Jedro

Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku. S tem namreč stranka povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. To pripelje do situacije, ko se revizija vsebinsko ne sooča z argumenti sodišča druge stopnje, pač pa s tistimi, na katere je bil odgovor podan že v izpodbijani sodbi.

Zahtevek za povrnitev škode zaradi nevzdržnih razmer v priporu ni v ničemer povezan z upravičenostjo odvzema prostosti. Ne glede na to, ali je bil ta upravičen ali ne, je oseba, ki je bila prisiljena bivati v takšnih razmerah, upravičena do povračila škode. Zastaralni rok za povračilo takšne škode zato začne teči z dnem, ko se bivanje oškodovanca v priporu konča.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.600,00 EUR njenih revizijskih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi 720 dni nezakonitega odvzema prostosti. Najprej pripor, na koncu pa tudi zapor, je bil zoper njo odrejen v postopku I K 293/97, v katerem je obsodilna sodba postala pravnomočna, a je bila s sklepom I K 11032/2010, na podlagi predloga za obnovo postopka, razveljavljena. Ves čas pripora in zapora je bila tako tožniku prostost omejena neupravičeno. Zatrjuje, da mu je zaradi tega nastalo: 91.000,00 EUR nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode; 7.000,00 EUR nepremoženjske škode zaradi kršitve 3. in 8. člena EKČP (prepoved mučenja) zaradi nevzdržnih razmer v priporu; 50.000,00 EUR premoženjske škode zaradi prodaje očetove posesti v M.; 60.000,00 EUR premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka in 70.000,00 EUR škode zaradi višje izrečene sankcije v postopku I K 1/2000, pri odmeri katere je bilo upoštevano, da je tožnik že predkaznovan (s sporno, kasneje razveljavljeno sodbo).

2. Sodišče prve stopnje je najprej dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožbenemu zahtevku delno ugodilo - tožniku je priznalo odškodnino v višini 38.394,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebne svobode. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo 2.475,95 EUR toženčevih pravdnih stroškov.

3. Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke zoper III. in IV. točko izreka zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

4. Zoper sodbo višjega sodišča (v zvezi z zavrnilnim delom prvostopenjske sodbe) pravočasno in dovoljeno revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revident navaja, da je prisojena odškodnina bistveno nižja od odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih. Ta naj bi znašala od 100 do 200 EUR na dan. V nadaljevanju ponavlja navedbe, ki jih je podal že v pritožbi. Vztraja pri stališču, da so bile razmere v priporu nevzdržne in ocenjuje, da zahtevek po tej postavki ni zastaral. Prav tako vztraja, da je tožena stranka odgovorna za duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi medijskega poročanja o zadevi in zaradi dejstva, da je bil ločen od svojih mladoletnih otrok. Nadalje izpodbija zaključek, da ni dokazal izgubljenega dobička in ponavlja, da je zato, ker je bil v priporu, moral njegov oče prodati posestvo v M. Navaja, da je denar od prodaje dobil on, sedaj pa mu bo moral zaradi tega vrniti 50.000,00 EUR, saj ga bo moral preživljati. Nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za 700 dni predolgo zaporno kazen, ki naj bi mu bila v zadevi I K 1/2000 izrečena zaradi oteževalne okoliščine predkaznovanosti, na podlagi sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožeča stranka v reviziji dobesedno prepisuje pritožbene navedbe. Ob tem podaja kritiko pravilnosti dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ne more biti več predmet izpodbijanja in presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče zato ni (ponovno) odgovarjalo na navedbe: - o duševnih bolečinah, ki naj bi jih tožnik trpel zaradi pisanja medijev o njegovem primeru in zato ker v času odvzema prostosti ni mogel biti s svojima otrokoma, - o jemanju pomirjeval, - o odločanju upravnih organov o njegovih prošnjah za začasno bivanje tujca v RS, - o napačni dokazni oceni v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za povračilo izgubljenega zaslužka, - o prodaji očetovega zemljišča v M., darilu ki naj bi ga od očeta dobil zaradi te prodaje in obveznosti, da mu prejeta sredstva vrne ter - o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za predolgo zaporno kazen, ki naj bi bila tožniku v zadevi I K 1/2000 izrečena, zaradi oteževalne okoliščine predkaznovanosti, na podlagi sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena.

8. Vrhovno sodišče poudarja, da zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku. S tem namreč stranka povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. To pripelje do situacije, ko se revizija vsebinsko ne sooča z argumenti sodišča druge stopnje, pač pa s tistimi, na katere je bil odgovor podan že v izpodbijani sodbi. Ker očitki, naslovljeni na sodbo sodišča prve stopnje, ne morejo biti neposredno predmet preizkusa v revizijskem postopku (predmet takšnega preizkusa so lahko le v obsegu, v katerem veljajo tudi za sodbo sodišča druge stopnje), je Vrhovno sodišče v predmetni zadevi odgovorilo le na očitke, ki bi lahko pomenili izpodbijanje razlogov sodišča druge stopnje. Gre predvsem za očitke, s katerimi je (vsaj smiselno) uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

9. Prvi takšen očitek je, da naj bi v tem primeru priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo odstopala od drugih odškodnin, priznanih v podobnih primerih. Da to ni res, je tožniku pojasnilo že višje sodišče. Ob tem se je sklicevalo na odločbi VSRS II Ips 455/2010 in II Ips 647/93. Vrhovno sodišče dodaja, da je prisojena odškodnina (53 EUR na dan oziroma 38 povprečnih mesečnih neto plač) res na spodnji meji odškodnin, ki se oškodovancem priznavajo v tovrstnih primerih, a je v teh mejah vseeno zajeta.1 Tožnik s sklicevanjem na „primer B. B.“ (zadeva VSRS II Ips 96/2009) tega ne more izpodbiti. Iz nje izhaja, da je (prvi) tožnik2 za 7 let in 11 dni neutemeljenega odvzema prostosti prejel odškodnino v višini 304.696,80 EUR (118 EUR na dan). Ni pa razvidno kakšne okoliščine so bile pri odmeri takšne odškodnine upoštevane oziroma na podlagi kakšnih duševnih bolečin je bila (prvemu) tožniku priznana. Navedena odločba zato za primerjalno analizo višine odškodnin ni primerna.

10. Pravilna je tudi presoja sodišč prve in druge stopnje, da je zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi nevzdržnih razmer v priporu v Ljubljani, zastaran. Zahtevek za povrnitev škode zaradi nevzdržnih razmer namreč ni v ničemer povezan z upravičenostjo odvzema prostosti. Ne glede na to, ali je bil ta upravičen ali ne, je oseba, ki je bila prisiljena bivati v takšnih razmerah, upravičena do povračila škode. Tožnikovo prepričanje, da zastaranje zahtevka za povračilo takšne škode ni moglo začeti teči, dokler ni izvedel, da je razveljavljena sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 293/97 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp /98, je tako napačno. Tožnik je bil s škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nevzdržnih razmer v priporu (in osebo, ki naj bi jo povzročila), seznanjen v trenutku, ko se je njegovo bivanje v priporu končalo - torej 23. 4. 1998. S tem dnem je začel teči subjektivni triletni rok za vložitev odškodninske tožbe (prvi odstavek 376. člena ZOR), ki se je iztekel 23. 4. 2001, torej več let pred vložitvijo predmetne tožbe. Opredelitev do navedb, s katerimi tožeča stranka utemeljuje nevzdržnost razmer v priporu, zato ni bila potrebna.

11. Glede na navedeno, Vrhovno sodišče zaključuje, da revizija ni utemeljena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženki povrniti 1.600,00 EUR stroškov odgovora nanjo.

1 Vrhovno sodišče je npr. v zadevi II Ips 412/2011 tožniku priznalo 5.500,00 EUR (5,7 povprečnih plač) oziroma 59,14 EUR na dan, v zadevi II Ips 531/2007 mu je priznalo 21.468,37 EUR (29 povprečnih) oziroma 62,59 EUR na dan, v zadevi pa II Ips 296/2013 pa 10.000,00 EUR (10,11 povprečnih plač) oziroma 22,22 EUR na dan. Kot povsem neutemeljene se s tem izkažejo revidentove (tudi sicer pavšalne) navedbe, da se v podobnih zadevah prisojajo odškodnine od 100 do 200 EUR na dan. Takšne odškodnine se prisojajo le v posebej utemeljenih primerih, npr. v zadevi II Ips 181/2007, kjer je bila posebej izpostavljena okoliščina, da je oškodovanka zaradi neupravičenega pripora skušala narediti samomor. 2 V tem postopku sta kot tožnika nastopala tudi otroka nepravilno obsojenega prvega tožnika.