.j. 3. 2. 2008, kar 7 mesecev po opravljenih storitvah. Vse storitve so zaračunane v enkratnem znesku in ne po situacijah. Na istem računu so zaračunana gradbeno obrtniška, strojna in elektro dela. V postopku je bilo ugotovljeno, da si je tožnik na računu obračunan DDV v znesku 105.330,60 EUR upošteval kot vstopni DDV v obračunskem obdobju december 2007, medtem ko družba A. d.o.o. obračunanega DDV ni upoštevala kot izstopni DDV v obračunskem obdobju december 2007. Davčnemu organu tožnik tudi ni predložil dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je tekoče spremljal in nadziral izvajanje pogodbenih del. Na podlagi predložene dokumentacije je organ prve stopnje zaključil, da iz nje ni razvidno, da bi družba A. d.o.o. tožniku opravila zaračunane storitve, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV, določeni v 62. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1).

V pripombah na zapisnik in v pritožbi je tožnik navajal, da je ravnal kot skrben gospodar. Preveril je boniteto družbe na portalu IBON in statusno pravne podatke. Podjetje je imelo veljavno ID številko za DDV, kar pomeni, da je ravnal razumno in previdno. Nadalje je navajal, da mu ni jasno zakaj organ prve stopnje družbi A. d.o.o. ni blokiral poslovnih računov takoj po ugotovitvi neplačila oziroma zakaj ni pričel z izterjavo neplačanih obveznosti. Navedel je, da tudi če bo moral še enkrat plačati DDV, ne bo imel možnosti sredstev zahtevati nazaj zaradi likvidacije podjetja. Prav tako bi mu moral davčni organ predložiti dokazila, ki se nanašajo na družbo A. d.o.o. Organ prve stopnje v zvezi s pripombo tožnika, da bi mu moral biti omogočen vpogled v dokumentacijo družbe A. d.o.o., navaja, da ima vsak zavezanec za davek v skladu 3. točko 13. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2) pravico do podatkov o stanju svojih davčnih obveznosti. Prav tako davčni organ zavrača tožnikovo navedbo, da organ prve stopnje nalaga davčne obveznosti drugim poslovnim subjektom. V okviru davčnega inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da med tožnikom in družbo A. d.o.o. ni prišlo do prometa storitev, zato družba A. d.o.o. po določbi 1. odstavka 33. člena ZDDV-1 ni bila dolžna obračunati DDV. Pravica do odbitka DDV je neposredno vezana na obveznost plačila DDV. DDV, ki je samo izkazan na računu, še ne predstavlja dejanske obveznosti za plačilo DDV v proračun, če promet storitev, ki je predmet DDV, dejansko ni bil opravljen.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja ter se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) ter dodaja, da je bila k računu priložena tabela (obračun del), ki pa ne nosi nobenega žiga ali podpisa, niti ni potrjena s strani naročnika, čeprav je to dogovorjeno v pogodbi. Prav tako tožnik ne prilaga nobene začasne gradbene situacije, čeprav so se dela na objektu izvajala dalj časa. Tožnik navaja, da je šlo le za izvedbo obrtniških del, iz pogodbe in spornega računa pa izhaja, da so bila opravljena gradbena, obrtniška in strojna dela. Računu prav tako ni priložena nobena druga izvirna gradbena dokumentacija (npr. gradbeni dnevniki, knjiga obračunskih izmer), ki bi nedvoumno dokazovala, da so bila gradbena, obrtniška in strojna dela dejansko opravljena s strani družbe A. d.o.o. Zgolj računi in njihovo plačilo pa opravljenih storitev ne dokazujejo. Prav tako pogodbe praviloma ne izkazujejo že opravljenih storitev, ampak so le izraz volje oz. namena, da bo npr. ena pogodbena stranka opravila v pogodbi navedene storitve, druga pa ji bo zato plačala. Iz priloženih fotografij je razvidno le, da so se dela opravljala, ni pa mogoče ugotoviti, kdo jih je opravljal. Pritožbeni organ je tudi zavrnil tožnikovo sklicevanje na 16. člen ZDDV-1. Ta člen se uporablja pri vprašanju obračuna DDV v primerih, ko davčni zavezanec opravlja storitve v svojem imenu in za račun druge osebe, v konkretnem primeru pa ne gre za takšen primer. Pravica do odbitka vstopnega DDV tožniku ni bila priznana predvsem zato, ker ne razpolaga z listinami, ki bi verodostojno dokazovale, da je storitve v resnici opravila družba, ki je sporni račun izstavila. Dokazno breme je na strani tožnika, to pomeni, da mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze oziroma dokazati svoje trditve na osnovi katerih se njegova davčna osnova zmanjša. V tožbi tožnik izpodbija odločbo organa prve stopnje iz vseh razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je v konkretnem primeru ravnal vestno in pošteno ter v skladu z veljavno zakonodajo. Vsi primeri glede davčnih zatajitev niso enaki, zato predlaga, da se v konkretnem sodišče opredeli do ravnanj v tistih primerih, kjer so bila poštena podjetja žrtve utajevalcev davkov in niso vedela za njihova ravnanja. Sodišče bi se moralo opredeliti do primerov, ko se kakšno podjetje po daljšem poslovanju odloči, da davčne zakonodaje ne bo spoštovalo. Tožnik meni, da je povsem nejasna opredelitev razloga za izdajo odločbe, saj tožena stranka v odločbi navaja tudi kopico drugih razlogov, ki nimajo nobene povezave s tistim, kar se očita tožniku. S takšnim načinom je tožniku onemogočena učinkovita obramba. Takšna odločba pomeni kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in bistveno kršitev določb upravnega postopka. Ker tožena stranka tožniku ni mogla očitati nevestnosti pri poslovanju, je svojo odločitev obrazložila z dejstvi, ki pa nimajo opore v določbah ZDDV-1 ali drugih predpisih in mednarodnih aktih. Prav tako je nezakonita odločba organa druge stopnje, ki je v nasprotju z ugotovitvami organa prve stopnje. Organ druge stopnje navaja, da je odbitek po spornem računu v konkretnem primeru pomenil zlorabo v sistemu DDV, katere namen je bil pridobiti davčno ugodnost. Za takšno ugotovitev organa druge stopnje ni podlage v ugotovitvah in odločitvi organa prve stopnje. Nadalje tožnik navaja, da pojma verodostojnosti knjigovodske listine ni mogoče povezovati samo z osebo, ki je storitev opravila, pač pa se verodostojnost knjigovodske listine lahko presoja le z vidika skladnosti celotnega poslovnega dogodka z izdanim računom. Verodostojnost knjigovodske listine se presoja po subjektivnem kriteriju glede na objektivno dejstvo, pri katerem se torej ugotavlja ali knjigovodska listina dejansko odraža obseg in naravo izvedenega poslovnega dogodka. V obravnavanem primeru je storitev bila opravljena, zato ni podanih pogojev, da si tožnik vstopnega DDV ne bi upošteval. Tožnik se nadalje sklicuje na 16. člena ZDDV-1 in navaja, da iz te zakonske določbe jasno izhaja, da je bila družba A. d.o.o. povsem upravičena izdati račun za opravljena dela, četudi vseh del sama ne bi opravila, ampak bi jo zanjo morebiti opravili njeni podizvajalci, saj je bila nosilec izvedenega posla. Nadalje tožnik meni, da so mnenja, ki jih izda Generalni davčni urad RS, obvezujoča za postopanje davčnih organov v postopkih pri obravnavanju davčnih zavezancev, zato meni, da je postopanje tožene stranke v nasprotju z načelom pravne varnosti. Tožnik nadalje navaja, da je predmetni račun izdan v skladu z 81. členom ZDDV-1, zato je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Družba A. d.o.o. je posel prevzela, tožnik je poravnal račun, notranja razmerja (do zaposlenih ali morebitnih podizvajalcev) pa tožniku ne morejo biti znana in ga v končni fazi tudi ne zanima kako bo izvajalec posel izvedel. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Kolikor sodišče meni, da je izpodbijana odločba pravilna pa predlaga, da sodišče postopek začasno ustavi in na podlagi 3. odstavka 234. člena PES posreduje SEU v predhodno odločanje vprašanje ali po Šesti direktivi Sveta 77/388/EGS oz. Direktivi Sveta 2006/112/ES na pravico do odbitka vstopnega DDV vpliva dejstvo, da izvajalec določenega posla, v svojem imenu naroči storitev pri tretji osebi in nato storitev dobavi svojemu naročniku ter mu za dobavljeno storitev izstavi račun.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožnik je dne 12. 9. 2011 vložil pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja navedbe iz tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računa, za katerega prvostopenjski organ ugotavlja, da iz predložene dokumentacije ni razvidno, da bi družba A. d.o.o. tožniku opravila zaračunane storitve, zato niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV, ki so določeni v 63. členu in 67. členu ZDDV-1. Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožnik k računu ni priložil dokumentacije, ki bi nedvoumno dokazovala, da so bila gradbena, obrtniška in strojna dela dejansko opravljena s strani družbe A. d.o.o. Zgolj račun in njegovo plačilo tudi po presoji sodišča opravljenih storitev ne dokazujejo. Davčni organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da je storitve dejansko izvedla družba A. d.o.o. Iz razkritih podatkov o navzkrižni kontroli pri navedeni družbi pa je razvidno, da ni imela zaposlenih delavcev, niti evidentiranih podizvajalcev, ter nobenih dokazil o poslih glede izvedbe konkretnih storitev. Razlogi za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV so v okoliščini, da tožnik ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj davčnemu organu ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora dokazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani družbe A. d.o.o, ki mu je izdala račun, saj tožnik na podlagi tega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2). Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da račun izraža resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa ni storil. Tožnik je v postopku dokazoval, da je račun primerna listina za dokazilo in da so bile storitve v resnici izvedene s strani družbe A. d.o.o., ob tem pa nikjer ne dostavi listin, ki bi verodostojno dokazovale, da je bila storitev v resnici opravljena s strani te družbe. Tudi v tožbi tožnik dokazuje, da so storitve opravljene, kar pa sicer ni sporno in na odločitev ne vpliva. Sporno v zadevi je, ali so storitve opravljene s strani izdajatelja računa, česar pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal. Dejstvo je, da tožnik z nobenim dokumentom ni potrdil svojih navedb, da je bila storitev zanj s strani izdajatelja računa tudi opravljena. Po mnenju sodišča tožniku utemeljeno ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji iz 62. člena ZDDV-1, saj ni izkazan njemu opravljen promet storitev. Ob takem stanju stvari tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV. Prejemnik računa namreč nima pravice do odbitka vstopnega DDV samo zato, ker razpolaga s prejetim računom in ker ga je plačal. Z računom mora biti namreč zaračunana dejanska transakcija. Davčni organ pa ima pravico in dolžnost ugotavljati, kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti.

Očitek tožnika, da v postopku ni sodeloval in da ni bil seznanjen z ugotovitvami DIN pri sporni družbi, ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v zapisniku z dne 30. 6. 2009 navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelja računa in dejstva, ki jih je pri navedeni pravni osebi ugotovil in je bil tožnik s temi okoliščinami seznanjen, imel je možnosti dajanja pripomb in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2), zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo iz 16. člena ZDDV-1, kot želi prikazati tožnik, zato sodišče njegove očitke zavrača kot neutemeljene. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP, tožena stranka je odgovorila na vse relevantne tožnikove ugovore, zato so očitki, da se tožena stranka o trditvah tožnika ni izrekla, neutemeljeni.

Glede tožbenega ugovora, da je mnenje, ki ga izda Generalni davčni urad RS obvezujoče, sodišče dodaja, da takšna mnenja ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o pravicah in obveznostih. Davčni organ mora odločati po zakonu in po drugih predpisih, zato mnenja ne morejo biti osnova za odločanje (glej sodbo Vrhovno sodišče RS št. U 105/94 z dne 14. 2. 1996). V obravnavani zadevi je odločitev izdana ob upoštevanju relevantnih določil ZDDV-1 zaradi neizpolnjevanja pogojev za odbitek vstopnega DDV (določbe 62. člena, 63. člena in 67. člena ZDDV-1).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic niti razlogov ničnosti, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče ni sledilo tožnikovem predlogu za začasno ustavitev postopka in postavitev SEU v predhodno odločanje na podlagi 234. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti-PES(1) v tožbi navedeno vprašanje, saj tožnikov predlog po mnenju sodišča ni utemeljen.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Sedaj 267. člen Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU)